Diplomirala je na zagrebški pravni fakulteti iz socialnega dela. Znanstveni magisterij iz socialne antropologije je pridobila v Ljubljani. Kot prava strokovnjakinja odgovarja jasno, mirno in razumljivo, brez vsakršnega obsojanja. Govoriva v glavnem o alkoholizmu, ki je v Sloveniji resnično velik problem – kroničnega alkoholizma se, enako kot drugih odvisnosti, ne da ozdraviti, lahko pa ga zazdravimo.

Nekdo, ki je tako izjemno nadpovprečno izobražen kakor vi v povezanih vedah, je pri delu tudi zelo uspešen, predvidevam. S čim se trenutno ukvarjate? Kaj počnete?

Trenutno se ukvarjam z individualno, partnersko in skupinsko psihoterapijo in svetovanjem. Sem supervizorka in učiteljica transakcijske analize (TA) – to je ena izmed humanističnih psihoterapevtskih modalitet, najbolj znana po konceptu psiholoških iger in ego stanjih: starš, odrasli, otrok.

TA nam ponuja razumljivo teorijo osebnosti in komunikacije, ki je uporabna tako v vsakdanjem življenju kot v psihoterapiji, pedagogiki, kovčingu, skratka povsod, kjer delamo z ljudmi. Supervizije in edukacijo izvajam v različnih podjetjih, zavodih, dijaških domovih, v probacijski enoti ministrstva za pravosodje. Sem tudi vodja strokovnega odbora Slovente – slovenskega društva za TA.

Se strinjate, da je za vsakega človeka dobro, če ima nekoga, s komer se lahko pogovori čisto o vsem? Iz lastnih izkušenj vem, da prijatelji ne zmorejo prenesti vseh bremen, ki jih posameznik želi izliti iz sebe. Bi zato bilo dobro, da bi vsakomur bil na voljo psihoterapevt, psiholog, psihiater?

To je kompleksno vprašanje. Skrbi me narativ, da vsak človek potrebuje psihoterapevta. Če psihoterapijo definiramo kot obravnavo oseb, ki imajo motnjo v duševnem zdravju, potemtakem to pomeni, da vsi imamo ali bomo imeli neko duševno motnjo. Danes smo priča hiperinflaciji psihiatričnih diagnoz in posledično smo nagnjeni k temu, da povsem običajno trpljenje, ki pritiče zahtevnim življenjskim okoliščinam, obravnavamo kot motnjo, ki jo je potrebno »zdraviti«.

Sramežljivost hitro postane socialna anksioznost, osamljenost in žalost postaneta depresija, utrujenost je zelo hitro izgorelost, razvajenost je zelo hitro tolmačena kot ADHD-motnja, konflikti se razumejo skozi prizmo osebnostnih motenj – šefi so psihopati, bivši zakonci narcisistično motene osebnosti in tako naprej. To je seveda včasih res, te motnje obstajajo, ampak to so načeloma incidenti, nikakor ne pravilo. Kot pravi stara psihiatrična šala – ne obstajajo zdravi, zgolj nepregledani.

Zakaj pa vas tovrstni narativi skrbijo?

Ker povsem normalne, vendar neprijetne življenjske izkušnje razlagajo skozi prizmo psihopatologije. Na ta način se nam jemlje vera v psihološko odpornost, vera v lastne kapacitete soočanja z življenjskimi izzivi. Sebe začnemo doživljati kot žrtve, namesto kot osebnosti, sposobne prenašanja frustracij. Ena izmed najpogostejših intervenc, ki jih uporabljam, odkar delam v zasebni praksi je – »popolnoma normalno je, da se tako počutite glede na vaše trenutne okoliščine«. 

Če ste pozorni, lahko opazite, da v vsakdanji govorici namesto poimenovanja čustev uporabljamo diagnoze – danes sem v depri, že dva dni sem manična, danes imam ADHD ali danes sem imela dva živčna zloma, namesto bila sem jezna ... Če pa imamo namesto čustev diagnoze, nam to implicitno jemlje sposobnost samostojnega soočanja s stiskami in prenašanja frustracij. In to se mi posebej zdi problematično v vzgoji. Ampak to je druga tema.

