»Izkušnje kažejo, tudi iz obdobja prejšnje vlade, da marsikatera oseba, ki postane minister, o socialnem partnerstvu in dialogu ne ve kaj dosti,« pravi predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Andrej Zorko. Sogovornik je zavrnil insinuacije o politični instrumentalizaciji sindikatov: »Pridejo prav, ko zmanjka argumentov proti našim predstavljenim stališčem in opozorilom.« Zorko je pojasnil, zakaj podpirajo zamisel ustanovitve demografskega sklada in katere rešitve v predlogu vlade so za njih sporne. »Treba je vgraditi ustrezne varovalke, da bi si vsakokratna vladajoča politika glede na svojo politično agendo ne mogla podrediti tako pomembnega sklada.«

Kaj bi bilo treba napraviti z Borisom Mijičem? Poslancem Resnice Mijičem?

Pristojni državni organi, tj. organi pregona, policija, tožilstvo in nato sodišča, morajo opraviti svojo nalogo – v najkrajšem možnem času in kvalitetno. Očitno je večkrat kršil delovnopravno zakonodajo z neplačevanjem prispevkov delavcem in davčnih obveznosti do države in prav je, da za to tudi odgovarja. Najstrožje.

Odpira vedno nova podjetja, razkriva se veriženje in prikrivanje podjetij, povezanih z njegovo družino …

Izrablja sistem oziroma zakonodajo, na kar smo v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) že večkrat opozorili. Predlagali smo, da bi bilo treba odgovorni osebi delodajalca ali lastniku, ki zapira in odpira podjetja oziroma jih spravi v stečaj in s tem oškoduje delavce, za določen čas prepovedati ustanavljanje podjetij, odgovorni osebi pravne osebe pa določeno časovno obdobje prepovedati opravljati funkcije vodenja.

Bi se veljalo zgledovati po zakonodaji drugih držav? Avstrije, denimo?

Naša severna soseda ima uzakonjeno prepoved opravljanja funkcij in ustanavljanja podjetij za določen čas. Bolje od zgledovanja po kaki drugi državi bi bilo, da sami najdemo rešitve, na kakšen način onemogočiti ali vsaj omejiti zlorabe zakona o gospodarskih družbah. Je pa skrajni čas, da se tega lotimo.

Pred dnevi ste prevzeli predsedovanje Ekonomsko-socialnemu svetu. Po dogovoru s sindikati?

Upoštevaje načelo rotacije je letos vrsta prišla na sindikate. Med sindikalnimi centralami, članicami Ekonomsko-socialnega sveta (ESS), smo se dogovorili, da predsedovanje za leto dni prevzamem jaz.

Ste se hitro zmenili?

Medsebojno sodelovanje oziroma koordinacija na sindikalni strani je dobro utečena. Odločitev ni bila težka in je bila sprejeta soglasno.

Kako, denimo, je svetu zadnje leto predsedoval glavni izvršni direktor gospodarske zbornice Mitja Gorenšček?

Predsedujoči ESS je samo prvi med enakimi. Ne bi rad ocenjeval Gorenščka, poglejva raje, kako svet deluje. V zadnjem letu je imel svoje vzpone in padce; pa ne zaradi njega, temveč zaradi vseh, ki ga tvorimo.

Dober primer je zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Zakon ste obravnavali in ga niste obravnavali. Kako je bilo pravzaprav s tem?

