Ali Zoran Stevanović res ni primeren za predsednika državnega zbora? Potem ko ga je večina (48) poslank in poslancev 10. aprila na tajnem glasovanju izvolila na ta položaj, je nemudoma izbruhnila polemika o njegovi (ne)primernosti.

Če odštejemo politični boj, saj se prav v teh dneh odloča o najverjetnejši bodoči vladni koaliciji, potem je za presojo osebnosti gospoda Stevanovića skozi oči volivcev in kritične javnosti pomembno tudi to, kakšne naj bi bile tiste profesionalne in človeške vrline, ki pritičejo drugemu najvišjemu javnemu funkcionarju v državi.

Vsekakor je primer Zorana Stevanovića unikum v Evropski uniji, saj se še nikjer ni nekdo tako hitro povzpel od vodje uličnih protestov do položaja šefa ene od treh vej oblasti.

Predsednik državnega zbora namreč ni le človek, ki formalno vodi parlament, s čimer pooseblja zakonodajno vejo oblasti, pač pa glede na 106. člen ustave tudi nadomešča predsednika (predsednico) republike v primerih, ko ta ne more opravljati svoje funkcije.

Z drugimi besedami, Zoran Stevanović, če Nataša Pirc Musar ne bi mogla opravljati svoje funkcije, bi začasno prevzel njen položaj, s čimer bi de iure postal tudi vrhovni poveljnik obrambnih sil, saj bi dobil vsa pooblastila predsednice republike – vključno z razpisovanjem volitev.

Facebook

Seveda je to zgolj in samo hipotetična situacija, da katere zelo verjetno nikoli ne bo prišlo, vendar pa teoretična možnost vedno obstaja. In ker slovenska ustava izrecno omenja nevarnost, da bi bil predsednik začasno ali trajno nezmožen za funkcijo, je pač predvidela postopek, ki na njegovo mesto začasno postavi šefa parlamenta.

V našem konkretnem primeru Zorana Stevanovića. Človek, ki je pred petimi leti vodil nič kaj mirne ulične proteste proti vladi, bi torej lahko teoretično postal vrhovni poveljnik vojske in v primeru izrednih razmer ali vojne, če se parlament ne more sestati, celo prevzel ključne pristojnosti (!), med katere sodi tudi sprejemanje uredb z zakonsko močjo, omejevanje človekovih pravic, odločanje o uporabi Slovenske vojske itd.

Dvomi so upravičeni in legitimni

Ker gre za izredno pomembna in občutljiva vprašanja, so polemike, ki jih je sprožila izvolitev Zorana Stevanovića na mesto predsednika parlamenta, vsekakor legitimne in logične. Zanimivo je, da niso omejene le na slovenski notranjepolitični prostor.

Ker se je 10. aprila zgodilo nekaj, kar bi se nam nekoč zdelo nepredstavljivo, ni presenetljivo, da je novica odmevala tudi v tujini. V srbskem svetu, kjer so novoizvoljenega predsednika državnega zbora prepoznali kot »svojega človeka«, so bili občutki mešani.

Jure Klobčar

Režimski predstavniki so pohiteli s čestitkami in pohvalami, medtem ko je civilna družba previdno molčala. Tisti Srbi, ki so zaradi nacionalistične politike zapustili svojo domovino in svoj novi dom našli v Sloveniji, nad Stevanovićem niso navdušeni, saj naj bi predstavljal natanko tisto mentaliteto in stanje duha, zaradi katerega so emigrirali.

Da se je v članici Evropske unije na čelu zakonodajne oblasti pojavil prorusko usmerjeni politik, seveda ni ostalo neopaženo niti na vzhodu in severovzhodu. V Moskvi prikimavajo za marsikoga škandalozni potezi morebitne bodoče desnosredinske vladne koalicije v doslej ne ravno prijateljski Sloveniji, ki si je s Stevanovićem »pokrila hrbet« in lahko računa na vsaj 48 glasov podpore svojemu mandatarju oziroma vladi.

Predsednik ruske Dume Vjačeslav Volodin mu je takoj čestital, nad novim slovenskim voditeljem pa so navdušeni tudi ruski mediji, ki niso spregledali Stevanovićevih proruskih izjav, obljub glede referenduma o izstopu iz zveze Nato in napovedi »skorajšnjega obiska Moskve«.

