Robert Golob je na nedeljskih volitvah za las premagal Janeza Janšo, mu bo zdaj uspelo sestaviti tudi koalicijo? Še pred pol leta je bila relativna zmaga Gibanja Svoboda misija nemogoče, še pred enim letom pa je bil Golob praktično že med odpisanimi, v »zasedi« pa je tedaj že čakal nov politični obraz – evropski poslanec, pred tem pa dolgoletni župan Kočevja Vladimir Prebilič. Marca 2026 se je slika postavila na glavo – Prebiliču ni uspelo prestopiti parlamentarnega praga, Golob pa se je kot »ptič Feniks« dvignil iz pepela. 

Čeprav z majhno razliko, enim poslanskim mandatom več, je Gibanje Svoboda na koncu prehitelo SDS. Robert Golob je prvi premier po Janezu Drnovšku, ki mu je uspelo s funkcije oblasti ponoviti relativno zmago. Janez Janša je trikrat, ko je vodil vlado, nato izgubil volitve.

A tudi predsednik SDS po zadnji volilni nedelji je vse prej kot odpisan. Največja opozicijska stranka je prejela preko 325 tisoč glasov, največ v svoji zgodovini. V primerjavi z letom 2022 so prejeli dobrih 45 tisoč več glasov, do nedelje pa je bil njihov rekordni izkupiček iz leta 2008 (dobrih 307 tisoč), a so tedaj vseeno izgubili volitve proti Borutu Pahorju, ki je s SD slavil relativno zmago. 

Po rekordnem izkupičku SDS na nedeljskih volitvah Janša gotovo ne gre v politični pokoj. Že vnaprej je namreč napovedal, da vlade ne bo sestavljal za vsako ceno. Da si želi vsaj trdno večino, še raje pa ustavno večino razuma, kar si je najprej zastavil za cilj.

To, da ga je v volilnem finišu prehitel Golob, ga ni potolklo, saj ima pripravljen rezervni načrt, o katerem je pred volitvami večkrat javno govoril. Da v SDS tečejo na dolge proge in da bodo pač še malo počakali in se v opoziciji še okrepili. Da je pred njimi še svetla prihodnost.

Janša resno računa na predčasne volitve. Prej ko bodo, boljše bo, pravi. Nova Golobova koalicija, kakršna pač že bo in če sploh bo, bo heterogena in šibka ter zato najbrž ne dolgega veka. Sanje o Janševi četrti vladi so tako vse prej kot pokopane.

Je relativno zmago v nedeljo Janši odnesel Anže Logar in bi SDS, če ne bi bilo Demokratov, prejela več glasov od Gibanja Svoboda? Je Logar odigral podobno vlogo kot Gregor Virant leta 2011, ko je v volilnem finišu Jankovićeva Pozitivna Slovenija prehitela SDS?

Anžeta Logarja od nedelje zvečer gotovo boli glava, saj ima na voljo le dve izbiri, slabo in manj slabo. Ali ostane v opoziciji z Janšo ali pa gre z NSI in SD v »koalicijo politične širine« z Gibanjem Svoboda.

Janez Janša je v intervjuju pred volitvami za prejšnjo številko Reporterja na vprašanje, ali lahko Logar na koncu odnese relativno zmago SDS, odgovoril pritrdilno. To je bil po njegovem osnovni namen lansiranja Demokratov.

Janša je na glavo postavljal teorije, da sta z Logarjem dogovorjena. Glas za Logarja je glas za Goloba, Logar je v resnici Golobov »zlati prinašalec«, je bil neizprosen do svojega dolgoletnega političnega sopotnika, ki se je po predsedniških volitvah odločil za samostojno politično pot.

Nadvse pomenljivo, da ne Anže Logar ne Eva Irgl na listi Demokratov nista bila izvoljena za poslanca. Predsednik in podpredsednica stranke, ki je računala na 20 in več poslancev, sta na koncu ostala celo pred vrati parlamenta.

Kaj to pomeni za prihodnost Demokratov, ni še čisto jasno. Logar se je pred volitvami zaklinjal, da ne bodo dali glasov ne Golobu ne Janši, da bi postala mandatarja. Pod parolo sodelovanja in politične širine si je domišljal, da bo na koncu mandatar prav on, zdaj pa ni bil izvoljen niti za poslanca.

Logarja od nedelje zvečer gotovo močno boli glava, saj ima na voljo le dve izbiri – slabo in manj slabo. Slabo, da ostane v opoziciji skupaj z Janezom Janšo, manj slabo pa, da skupaj z NSI in SD gre v »koalicijo politične širine« z Golobovim Gibanjem Svoboda. V novi koaliciji bi bile dve levo- in dve desnosredinski stranki (na vsaki strani političnega pola pa bi v opoziciji ostali Levica in SDS). Vse štiri stranke bi imele skupaj 50 poslanskih glasov, to pa je že kar trdna večina.

Prostozidar Otmar Zorn, ki naj bi stal za Logarjem, kot je na zadnjem predvolilnem soočenju večkrat ponovil Janša, bi se s takšno »koalicijo politične širine« gotovo strinjal. Ne nazadnje, razkošne plakate Demokratov, ki so jih lepili po vsej Sloveniji, bo treba plačati. 

Volilni rezultati nedeljskih volitev tudi ne omogočajo enobarvnih koalicij. Seštevek SDS, NSI, SLS, Fokusa in Demokratov pride do 43 poslancev, na drugi strani so stranke Golobove koalicije, ki je Sloveniji vladala zadnja štiri leta, osvojile le 40 poslanskih mest. Če pa bi k temu prišteli še presenečenje zadnjih volitev – Resnico, pridemo do 45, a je veliko vprašanje, ali bi koalicija z Zoranom Stevanovićem sploh bila možna.

Namesto Resnice bi za ponovitev levosredinske vlade moral priti v parlament Prerod, a je Vladimir Prebilič tej opciji »odnesel« dobre tri odstotke glasov, ki so izgubljeni. Užaljen, ker ni bil izbran za prvi obraz leve sredine, je do konca trmoglavil na samostojni politični poti.

Če bi se decembra povezal s SD, kot mu je predlagal tudi »prvi stric iz Murgel« Milan Kučan, bi skupna lista lahko prinesla slabih deset odstotkov glasov. Povezovanje med SD in Prerodom bi se gotovo obrestovalo, tako kot se je med NSI, SLS in Fokusom, ki je z dobrimi devetimi odstotki in devetimi poslanci osvojila tretje mesto.