Hvala vam za to vprašanje. Še posebej v času sprejemanja interventnega zakona je bila izrečena marsikatera neresnica. Gre za poslanski zakon, ki ga po pravilih delovanja ESS ni treba obravnavati. V tistem času smo imeli vlado, ki je opravljala le tekoče posle. Preden vlada sprejme svoje stališče do poslanskega zakona, mora na ESS predstaviti osnutek stališč. V tem primeru smo predlagali njegovo obravnavo in še vedno smo prepričani, da bi moral biti ESS v nastajanje zakona aktivno vključen – tudi prek delovne skupine. Na sejo smo povabili prvopodpisanega poslanca pod ta zakon Janeza Ciglerja Kralja, vendar ne zgolj zato, da nam ga predstavi, temveč da skušamo zakon spremeniti. Dejal je, da nima mandata za pogajanja – zakon gre preprosto lahko le nedotaknjen naprej v sprejem v državni zbor. To stališče predlagatelja je sprožilo burno razpravo glede dnevnega reda seje ESS: naj poslušamo zgolj predstavitev zakona in ga odkljukamo, češ bil je na dnevnem redu, ali pa si ESS predstavljamo v bolj dejavni vlogi.

Po seji ESS pred dnevi ste izrazili upanje, da lepe besede vladnih predstavnikov o socialnem dialogu niso zgolj politična floskula, ampak mišljeno resno. Koliko utemeljeno je vaše upanje – glede na izkušnje v mesecih po volitvah?

Vlada je prisegala k socialnemu dialogu, priznala težo ESS in socialnim partnerjem. Izkušnje, ne glede na barvo vlade, so, da se spoštovanje socialnega dialoga lahko presoja le po dejanjih. Marsikaj lepega smo že slišali od prejšnjih vlad, pa so na te besede pri kakšnem zakonu pozabili.

Primož Lavre

Kakšen vtis so na vas naredili ministri? Kar nekaj jih je prišlo na sejo.

Zanimalo nas je, kako gledajo na socialni dialog. Vlada je en organ, a tu so še posamezna ministrstva, ki zakone pripravljajo in morajo voditi socialni dialog z vključevanjem socialnih partnerjev. Moj vtis? Odgovor je podoben prejšnjemu: o resničnosti oziroma iskrenosti izrečenih lepih besedah se bomo prepričali prek posameznih dejanj. Izkušnje kažejo, tudi iz obdobja prejšnje vlade, da marsikatera oseba, ki postane minister, o socialnem partnerstvu in dialogu ne ve kaj dosti, zato je prav, da novi ministri in ministrice slišijo, kaj od njih pričakujemo. Predvsem pa smo pričakovali, da nam vlada predstavi časovni okvir dela. Radi bi vedeli, kaj nas v »vroči jeseni« dejansko čaka.

Pa bo jesen res vroča?

V prvi vrsti bo to odvisno od vlade, od njenih ministrstev, seveda pa tudi od njenih zakonskih predlogov. Kakšne bodo posledice teh njihovih predlogov, kako bodo vplivale na ekonomsko in socialno varnost prebivalcev, njihov delovnopravni položaj, dostopnost, kvaliteto in učinkovitost javnih storitev, na kvaliteto življenja.

Naj vas ob lepih besedah vladnih predstavnikov o socialnem dialogu spomnim na objave v nekaterih t. i. »nevečinskih« provladnih medijih, po katerih sindikati niste glas delavcev in zaposlenih. Ste namreč proti ukrepom, ki bi ljudem pustili več denarja. Je (bilo) zaradi tega kaj pritožb vašega članstva?

Niti ne. Sindikati nikoli nismo bili proti višjim neto plačam. A vendar, ni nepomembno, za kakšno ceno priti do njih. Pot, ki bi po eni strani povečevala neto plače, po drugi pa zmanjševala pravice zaposlenih, predvsem njihovo socialno varnost, ni prava. Dvig plač tudi ne sme vplivati na kvaliteto in obseg javnih storitev. Nekateri novinarji so žal to interpretirali drugače. In tudi politiki.

Delavce in delavke najprej zanima več denarja v žepu …

To je res, vendar pa jih kljub temu ne bi podcenjeval. Dobivajo tudi otroške dodatke, subvencije za vrtce, šole … da ne omenjam pravic, ki izhajajo iz zdravstvenega zavarovanja in so brezplačne. Smo za višje plače, vendar ne na račun teh pravic, ki bi postale samoplačniške, in ne na rovaš kakovosti javnih storitev. Na pravice se zelo hitro navadimo, zdi se nam, da so samoumevne. Pa niso. Interventni zakon v končni posledici lahko pomeni prav to: krčenje nekaterih pravic, ki ljudem zagotavljajo socialno varnost.