Tudi v tej nagli želji po ugajanju starim prijateljem – redna srečevanja med ruskim veleposlanikom v Ljubljani in šefom stranke Resnica niso več javna skrivnost – je Zoran Stevanović spregledal dejstvo, da so pristojnosti predsednika državnega zbora na zunanjepolitičnem področju vendarle precej omejene.

O tem bodo novega šefa na Šubičevi 4, kjer nekateri že čakajo, da se postavi fitnes studio, lahko na primeren način podučili svetovalci in strokovni sodelavci. Ni dvoma, da jih gospod Stevanović, ki govori samo še o sodelovanju in gradbenih delih (podiranje zidov, gradnja mostov ipd.), ne bi razumel.

Profimedia

Seveda nad politikom populističnega kova v Evropi niso vsi navdušeni – in to posebej velja za tiste članice Evropske unije, ki so kot ruske sosede v preteklosti občutile, kar pomeni t. i. ruski svet. Stevanovićev meteorski vzpon jih je navdal z nezaupanjem in razočaranjem.

Nekdanji estonski predsednik Toomas Hendrik Ilves ga je označil za »koristnega idiota«, na Poljskem pa so ga poimenovali za »Moskvi naklonjenega nacionalista«.

Ena resnica, en kandidat

Vseeno pa so bolj kot odzivi tujine pomembne notranjepolitične razsežnosti Stevanovićevega vzpona na oblast. Pri tem prihaja do različnih razlag in ocen, ki pa niso vse enako dosledne in natančne.

Nekdanji predsednik državnega zbora, levičar Milan Brglez (SD), je denimo primerjal Resnico z nemško skrajno desno Alternativo za Nemčijo (AfD) in ob tem pripomnil, da je izvolitev šefa Resnice za predsednika državnega zbora nekaj takšnega, kot da bi v Bundestagu, nemškem parlamentu, za predsednico izvolili Alice Weidel, voditeljico AfD.

Ocena ni povsem ustrezna, kajti AfD je že nekaj časa parlamentarna stranka, njen vzpon je bil linearen in niti po izjemnem uspehu na zadnjih zveznih parlamentarnih volitvah se stranka ni rešila iz politične izolacije. V Nemčiji je AfD še vedno obsojena na status političnih eksotov, občasno ekstremističnih, kar pomeni, da njena šefinja Alice Weidel ne more računati na nobeno opaznejšo javno funkcijo, sploh pa ne na kak vodilni položaj v zveznem parlamentu.

Šimen Zupančič

Pravzaprav zgodba Zorana Stevanovića in njegove Resnice bolj spominja na nekdanjo Pegido, nemško zunajparlamentarno ulično gibanje s skrajno desnimi populističnimi koreninami (Patriotische Europäer Gegen die Islamisierung des Abendlandes), ali po naše Patriotski Evropejci proti islamizaciji Zahoda.

Pegida je delovala deset let, dokler ni leta 2024 razpadla, saj se je skrajno desni populizem z ulic po zaslugi AfD preselil v parlamentarno dvorano.

Ne glede na primernost ali (ne)točnost primerjav med Resnico in AfD oziroma Pegido pa nihče ne more oporekati ugotovitvi, da je s Stevanovićevo izvolitvijo za prvega moža zakonodajne veje oblasti naša politika padla najnižje doslej.

Resnice, ki je 22. marca postala parlamentarna stranka s petimi poslanskimi mandati, sicer nihče ne more več ignorirati, saj je postala legitimna predstavnica skoraj 70 tisoč državljanov (oziroma dobrih 5 odstotkov volivcev), vendar pa je za evropske standarde nepredstavljivo, da je ta najmanjša parlamentarna stranka zaradi perfidnega političnega mešetarjenja dobila tako pomembno vlogo oziroma da je njen predsednik Zoran Stevanović postal celo edini (!) kandidat za predsednika državnega zbora – in bil tudi gladko potrjen.

Pravilna je ugotovitev, da je to dejanje bolj kot Stevanovićeva osebna satisfakcija osebna odgovornost tistih, ki so ga ustoličili na tem mestu.

Čigav obraz je Zoran Stevanović

Toda ne gre le za odgovornost strank oziroma 48 poslancev, ki so zaslužni za to kadrovsko »rešitev«; Stevanovićeva izvolitev bo postala tudi problem, ko ga ne bo možno zamenjati, kajti za to bo potrebnih 46 glasov, ki jih ta hip nimata ne Janez Janša ne Robert Golob.