Malo za šalo, malo zares: sta namesto zdravstvenih strokovnjakov človeku v stiski lahko v enako pomoč tudi duhovnik ali prostitutka, ki osebi pač prisluhneta?

Odvisno od stiske, v primeru psihotične motnje zelo težko. Če gre za vernika, ki ga pesti neki prolongirani notranji konflikt, je modri duhovnik zagotovo dobra izbira. Pri osamljenosti morda prostitutka bolj pomaga kot zdravnik. In tako dalje. Ampak šalo na stran, kot pravi pregovor, je za vzgojo otroka potrebna vas, je podobno tudi z različnimi duševnimi stiskami. Uporaba različnih resursov v skupnosti je pomembna pri okrevanju. Pri kliničnem delu z osebami, odvisnimi od psihoaktivnih snovi, je velik poudarek ravno na tem, kako pomagati uporabnikom, da se z novo identiteto abstinenta vključijo v skupnost in poiščejo svoje mesto v družini in družbi.

V Sloveniji je veliko alkoholizma? Zakaj ljudje pogosto iščejo uteho v alkoholu?

Slovenijo lahko umestimo med tako imenovane mokre družbe z visoko stopnjo alkoholizma. Ljudje v pitju alkohola iščejo marsikaj, ne samo utehe. Alkohol najpogosteje nastopa kot »socialni lubrikant«, pomaga nam, da se sprostimo v socialnih situacijah in lažje navežemo stike. V TA temu rečemo, da alkohol najprej »uspava« ego stanje starš, notranjega kritika, ki nam govori, kaj je prav in narobe, kaj se spodobi in podobno. Manj smo sramežljivi, manj se ukvarjamo z mnenjem drugih. Če nadaljujemo s pitjem, uspavamo ego stanje odrasli, torej del osebnosti, ki je določen za kontrolo nad vedenjem in nam pomaga adekvatno poskrbeti zase.

Primož Lavre

Ostane nam samo ego stanje otrok brez nadzora in takrat smo dovzetni za škodljiva, nepremišljena ravnanja. Smo pa najbolj sproščeni. Lahko sklepamo, da močnejši je notranji kritik, večja bo dovzetnost za pitje alkohola. Pitje zaradi utehe in blažitve trpljenja, ko se soočamo z različnimi izgubami, na primer s smrtjo bližnje osebe, izgubo službe, ločitve od ljubljene osebe in tako naprej, je morda najbolj tvegano za razvoj odvisnosti. Hitreje se navadimo na psihoaktivne snovi (PAS), če nam postane zaveznica pri izogibanju neprijetnosti. To je dobro vedeti in tudi opozoriti prijatelja, partnerja, klienta – zdaj si v zahtevnem obdobju in pomembno je, da se izogibaš pitju, ker je bolj nevarno. Zelo pogosto pa pijemo zaradi socialnega pritiska.

Alkohol je v Sloveniji povsod prisoten, skoraj na vseh socialnih dogodkih, na praznovanjih, neformalnih srečanjih, na različnih prireditvah. Pomembni življenjski dogodki so zaznamovani s pitjem alkohola, denimo rojstvo otroka, nova služba, poroka, dekliščina in fantovščine, upokojitev. Lahko rečem, da so abstinenti stigmatizirani, sploh moški, saj jih označujejo kot šibke moške, dolgočasneže, copate, ki so morda pod vplivom svoje dominantne žene. 

Če se nekdo odloči za abstinenco, ne glede na to iz kakšnega razloga, mora imeti pripravljene disklejmerje – si morda celo izmisliti neke zdravstvene razloge. Redko kdo bo rekel preprosto – ne sede mi, ne bom pil. Ta pritisk, ki ga izvajajo pivci, je pravzaprav obrambni mehanizem.