Kako odgovarjate na očitke provladnih medijev, da ste se sindikati dali politično instrumentalizirati?

Navadno nanje niti ne odgovarjamo. A če me že sprašujete: absolutno zanikam, da bi bili svobodni sindikati kakršnokoli politično orodje kogarkoli. Zagovarjamo svoja načela, vrednote in program. Samo temu sledimo. Insinuacije o naši politični instrumentalizaciji pridejo prav, ko zmanjka argumentov proti našim predstavljenim stališčem in opozorilom.

Bo podpredsednik vlade minister za gospodarstvo, delo in šport Anže Logar ustrezno zastopal obe strani – delodajalsko in delojemalsko?

Čas bo pokazal. Vsakdo potrebuje nekaj časa, da se adaptira na novo vlogo, se ekipira in pokaže, iz »kakšnega testa« je, kaj si želi in kako bo vodil ministrstvo. Resda smo sindikati izrazili resen pomislek glede združevanja ministrstva za delo z ministrstvom za gospodarstvo. Bojimo se, da bi bile pravice zaposlenih podrejene interesom kapitala in gospodarstva. Ni prav, da bi se konkurenčnost gospodarstva gradila na račun pravic delavk in delavcev. Ne morem si predstavljati gospodarskega razvoja brez dostojne socialne varnosti in spoštovanja pravic zaposlenih ter ohranitve njihove dosežene ravni.

Vam je vladna ministrska ekipa predstavila svoj drugačni razvojni model? Prejšnji je bil bolj socialdemokratski.

Ne vem, kakšen razvojni model bi to bil. Sindikatom s strani ministrstva za gospodarstvo, delo in šport ni bilo predstavljeno prav nič. Kar vem, vem iz zaslišanja Logarja na pristojnem odboru državnega zbora in na ESS. Kot se razvijata družba in gospodarstvo, se razvija tudi sindikalizem. Gospodarski razvoj, urejanje gospodarskega prava, sprejemanje ukrepov za večjo konkurenčnost so tudi zgodbe sindikatov. Še kako in vse bolj nam je v interesu stabilnost in kvaliteta delovnih mest. Dostojne plače, varne in zdrave delovne razmere. Težko si predstavljam, da o oblikovanju ekonomske politike in gospodarskega razvoja države – v njegov prid bi potrebovali belo knjigo – ne bi sodelovali tudi sindikati.

Primož Lavre

Kaj vas še posebej zanima?

Še kako nas zanima, denimo, na kakšen način lahko država spodbuja vseživljenjsko učenje s pridobivanjem izkušenj in znanja na delovnih mestih. Vse preveč smo se, takšne so bile najbrž razmere, ukvarjali z brezposelnimi. Napočil je čas, da več pozornosti namenimo zaposlenim; kako lahko kot delodajalci, vlada in sindikati skupaj prispevamo k temu, da bodo delovna mesta stabilna in produktivna. Da bodo ljudje v času digitalizacije, avtomatizacije, menjavanja delovnih procesov in umetne inteligence lahko obdržali delo. Seveda ne na račun zmanjševanja delovnopravnih standardov. S temi izzivi, na kakšen način delavke in delavce pripraviti, če karikiram, na nujne spremembe v proizvodnih procesih, se je lažje ukvarjati, če imajo zagotovljeno varno in zdravo delovno mesto in dostojno plačo. Vsekakor pa imata oblikovanje poslovne politike in gospodarski razvoj posledice tudi na trg dela.