Bo Zoran Stevanović kot nekakšna sistemska anomalija zaradi tega ostal na položaju do konca? In kakšne posledice bo to imelo za državo? Si to vprašanje sploh kdo zastavlja?

Primož Lavre

Zdi se, kot da je spodobnost izginila iz politike. Kot da je trumpizem, ki ga vse bolj karikirajo bizarni izpadi ameriškega predsednika, na Slovenskem kljub vsemu padel na plodna tla. Kajti dejstvo je, da bi se nam še pred desetimi ali petnajstimi leti zdelo popolnoma nepredstavljivo, da bi takšen populist, kot je Stevanović, zasedel kakršnokoli opaznejšo javno funkcijo.

Pravzaprav razen Zmaga Jelinčiča niti ni bilo pravih kandidatov za to. V razmerah »tradicionalne« politike ni bilo nobene možnosti, da bi SNS, tako rekoč Jelinčičeva poosebljena stranka, kdaj postala odločevalec, še manj pa, da bi njen šef zaradi koalicijskega preigravanja dobil priložnost, da se povzpne na funkcijo predsednika državnega zbora.

In če si Zmaga Jelinčiča, ki naj bi bil pred leti Zorana Stevanovića nagnal iz SNS, nismo mogli predstavljati v tej vlogi, je danes resnica postala bolj neprijetna; lokalni kranjski politik si je med kovidno epidemijo ustvaril dovolj veliko prepoznavnost na nacionalni ravni, da je že na prejšnjih volitvah dosegel skoraj tri odstotke glasov in prepričal 34 tisoč volivcev, s čimer si je Resnica zagotovila proračunsko financiranje.

Po letu 2022 pa je Stevanović, očitno opogumljen s populistično agendo, vztrajno napredoval, širil vpliv zlasti na družbenih omrežjih, kar ga je v predvolilnih anketah postavilo nad štiriodstotni parlamentarni prag.

In nenadoma je bil Zoran Stevanović faktor v politiki, ki ga največja komercialna televizija ni ignorirala, zato je nasprotno od Vladimirja Prebiliča lahko nastopal v vseh njenih predvolilnih soočenjih.

Kjer se je, tega ne more nihče zanikati, odrezal zelo dobro. Očitno dovolj, da si je še povečal podporo in na volitvah 22. marca Resnici pomagal do petih poslanskih mandatov.

Šimen Zupančič

Ne glede na ta uspeh, ki je tudi edino pravo presenečenje zadnjih volitev, pa si takrat nihče ni predstavljal, da bi Stevanović že kar na ustanovni seji 10. sklica državnega zbora postal njegov 17. predsednik.

Ta izvolitev je bila vsekakor precedenčna že glede strankarske aritmetike, saj je vodja najmanjše parlamentarne stranke, novinke, z najslabšim volilnim rezultatom med vsemi izvoljenimi strankami, postal drugi najpomembnejši funkcionar v državi.

Politika in morala

Seveda niso vse kritike in obtožbe, ki v teh dneh kar dežujejo na Zorana Stevanovića, tudi utemeljene. Nesporazumov in napačnega sklepanja je precej. Ni bil problem postopek njegove izvolitve, ki je bila – ne glede na morebitne ugovore zaradi označenih glasovnic – povsem zakonita. Problem ni v formalizmu, problem je v vsebini. V osebi kandidata, ki je bil izvoljen. V njegovi neprimernosti.

Najzgovornejši dokaz, da so njegovi podporniki zelo dobro vedeli, da gre za moralno votlega kandidata, je dejstvo, da nismo slišali niti besede o njegovi predstavitvi oziroma da se o njegovih kvalitetah in vrlinah niso opredelili niti v poslanskih skupinah, ki so podprle njegovo kandidaturo.

Niti besede. Ker očitno niso imeli nič povedati. Oglašali so se le nekateri poslanci Gibanja Svoboda, preostanek morebitne bodoče opozicije pa je resignirano molčal.

Toda tudi to, da gospodu Stevanoviću očitamo, da ni bil primeren kandidat, ni dovolj natančna opredelitev problema, ki ga imamo. Sama izvolitev Zorana Stevanovića za poslanca namreč ni (bila) sporna v nobenem pogledu, saj je dobil mandat svojih volivcev.