Kdo je tu zares šibek?

Tisti, ki nima kontrole nad pitjem. In če nekomu uspe prenehati s pitjem, s tem zrcali neuspeh in šibkost tistega, ki še vedno pije. In potem svojo šibkost projicira v nepivca, ga želi »povleči nazaj«. Vsi vemo, da je alkohol škodljiv, obrambni mehanizmi pa nam pomagajo opravičiti škodljiva vedenja.

Kot antropologinja zagotovo veste, zakaj imajo nekatere države ogromno težav zaradi alkoholizma, druge pa manj?

Gre za preplet različnih geografskih, kulturoloških, ekonomskih in političnih dejavnikov. Vse kulture poznajo uporabo PAS. Za Evropo je najbolj značilen alkohol. Z osvajanjem drugih kontinentov smo s seboj prinesli alkohol, kar je za prenekatera ljudstva bilo pogubno. V ameriških staroselskih rezervatih v ZDA ali na Aljaski med Inuiti je alkoholizem še vedno glavni socialno-zdravstveni problem.

Zakaj je bil za ameriške staroselce, ki so bili vajeni uporabe močnih, halucinogenih PAS, alkohol tako poguben?

Prvič, staroselske halucinogene droge so bile v domeni sakralnega, svetega. Uporabljale so se zgolj v različnih obredih (obred), torej obredih iniciacije, lova, zdravljenja, skratka, uporaba teh drog je imela jasno strukturo in sakralne namene. S prihodom Evropejcev se je njihova kultura soočala z velikimi izgubami. Morali so se odreči svojemu lovskemu načinu življenja, obsojeni so bili na rezervate, in nova droga alkohol ni imela nobenega ritualnega, sakralnega pomena. Začeli so uporabljati »ognjeno vodo«, kakor so alkohol imenovali, zgolj konzumeristično, profano, in to v času, ko so bili v hudi materialni, zdravstveni in identitetni stiski. 

Ni bilo edinkrat, da so Evropejci uporabili PAS za politično-ekonomske interese. Znani sta opijski vojni med Veliko Britanijo in Kitajsko. Velika Britanija je Kitajski dobavljala indijski opij v zamenjavo za čaj. Seveda je nastal velik socialno-zdravstveni problem, ki so ga Kitajci poskušali ustaviti s prepovedjo trgovanja z opijem, vendar neuspešno.

Kar se tiče evropskih držav, pa lahko naredimo grobo delitev na severnjaški in mediteranski način pitja alkohola. Že v Sloveniji lahko opazimo razlike med Štajersko in Primorsko. Mediteranski način je bolj povezan s pitjem načeloma vina ob hrani in druženju s pogovorom, petjem, plesom. Kot opisuje italijanski jungovski psihoanalitik Luigi Zoja, ki je raziskoval pomen rituala pri uporabi drog, se starejši ljudje v Italiji srečujejo v oštarijah, kot radi rečejo gostilnam, kjer se družijo, pojejo in pijejo vino. Če umaknemo kontekst, torej zapremo oštarijo, bodo ljudje še naprej pili vino, vendar brez ritualnega konteksta, ki jim je dajal strukturo, povezanost, pripadnost. 

Beseda simpozium je grškega izvora in pomeni: skupaj piti. Simpoziumi so v Stari Grčiji bili rituali pitja vina, ki jih je običajno organiziral kakšen aristokrat. Na simpoziumih se je recitirala poezija, poslušala glasba, izmenjavale so se ideje. Podobno kot to danes počnemo na različnih druženjih. S to razliko, da so Stari Grki mešali vino z vodo, ker so visoko cenili samokontrolo. Lahko rečemo, da je mediteranski način pitja bolj skupinsko-ritualen in rituali pri uporabi PAS delujejo kot omejevalni dejavnik.