Vlada je ustanovila strateški svet za gospodarstvo. Kaj lahko sklepate iz njegove sestave? Vodi ga Marko Lotrič, poznate ga kot predsednika državnega sveta …

… in kot predsednika politične stranke, ki je v koaliciji. V vladnem strateškem svetu za gospodarstvo je veliko članov. Sprašujem se, ali to ne bo otežilo doseganja konsenza. Sicer pa, če imamo strateški svet za gospodarstvo, je dobro opozoriti, da smo svoj čas imeli svet za dostojno delo in socialno varnost na ministrstvu za delo. V njem smo bili samo sindikati, kot protiutež interesom kapitala.

Glede na drugače zasnovano enotno ministrstvo za gospodarstvo in delo bi bil tudi strateški svet za gospodarstvo lahko zasnovan drugače. Kaj menite?

Naj se vrnem malce nazaj. Koncept nam ni bil predstavljen. Mi ne vemo, kakšna bo vloga strateškega sveta za gospodarstvo, zakaj je sestavljen tako, kot je. Dejstvo je, da v njem ni nikogar s strani sindikatov, ki sodelujejo v ESS. Ne bi želel sklepati, da je gospodarstvo prioriteta, ki mu bodo pravice zaposlenih podrejene.

Minister Logar je na ESS izrecno poudaril, da konkurenčnosti države ne vidi v zmanjševanju pravic zaposlenih, temveč v večji produktivnosti, učinkovitejšem gospodarstvu in boljšem izkoriščanju razvojnih priložnosti.

Vrniva se k vašemu vprašanju, nanašalo se je na floskule o socialnem dialogu: besede bomo sodili po dejanjih. Samo ta štejejo.

Ali v politiki izrečene besede in obljube pomenijo vse manj?

(premislek) Zelo dobro vprašanje. Velikokrat se primeri, da politiki, tako z leve kot desne, kot kandidati na državnozborskih volitvah marsikaj obljubljajo in napovedujejo, po volitvah pa tudi marsikaj pozabijo.

Morda jih volivci in volivke ne sankcioniramo dovolj?

Vsake štiri leta imamo volitve. Marsikdo je vendarle že odpadel.

Poslanski skupini SDS in NSI sta v državni zbor vložili predlog novele zakona o delovnih razmerjih, ki odpravlja obveznost delodajalcev za odtegovanje sindikalne članarine neposredno od plače zaposlenih. Kaj se dogaja s tem zakonom?

Ker smo zbrali podpise za razpis referenduma o interventnem zakonu, je predlog te novele na čakanju v državnem zboru. Del interventnega zakona se nanaša tudi na zakon o delovnih razmerjih, in ker ne vemo, ali bo sploh začel veljati, mora novela počakati.

Neko dvotirnost je težko spregledati: poslanci dveh ključnih vladnih strank bi vas s tem zakonom kaznovali, medtem ko so se na ESS člani vlade trudili narediti vtis korektnega socialnega partnerja.

Novela zakona o delovnih razmerjih je bila resda vložena v času, ko smo sindikati zbirali 2500 podpisov za vložitev pobude za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o interventnem zakonu. Ali gre za kaznovanje ali ne, to vedo poslanci, ki so zakon spisali in vložili. Ne bi o tem špekuliral. Res pa je zelo nenavadno, da se takšne spremembe vložijo v zakonodajni postopek brez posvetovanja s sindikati, saj nas še posebej zadevajo. Potrebe po podobni spremembi ni izrazil nihče od socialnih partnerjev. Tudi delodajalske organizacije jih niso nikdar predlagale. Gre za napad na sindikate in na sindikalno gibanje, poskus slabitve delavskega predstavništva. Menimo tudi, da sprememba zakona nasprotuje konvenciji Mednarodne organizacije dela, ki se nanaša na svobodo združevanja in varstvo pravice do organiziranja.

Primož Lavre

Zakaj ne bi člani sindikatov članarine plačevali tako kot vse druge organizacije?

