Generalni pravobranilec Priit Pikamäe je bil po oceni Avblja pred težko nalogo, ki pa je po njegovi oceni "ni opravil najbolj pravno prepričljivo". Poleg tega se je po Avbljevem mnenju po povsem nepotrebnem izpostavil tudi politični kritiki.
"Povsem na koncu svojih sklepnih predlogov je na način, ki nedvomno odstopa od običajne prakse, izrazil svoje lastno vrednostno stališče, obžalovanje, da v slovensko-hrvaškem sporu ni bilo mogoče priti do končne razrešitve, ki pa je po njegovem prepričanju na politični ravni," je ocenil Avbelj.
To vrednostno stališče je po mnenju profesorja Avblja "tudi v osnovi in primarno zaznamovalo celotne sklepne predloge generalnega pravobranilca". "Te je sicer treba oceniti kot pravno konservativne. Področje uporabe prava EU (ratione materiae) v odnosu do mednarodnega prava je razlagal formalistično in posledično ozko," je ocenil.
"To mu je omogočilo zaključek, da EU z arbitražnim sporazumom ni zavezana, da ta ne sodi v delokrog EU, zato Sodišče EU tudi ni pristojno presojati skladnosti hrvaškega (ne)ravnanja z njim. Ker glavna stvar tako pade izven dometa prava EU, odpadejo tudi ostali slovenski očitki, ki so tako le še podrejene, akcesorne narave," je razložil profesor.
"Prav gotovo pa bi bilo možno, in prepričljivo, tudi drugačno sklepanje. Arbitražna razsodba je mednarodnopravno dejstvo (res judicata), ki jo Sodišče EU, zaradi spoštovanja mednarodnega prava, mora šteti kot tako," je prepričan Avbelj.
"Mednarodnopravno dejstvo je, da je meja med Slovenijo in Hrvaško veljavno mednarodnopravno določena. Njena neizvršitev v naravi (do morebitnega sprejetja drugačnega dogovora med državama) tega pravnega dejstva ne zanika in zato ni mogoče trditi, da z vidika prava EU meja med državama ni določena," je prepričan Avbelj.
Pikamäe je namreč menil, da se Slovenija v očitkih proti Hrvaški "opira na premiso, da je bila meja določena z arbitražno razsodbo", vendar pa da "ta razsodba v odnosih med državama članicama ni bila izvršena". Na podlagi tega sklepa, da "z vidika prava EU meja med tema državama članicama ni bila določena".
"Določena je, samo izvaja se ne, kar pa vpliva tudi na neizvajanje prava EU. To je srž slovenskega tožbenega zahtevka," poudarja Avbelj.
Profesor tudi ocenjuje, da Pikamäe "s tem ko je tehtnico nagnil povsem na hrvaško stran, resno tvega, kar se sicer redko zgodi, da mu Sodišče EU ne bo sledilo".
"Če mu bo, pa odgovornosti za to gotovo ne bo mogoče pripisati slovenski pravni ekipi, ki je svojo vlogo zelo dobro utemeljila, temveč politiki, ki je vložila to pravno sredstvo," je še dodal profesor Avbelj.
Opozoril je sicer, da je mnenje generalnega pravobranilca treba presojati v luči pravne zahtevnosti zadeve, ki jo poraja slovenska tožba proti Hrvaški. "Primer je v bistvu precedenčne narave, saj se, razen enkrat ali dvakrat, Sodišče EU v svoji praksi s tako zadevo še ni srečalo. Tudi neposredne tožbe med državami so sila redke," je še pojasnil Avbelj.