Severnjaški način je pa bolj »hladen«, saj je distanca med ljudmi večja zaradi težjega življenja v preteklosti. Če je težje življenje, je vzgoja bolj kruta, saj ni prostora za ukvarjanje s počutjem, ker se borimo za golo preživetje. Če je vzgoja bolj kruta, močnejši bo notranji kritik in več alkohola bomo potrebovali, da ga onesposobimo. Problem je tudi v vrsti alkoholne pijače. Na severu večinoma pijejo žganje. Tudi če se je življenjski standard izboljšal, kot je na Finskem, se vedenjski vzorci pitja ne spreminjajo tako lahko. V Rusiji imajo ljudje najkrajšo življenjsko dobo predvsem zaradi pretiranega pitja alkohola.

Primož Lavre

V islamskih državah je alkohol za domačine hud greh, a znanci, ki v nekaterih arabskih državah živijo, pravijo, da skrivaj vseeno pije ogromno ljudi.

Seveda, prepovedi so redkokdaj absolutne. Tudi vse islamske države niso enake. V Savdski Arabiji imajo zagotovo manj težav zaradi alkoholizma, prepovedi imajo lahko tudi pozitivne učinke.

Ali bo otrok, ki prihaja iz družine, kjer je vladal alkohol bodisi pri enem bodisi obeh starših tudi sam podlegel alkoholizmu?

Morda bo, morda pa ne bo. Pogosto se otroci iz tovrstnih družin odločijo, da se nikoli ne bodo dotaknili alkohola in jim to uspeva.

Ampak travme se dedujejo, kot čedalje bolj ugotavlja epigenetika, kar pomeni, da če je bil pradedek nekoga alkoholik zaradi določene travme, se lahko identična ali podobna problematika pokaže pri živečem pravnuku?

Travme se dedujejo, no, to je huda izjava. Načeloma se tovrstnim izjavam izogibamo, ker lahko delujejo omejujoče. Nekdo, ki prihaja iz družine s travmo, in večina nas prihaja, ker dve svetovni vojni nista bili tako daleč, spomin na vojno v bivši Jugoslaviji je zelo svež …, to lahko posameznik hitro razume, kot da je zaznamovan in mu ni pomoči. V psihoterapiji ni tovrstnih eksaktnosti. 

Ljudje smo izrazito kompleksna bitja in živimo v kompleksnih okoljih. Tisto, kar opažam v svoji praksi, je to, da se bo najverjetneje »podedovalo« tisto, o čemer se ni spregovorilo. To je izrazito zanimiv fenomen transgeneracijskih prenosov. Pogosto mislimo, da če ne spregovorimo o družinskih travmah, o nasilju, posilstvu, alkoholizmu, duševnih boleznih, samomorih, da bomo na ta način zaščitili svoje bližnje. Ampak ravno tisto, o čemer ne spregovorimo, ima svojo moč.

Na psihološkem nivoju lahko zaznamo določene napetosti glede določenih tem, izhod komunikacije je vedno na psihološkem, neizrečenem nivoju. Kot tujka sem opazila, da se v Sloveniji malo govori o prednikih v primerjavi z bolj južnimi kulturami. Redki so klienti, ki vedo kaj o zgodovini svojih starih staršev. O tem se ne govori, zakaj te to zanima, je pogost odgovor, če so slučajno kaj vprašali. Večja je verjetnost, da se bo nekaj ponovilo, če o tem ne govorimo.

Zasledila sem znanstveno potrditev, da na to, a bo človek postal alkoholik ali ne, v 40 odstotkih vplivajo geni. Zdi se mi strašljiva, saj to pomeni, da ima človek že predispozicijo za neobvladovanje lastnega življenja?

Temu rečemo genetska obremenjenost, ampak to nikakor ne pomeni, da bo zagotovo prišlo do odvisnosti in neobvladovanja lastnega življenja, kot ste se izrazili. Zaščitni socialni dejavniki in urejen način življenja bistveno omilijo neugodne genetske predispozicije.

Torej geni niso odvisni?