Članstvo v sindikatih je svobodno. Ko se delavec včlani, to stori s podpisom pristopne izjave. S tem se strinja, da se mu sindikalna članarina odteguje od plače – skladno z akti sindikata. Delodajalec je zgolj tisti, ki to izvrši. Kdor želi plačevati sam, da delodajalec ne izve, da je član sindikata, mu to omogočimo, sicer pa plačevanje članarine poteka avtomatsko. Že od nekdaj delodajalci obračunavajo in nakazujejo sindikalno članarino. Predlagatelji v obrazložitvi navajajo, kako je to urejeno v drugih državah. Nemci in Avstrijci so to v dogovoru s sindikati uredili drugače – prav tako od nekdaj. Ker drugje plačevanje sindikalne članarine poteka drugače, to še ne pomeni, da gre pri nas za prisilo, za administrativno breme. Vsaka država je našla svoj način pobiranja članarin; kdor se zaveda pomena socialnega partnerstva, to spoštuje in tovrstnih zakonskih sprememb ne vlaga v parlament enostransko brez kakršnegakoli posvetovanja. Samo močni socialni partnerji lahko prispevajo k učinkovitemu, kvalitetnemu in participativnemu dialogu.

Ali niso spremembe zakona o delovnih razmerjih praviloma uveljavljene v soglasju z delodajalci in sindikati?

Ne le praviloma – prav vse. Poslanci in poslanke pozicije in opozicije so v primeru soglasja na ESS podprli spremembe zakona o delovnih razmerjih, zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in še marsikatere druge zakone.

Naj ponovim: novelo zakona o delovnih razmerjih sta pripravili dve koalicijski stranki. Po pravilih delovanja ESS bo vlada morala o njej dati mnenje. Kakšno bo, bomo še videli. Preden ga bo vlada sprejela, mora biti opravljena razprava na ESS.

Po vložitvi te novele ste nemudoma sklicali predsedstvo ZSSS. Kaj ste sklenili?

Prav to, o čemer sem maloprej govoril. Gre za enostranski poskus slabitve delavskega gibanja in uporabili bomo vsa pravna in druga sredstva, da ubranimo moč delavskega predstavništva.

Če bo sprememba zakona o delovnih razmerjih obveljala, bo to vplivalo na organizacijo vašega dela?

Vsekakor to pomeni reorganizacijo v nekaterih segmentih našega delovanja. O vplivu je preuranjeno karkoli reči. Pripravljamo se, to že velja omeniti, a menimo, upoštevaje zagotovila podpredsednika vlade in predsednika ene od koalicijskih strank o pomenu socialnega dialoga, da zakon ne bo sprejet v takšni obliki. Najbolje bi sicer bilo, da se te spremembe umaknejo iz zakonodajnega postopka. Računamo na zavedanje vlade, da le močni socialni partnerji zagotavljajo kakovosten, strokoven in učinkovit socialni dialog.

Ali vlada pripravlja razdor med kulturno-ustvarjalnim sektorjem in preostalimi delavci? Ministrstvo za kulturo je nedavno ustavilo javni razpis za dodelitev delovnih štipendij samostojnim delavcem v kulturi.

Na strani sindikatov smo vedno bili za to, da se na eni strani z javnim denarjem ravna odgovorno, po drugi pa, da se z njim spodbuja različne dejavnosti, saj pripomorejo k razvoju in prepoznavnosti Slovenije. Samozaposleni v kulturi in drugi delavci na področju kulture k temu veliko prispevajo. Odločitev ministrstva za kulturo je nenavadna, ozadje poznam samo iz medijev. Smotrna poraba denarja je eno, nekaj drugega pa krčenje, slabšanje položaja samozaposlenih v kulturi ali neplačevanje že odobrenih in celo že izvedenih projektov. To že ogroža marsikatero društvo oziroma nevladno organizacijo.

Primož Lavre

V sindikatu za ustvarjalnost in kulturo Zasuk – ne vem, ali deluje v vašem okviru – trdijo, da ni dokazov za finančno luknjo na ministrstvu za kulturo. Kako ugotoviti, ali ta luknja res obstaja?