Kot poslanec jih torej legalno in legitimno zastopa v državnem zboru. Do problema pride, ker je bil izvoljen za njegovega predsednika. In za predsednika državnega zbora vendarle veljajo oziroma so vsaj nekoč veljali določeni kriteriji.

Primož Lavre

Eden od njih je meritokratski: kdor želi postati prvi med enakimi v parlamentu, naj bi jim bil najmanj enak(ovreden) oziroma nič slabši v smislu osebne primernosti, izkušenj in ugleda.

Resda je ugled moralna in ne pravna kategorija, vendar pa takrat, ko presojamo najvišje javne funkcionarje, vedno štejejo tudi moralni kriteriji. Morda se na parlamentarnih volitvah to ne pokaže tako očitno kot na predsedniških, a vseeno naj spomnimo, da je po protokolarnem statusu in celo ustavnem položaju predsednik državnega zbora uvrščen takoj za predsednikom države.

Zoran Stevanović pa ima še eno težavo. In sicer to, da o njem ne vemo prav veliko. In da še tisto, kar vemo, ne govori ravno v njegov prid. Pravnomočna obsojenost, četudi je kazen formalnopravno brisana iz evidence, ne more biti argument za njegovo imenovanje.

Poleg tega ni šlo le za enkraten zdrs v mladosti; pri Stevanoviću najdemo več takšnih »zdrsov«, eden je celo povezan z odpustom iz policije zaradi neprimernega vedenja, če nekoliko poenostavimo.

Nihče ne želi biti moralist ali puritanec, sploh po tem, ko smo se komaj dobro poslovili od Stevanovićeve predhodnice, ki je bila resda nekdanja sodnica, vendar se kot predsednica državnega zbora več kot očitno ni najbolje znašla v tej funkciji.

Njenih faux pasov je bilo kar nekaj, v bistvu preveč, da bi jih spregledali, in ne nazadnje je bila sposobna tudi zelo avtoritarnega vodenja sej. Zato bi pričakovali, da bo njen naslednik bolj umirjen, dialoški in morda tudi malce starejši. Očitno pozabljamo na staro antično spoznanje, ki pravi, da v politiki starost ni slabost, temveč kvečjemu vrlina.

Z dežja pod slap

Po vsem, kar smo zapisali, bi bilo narobe, če bi rekli, da smo z Zoranom Stevanovićem po Urški Klakočar Zupančič stopili z dežja pod kap. Če smo natančni, smo stopili pod slap. Le da še ne vemo, ali je to slap Slavica ali pa morda celo Niagara. Kajti znašli smo se pred obdobjem, ki nima nobenih paralel iz preteklosti, zato ne moremo predvideti ničesar.

Morda se bo gospod Stevanović resnično trudil, da bi po svojih najboljših močeh opravljal funkcijo predsednika državnega zbora. Morda bo celo izboljšal sodelovanje z državnim svetom, ki ga vodi njegov de facto politični zaveznik Marko Lotrič in kjer ima »desnica« že večino.

Preveč je neznanega pri tem eksperimentu, ki se ne bi smel zgoditi. Izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika zakonodajne veje oblasti je anomalija, do katere je prišlo izključno po zaslugi desnosredinskih strank in prostovoljnega sodelovanja Demokratov Anžeta Logarja.

To ni le pragmatizem ali oportunizem, ampak je še nekaj več; je načrtno ignoriranje vseh dosedanjih norm in parlamentarnih običajev.

Primož Lavre

Ko je najverjetnejša bodoča koalicija izvolila gospoda Stevanovića, je požrla tudi lastne besede in obljube. Še pred meseci je bil zanje vse drugo kot človek, zmerjali in žalili so ga do onemoglosti, danes pa ga trepljajo in se mu dobrikajo.

Celo t. i. desni intelektualci so padli tako nizko, da se pretvarjajo, češ da s Stevanovićevo izvolitvijo ni nič narobe in da je pravzaprav normalno, da je prišel do tega položaja. Ta neverjetna sposobnost sprenevedanja in samoprevare je res fascinantna.

Toda ne glede na vso samozavest Stevanovićevih novih zaveznikov in prijateljev lahko že danes brez posebnega preroškega daru napovemo, kako se bo končal ta eksperiment. Ne prav dobro, če ostanemo maksimalno diplomatski. Sicer pa je primernejša beseda katastrofa.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.