Pomembno vprašanje je, kateri dejavniki vplivajo na to. To je bolj pomembno vprašanje in s tem se ukvarjamo na terapiji in svetovanju, kako okrepiti zaščitne dejavnike. Ja, geni niso odločilni, vsak ima možnost. Spomnim se pacientke, odvisnice od heroina, ki je imela mamo odvisno od alkohola, ki je pila tudi med nosečnostjo in je imela znake fetalnega alkoholnega sindroma. V timu smo se pogovarjali o slabi prognozi predvsem zaradi genske obremenjenosti. A pacientka je imela srečo, da se je zdravila v motivirani, spodbujajoči skupini sopacientov, s katero je vzpostavila dober kontakt in tudi sama je bila visoko motivirana. Uspelo ji je vzdrževati dolgotrajno abstinenco. Kako je zdaj z njo, ne vem, ker ne delam več na kliniki. Ampak večletna abstinenca se vsekakor šteje kot uspeh.

Pravijo, da človek, ki zaužije opioid, postane zasvojen takoj, lahko že pri enkratni uporabi.

Ne, to ne drži, to je mit.

Hvala za pojasnilo. No, v enem tednu uživanja pa se odvisnost verjetno razvije. Kdaj pa začnemo govoriti o alkoholizmu? Koliko alkohola in kako pogosto mora človek popiti, da postane alkoholik?

Koliko alkohola in kako pogosto ga je treba popiti, da bi razvili odvisnost, no, to je zelo individualno. Prvič, potrebno je ločiti med škodljivo rabo in odvisnostjo. O škodljivi rabi govorimo, če posameznik pije tako, da je to škodljivo zanj ali druge osebe. Če pijemo in se potem usedemo za volan, ne odidemo v službo, zamudimo neke druge obveznosti, imamo konflikte z bližnjimi, zdravstvene težave, pa navkljub temu še naprej pijemo alkohol in tako naprej. O odvisnosti pa lahko govorimo, če čutimo abstinenčne znake, ko alkohola ne zaužijemo.

Čutimo nemir, tesnobo, potenje, tresenje, slabost, ki se umirijo, če zaužijemo alkohol. Toleranca je tudi povečana. Za enak učinek potrebujemo večjo količino alkohola. Ni problematična zgolj odvisnost, vsaka škodljiva raba je definitivno znak, da gorijo vsi rdeči alarmi in da je dobro ukrepati v smeri zmanjšanja ali prenehanja pitja, ker nam nadaljnje pitje lahko povzroči kopico težav, morebitno ločitev, materialno škodo, težave v službi ali izgubo službe, nepotrebne konflikte, slabše zdravje ...

Že prej sva omenili, da je alkohol na Zahodu močno družbeno sprejet. Je pa zanimivo, da je skozi vso zgodovino ostal enako priljubljen?

Kot rečeno, alkohol nas sprošča, tolaži, lažje vzpostavimo kontakt z drugimi, čutimo pripadnost, bolj smo ekstravertirani, kar je sploh zelo zaželeno v naši zahodni družbi.

Primož Lavre

V 20. letih minulega stoletja so se problemov z alkoholom lotili s prohibicijo, popolno prepovedjo točenja alkohola, in sicer v ZDA, Kanadi, Sovjetski zvezi, v skandinavskih državah in še kje, a so povsod ugotovili, da represija ni učinkovita. Če ljudje nekaj želijo, bodo do tega prišli tako ali drugače. Ljudje so se želeli omamljati z alkoholom, zato so v vsakem primeru prišli do njega.

Prohibicija v prvi polovici 20. stoletja je bila zgodba spodletelega socialnega eksperimenta. Kot rečeno, uporaba PAS je prisotna v vseh družbah in želja po transcendenci vsakdanje izkušnje s pomočjo drog je univerzalni pojav, ampak prohibicija ni spodletela zgolj zaradi želje ljudi po omamljanju, šlo je za preplet več dejavnikov. Prohibicija, govorim za ZDA, ker to zgodbo najbolj poznam, ni bila uspešna, ker to v resnici ni bilo zares v interesu oblasti. Korupcija in organizirani kriminal sta začela cveteti, oblast skupaj s policijo pa je ves čas mižala na eno oko. 