Sindikat Zasuk ni naš član, sodeluje s sindikatom Glosa, ki pa je naš član. Odgovor na vaše vprašanje je zelo enostaven: dialog. Če finančna luknja obstaja, obstaja tudi pot, kako ta proračunski primanjkljaj pokriti. Obe strani se morata usesti za isto mizo in pogledati, kaj je res in kaj ni, ne pa, da se enostransko poseže v pravice kulturnih delavk in delavcev – ta pristop vodi le v konflikt.

Se že dogaja ZUJF 2.0?

Mislim, da ne. Minister za finance Andrej Šircelj je na ESS dal jasno vedeti, da ni prioriteta zamrznitev plač javnih uslužbencev ali krčenje socialne države. Res pa je, da se sprejemajo in pripravljajo nekateri ukrepi oziroma odločitve, ki dajo vedeti, da bi država na nekaterih področjih rada nekaj privarčevala. Žal brez dialoga, brez tistih, ki bodo čutili ali že čutijo posledice. Vse to krepi nezaupanje. Zelo pozorni bomo na ukrepe, ki jih bodo poleg ministrstva za kulturo sprejemali še nekateri drugi resorji. Če bodo posegali v socialno varnost, pravice zaposlenih, v obseg in kvaliteto javnih storitev, zmanjševali kvaliteto življenja, bomo temu odločno nasprotovali.

Vlada pripravlja rebalans proračuna. Marsikaj bo treba postoriti pri odhodkih države. Stabilnost javnih financ je temelj, da se lahko pogovarjamo o gospodarskem in socialnem razvoju.

Absolutno. Ministra za finance smo opozorili, da mora rebalans proračuna obravnavati ESS. Proračunska poraba vpliva na zdravstveni, pokojninski in druge sisteme socialne varnosti ter javne storitve. Zato je toliko težje razumeti, zakaj so poslanci, ki so pozneje omogočili sestavo vlade, predlagali in sprejeli interventni zakon, saj zmanjšuje prilive v državno blagajno. Po izračunih fiskalnega sveta za blizu milijarde evrov. Me prav zanima, kakšno bo stališče vlade, predvsem pa ministra za finance, ki je že nekako nakazal …

… da si bo oddahnil, če pade na referendumu.

(nasmešek) Kaj bo naredil, ve le on. Govoriva o zelo izkušenem človeku, ki ve, kaj je socialni dialog, kako pomembna je stabilnost javnih financ ter od česa je odvisna, in ki ne nazadnje ve, kako pomembna je socialna država za kvaliteto življenja. Navsezadnje se tudi z marsikaterim ukrepom ne strinja oziroma ima zoper njega zelo resne pomisleke. Pri tem pa so njegovi argumenti zelo podobni argumentom sindikalnega nasprotovanja posameznim ukrepom v tem zakonu. Vsekakor pa bi ta zakon, če bi bil uveljavljen, imel izredno negativne posledice na javne finance. In posledično tudi na pravice prebivalcev Slovenije.

Andrej Šircelj je bil tudi pogumen, ko je pod težkimi pogoji interventnega zakona prevzel položaj varuha državne blagajne.

Se strinjam z vami. Res je nenavadno, da so predlagatelji tako hiteli z zakonom. Smiselno bi bilo počakati na novega finančnega ministra ali ministrico in na njegovo mnenje, saj prvi nosi odgovornost za javne finance. Zaradi njim znanih razlogov so predlagatelji hiteli.

Primož Lavre

Bi res veljalo socialni dialog trajno – z zapisom v ustavo – umestiti med temelje slovenske socialne države? Poslanci opozicije so pred dnevi predlagali začetek postopka za spremembo ustave.

Vsekakor bi zapis dal socialnemu dialogu pomembno težo. To ne bo zmanjševalo uveljavljene vloge zakonodajalca. Gre le za to, da prepoznamo pomen socialnega dialoga in socialnih partnerjev za razvoj države. Ker je tudi v koalicijski pogodbi zaznati pozitiven odnos do socialnega partnerstva in dialoga, upam, da bosta tako pozicija kot opozicija dovolj soglasni za takšno dopolnitev ustave.

Ampak, saj ne moremo prav vsega zapisati v ustavo.

V ustavi piše, da je Slovenija socialna država. Če v ustavi prepoznamo načelo in pomen socialnega dialoga, je s tem storjen zelo velik korak naprej, gre za politično sporočilo z veliko težo navzven – tudi tujini. Ustava je resda najvišji pravni akt, v njem ne moreš urediti vsega, se strinjam, a zapis načela je vendarle korak v pravo smer. Pustiva ob strani, kakšna naj bi bila konkretna dikcija zapisa. Idejo kot takšno podpiramo. Da socialni dialog postane ustavna kategorija, smo zapisali tudi v programskih usmeritvah ZSSS.

Do zdaj sva govorila o tripartitnem dialogu v okviru ESS. Imamo tudi bipartitni dialog. Z zapisom načela socialnega dialoga v ustavo bi tudi pogajanja za kolektivne pogodbe dobila večjo veljavo. Ne gre pozabiti na evropsko direktivo o minimalni plači, ki v drugem delu izrecno določa, da mora država pripraviti akcijski načrt za večjo pokritost s kolektivnimi pogodbami na ravni države. Zapis načela bi pomenil velik korak naprej pri implementaciji te direktive. S tem pa tudi zelo dobro podlago za večjo pokritost s kolektivnimi pogodbami, zlasti v zasebnem sektorju.

Bi veljalo uzakoniti socialni dialog prek ESS?

Članstvo v ESS je prostovoljno (izpolnjevati je treba le pogoje) in ni plačano. Njegovo delovanje je urejeno s pravili, ki se lahko spremenijo le s soglasjem socialnih partnerjev. Če bi imeli zakon o delovanju ESS, bi lahko vanj posegala vsakokratna politična večina in si ga poskušala prikrojiti sebi v prid. Eden od partnerjev bi tako dosegel prevlado v delovanju tripartitnega organa, v katerem smo vse tri strani enakopravne – vsaj na papirju. Tudi zato je zapis načela socialnega dialoga v ustavi prava pot, pri uzakonitvi delovanja ESS pa imam pomisleke.

Na ESS ste svojemu kolegiju naložili, naj predvidoma do srede maja 2026 predlaga spremembe in dopolnitve pravil delovanja, s katerimi bi »pokrili« poslanske zakone, vložene v zakonodajni postopek še pred imenovanjem nove vlade. Ste našli ustrezno rešitev?

Ne, rešitve še ni. Problem je eskaliral konec prejšnjega leta; mimo ESS je bilo vloženih kar nekaj zakonov takratne koalicije. Lahko gre za zelo nevaren precedens, saj je motiv tega početja pogosto prav izogibanje socialnemu dialogu. S poslanskim zakonom se prek večine v državnem zboru obide princip dialoga, ki velja pri delovanju ESS. S tem pa tudi iskanje kompromisnih rešitev. Kot rečeno, to se je dogajalo konec prejšnjega mandata pa tudi takoj po zadnjih volitvah, ko so poslanci zelo pospešeno vlagali zakone, še preden je bila vlada oblikovana. Sindikatom in delodajalskim organizacijam ni vseeno, da se s tem marginalizira vloga ESS. Iščemo rešitev, a je še nismo našli. Marsikaj je odvisno od tega, kako poslanke in poslanci razumejo socialni dialog …

Primož Lavre

Morda bi bila rešitev štiripartitni dialog?

(smeh) Ne, takšna rešitev ne bi delovala. Tripartitni dialog povsem zadostuje. Ne nazadnje, vlada ima v parlamentu koalicijsko večino in lahko zagotovi, da se v socialnem dialogu doseženi dogovori v državnem zboru tudi uveljavijo. V preteklosti se je to že dogajalo. Na to, kako poslanke in poslanci razumejo socialni dialog, pa vlada kot organ oziroma celota težko vpliva. Prav je, da spoštujejo socialne partnerje, ne pa, da imajo ESS za nebodigatreba ali celo oviro.