V ozadju prepovedi proizvodnje, prodaje in konzumiranja alkohola je bilo gibanje za treznost, ki je predvsem imelo moralizirajočo agendo, saj se je alkohol povezovalo z amoralnim razkrojem ameriške družbe. Prepoved pa seveda vzbudi željo, in v času prohibicije je pitje alkohola dobilo nov statusni simbol drznosti, upora, svobode.

Do leta 1989 je bilo na Islandiji prepovedano pivo. To pa je čudno, saj pivo vsebuje manj alkohola kot žgane pijače in je manj škodljivo od njih.

Ne poznam tega primera, zato ga težko komentiram.

V Sloveniji velja prepoved nakupa alkohola v trgovinah od večera do jutra. Kako je ta prepoved koristila pri zmanjševanju alkoholizma?

Nimam konkretnih podatkov, ampak dvomim, da je vplivala bistveno. Tovrstne omejitve so pomembne predvsem na simbolni ravni. Menim, da je dobro, da se kot družba jasno opredelimo glede nevarnosti uporabe različnih PAS.

Mladoletnim je v Sloveniji prepovedano točiti alkohol tako v trgovinah kot v lokalih ali restavracijah, vendar nisem edina, ki lahko pove, da celo otrokom marsikje še vedno dovolijo nakup alkohola. Kaj pravite na to?

Podpiram prepoved točenja alkoholnih pijač mladoletnim osebam. Tudi starši imamo veliko odgovornost, pomembno je, kakšen model ponujamo otrokom glede uporabe alkohola. Nekajkrat sem bila priča, da so starši za šalo ponujali alkoholne pijače svojim malčkom, češ da alkohol je dober, zabaven, haha. Ne, alkohol je lahko izjemno nevaren, pomembno je, da smo previdni in tako vzgajamo otroke.

Saj, zanimivo se mi zdi, da je alkohol daleč največji morilec ljudi bodisi posredno bodisi neposredno, a je dovoljen, po drugi strani pa so nekatere substance, reciva kokain, prepovedane, čeprav vemo, da povzročijo manj zla. Zakaj so nekatere snovi prepovedane, druge legalne?

Kokain je izredno nevaren, sploh v kombinaciji z alkoholom, kar je najpogostejši način uporabe. Zakaj je katera snov prepovedana in druga ne, je politično-ekonomsko-medicinsko vprašanje.

Če ženska med nosečnostjo pije več alkohola, se bo otrok zagotovo rodil s hudimi psihičnimi in fizičnimi okvarami in ne bo sposoben samostojnega življenja, če ženska v nosečnosti jemlje opiat ali kaj podobnega, se bo otrok najbrž res rodil zasvojen, a ga bodo v nekaj dnevih zasvojenosti v porodnišnici ozdravili in življenje bo normalno. Nočem, da moje razglabljanje zveni, kot da so nekatere substance dobre, seveda niso, a škodljivost alkohola želim poudariti še posebej eksplicitno.

Tega, da se otrok rodi odvisen in mora posledično dobivati substitucijsko terapijo zaradi abstinenčnega sindroma, ne gre minimalizirati. Ja, alkohol je škodljiv, a tudi druge PAS so škodljive. Če jih jemljemo v nosečnosti, škodujejo tudi plodu.

Ampak med moškimi je alkoholizem bolj pogost kot med ženskami? Ali je med moškimi le bolj očiten, ker ženske pijejo na skrivaj?

Nekje sem prebrala komentar, mislim, da je šlo za čtivo iz sedemdesetih let, da je alkoholizem pri ženskah redkejši, saj ženske nimajo časa za pitje, ter da je prosti čas pogruntavščina moških. To se vsekakor spreminja, čeprav natančnih podatkov nimam. Za generacijo naših mam je veljalo, da pijejo na skrivaj, doma, moški pa hodijo v gostilne. Dobro bi bilo preveriti statistične podatke. Sklepam, da se trend pitja na skrivaj pri ženskah spreminja.