Pozitiven zgled je predlog zakona o demografskem skladu. Na ESS ste ustanovili pogajalsko skupino za usklajevanje tega zakona. Delati boste morali prek poletja.

Letos bo res bolj delovni dopust. Pogajalska skupina naj bi začela delati po 20. avgustu, pred tem se bo treba dobro pripraviti. Javna razprava o zakonu je bila podaljšana do 4. avgusta, medtem bo ministrstvo za finance proučilo pripombe in predloge iz javne razprave, skupaj naj bi iskali rešitve, kar bi nas, tako upam, pripeljalo do konsenza.

Svobodni sindikati zakon najbrž načeloma podpirate, saj gre za demografski sklad?

Ideja demografskega sklada ima našo podporo, saj je njegov namen zagotoviti stabilnost pokojninske blagajne. Na kakšen način to doseči, s katerim premoženjem, kako ga upravljati, pa je stvar širšega družbenega konsenza. Zamisel je imela našo podporo že leta 2012 v času takratne Janševe vlade. Predvidevali smo, kaj se bo glede na demografske trende dogajalo s številom aktivnega delovnega prebivalstva. Zagotoviti je treba stabilnost pokojninske blagajne in s tem dostojno višino pokojnin.

Katere rešitve za vas so sporne?

Najprej upravljanje premoženja v skladu, manjka strategija njenega upravljanja, vloga sindikatov ni predvidena, niti pri nadzoru. Nevarnost političnega vpliva na upravljanje sklada je izredno veliko, sredstva sklada bi morala biti namenjena zgolj zagotavljanju zadostnih sredstev za izplačilo dostojnih pokojnin, ne pa za druge namene. Zastavlja se tudi vprašanje, ali je koncentracija tako velikega premoženja na enem mestu smiselna in učinkovita.

Kot razumem, vas ni zraven pri upravljanju sklada?

V predlogu marsikoga ni zraven, ne le sindikatov. Marsikaj v zakonu zahteva dodatna pojasnila. Na prvo žogo bi bili lahko zelo glasno proti, a ni korektno, treba je najprej slišati podrobne obrazložitve, razloge. In šele potem se ustrezno odzvati. Težko je razumeti, da o pravici, ki bo doletela aktivno prebivalstvo, le-to ne bi moglo odločati. Sklad bo vendarle vplival na zagotavljanje sredstev za najine pokojnine. Kot rečeno, treba je prisluhniti razlogom in utemeljitvam za posamezne rešitve. Finančni minister Šircelj je jasno in glasno povedal: to je osnutek in smo odprti. Razumel sem ga, da ni še nič zabetoniranega, da so spremembe možne.

KPK je podala mnenje o zakonu, ki v nekaterih delih sledi našim pripombam in predlogom.

Kdaj naj bi bil zakon sprejet?

Tako pomembno vprašanje ne bi smelo biti podrejeno časovnici. Pomembne zakone je bolje sprejeti pol leta ali celo leto pozneje, jih dobro pretehtati, ne pa na vrat na nos siliti z njimi zaradi časovnice, ki si jo je politika sama postavila. Takšne odločitve imajo lahko zelo slabe posledice. Dobro bi bilo poiskati tudi nove vire financiranja, ne le državnega premoženja, s katerimi bi polnili demografski sklad. Razprava se mora osredotočiti tudi na mnenje in opozorila KPK. Treba je vgraditi ustrezne varovalke, da si vsakokratna vladajoča politika glede na svojo politično agendo ne bi mogla podrediti tako pomembnega sklada oziroma instituta.

Ni zakon o demografskem skladu pot do razprodaje državnega premoženja?

Ne, če zakon vsebuje jasne varovalke. Brez jasne strategije, ustreznega upravljanja in nadzora pa obstaja tveganje, da bi se posamezne odločitve o odprodaji premoženja sprejemale mimo dolgoročnega javnega interesa.