Primož Lavre

Verjetno tudi sami kdaj popijete kozarček česa?

Kozarec vina ob hrani, v družbi.

Je beseda pijanec žaljiva?

Ja, ker je to sporočilo za bitje, ki implicitno onemogoča spremembo. Ti si pijanec in ni ti pomoči. Podpira prepričanje – enkrat odvisnik, vedno odvisnik.

Ampak pravi pijanci so bili tudi številni umetniki, na primer naš France Prešeren, ali pisatelji, ki so strastno zaznamovali obdobje beatnikov, recimo Jack Kerouac, Allen Ginsberg ali William S. Burroughs, ki so bili kar naprej pijani, saj tedaj medicina še ni dobro razumela škodljivosti alkohola, pa so nam ti fascinantni umi vseeno zapustili izjemno literarno dediščino. Ne vem, kako so v stanju alkoholizma pisali. Jaz moram imeti povsem čisto glavo, drugače ne spravim ničesar skupaj.

Hm, morda so pisali mačkasti. Ljudje smo različni.

Vsekakor se strinjava, da je alkoholizem bolezen, da alkoholikov ne smemo zmerjati, jih obtoževati in zaničevati, ampak jim moramo pomagati, jih usmeriti v zdravljenje?

Se strinjava.

Kako dolgo traja abstinenčna kriza? Je res lahko tako huda, da človek zaradi nje umre?

Načeloma se ne umira zaradi abstinenčne krize, temveč zaradi jemanja drog. Seveda niso vse abstinenčne krize iste. Odtegnitev od alkohola po dolgotrajnem čezmernem pitju lahko povzroči alkoholni delirij. Gre za urgentno stanje, ki zahteva medicinsko obravnavo.

Vemo, da v telesu slavne pevke Amy Winehouse niso našli sledi omamnih substanc, in tako so na koncu zaključili, da je umrla zaradi abstinenčnega sindroma. Tako dolgo je pila, da je bilo njeno telo navajeno na alkohol, in ko ga kar nenadoma ni bilo več, je od šoka odpovedalo?

Amy je konzumirala različne PAS, imela je tudi težave z motnjami hranjenja. Njeno telo je zagotovo bilo izmučeno. Sem pa prebrala, da je v času smrti imela visok odmerek alkohola v krvi. Če bi le odšla na rehabilitacijo, morda bi še vedno poslušali njeno fantastično umetnost.

Pa se da vsakega zasvojenca, bodisi alkoholika bodisi zasvojenca s kakšno drugo substanco, do konca pozdraviti?

Zdravljenje vsekakor ima smisel. Kaj pomeni to, do konca pozdraviti?

No, za zmeraj?

Poznam primer moškega, ki je bil odvisen od heroina in zdaj abstinira od vseh PAS, tudi alkohola in nikotina. Že dvajset let. Za odvisnost velja, da je kronična bolezen, da se odvisnikov ne da pozdraviti, zgolj zazdraviti, vendar, ali lahko rečemo za tega moškega, da je zgolj zazdravljen? Živi bolj zdravo od večine nas. Prevzel je identiteto nekoga, ki drog ne uživa in živi v skladu s tem. Ja, menim, da vsi lahko dosežejo spremembe, zmanjšajo ali spremenijo način uživanja PAS, vzpostavijo abstinenco, krepijo zaščitne dejavnike in začnejo ustrezno skrbeti zase in svoje bližnje.

Pred petimi leti ste v pogovoru za RTV Slovenija dejali, da se ljudje že od nekdaj selimo in se iščemo. Se tudi vi še vedno iščete, ali ste se v Sloveniji našli?

V Sloveniji sem se »našla« že pred več kot dvajsetimi leti, tu so moja družina, moji prijatelji, moja služba. Kaj bo pa prihodnost prinesla, no, tega ne vemo.

Naslovnica