Verjetno pa večina še danes ne ve, da je Balada o Pišonji in Žugi nastala po resničnih dogodkih. Pišonja in Žuga sta dejansko živela. V Sarajevu sredi 80. let Navihana najstnika sta ukradla avtobus, da bi z njim oddrvela na morje. Spektakularna dogodivščina bi uspela, če jima poti ne bi prestregla tedanja milica, ki je na cestah postavila barikade, ju ujela, odvedla na postajo in obema »preštela rebra«.

Temu navkljub je prigoda ponarodela in desetletja vzbujala smeh. Jasmin Nišić, kakor je bilo v resnici ime Pišonji, je v začetku 90. padel v vojni, Predrag Žustrić, po domače Žuga se je s tega sveta poslovil pred slabim desetletjem. Naj frajerja z one dimenzije ne zamerita, ker bom njuna vzdevka sedaj uporabila za opis nečednosti, ki jih počneta še živeča Pišonja in Žuga.

Prvi je ljubljanski župan Zoran Janković, ki se vsak dan tako ven meče, da me skrbi, da se bo enkrat po nesreči vrgel skozi okno občinske stavbe. Poln samega sebe je pred leti za hrvaški tisk dejal, da on ne ve, če v Sloveniji sploh imamo kaj korupcije. Seveda on tega ne ve, če pa je navajen balkanskega poslovanja, kar je v njegovi glavi nekaj povsem običajnega. Zato je od farmacevtke v zameno za pomoč pri zaposlitvi pričakoval spolne usluge. 

Ljubljanski Pišonja se je še enkrat izvlekel, a da je tudi zares pravi pravcati pišonja, pa je dokazal s pokornostjo srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću.

Dogovor o bizarni trgovini in njeno stisko je med zakonitim prisluškovanjem ujela policija, a so pristojni organi zamočili in primer pometli pod preprogo. Ljubljanski Pišonja se je še enkrat izvlekel, a da je tudi zares pravi pravcati pišonja, pa je dokazal s pokornostjo srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću, ki mu kakor Žugi osebnostno in politično lahko parira izključno Janković.

Vučićev modus operandi je nasilje. Ko kakor nadležni polž objema Ursulo von der Leyen, se le prilizuje, da bi Srbija čim prej vstopila v EU. A tega filma še dolgo ne bomo videli. Eden od glavnih pogojev za vstop Srbije v EU je, da zaslepljeno grandiozni narod prizna, da se je v Srebrenici zgodil genocid. Srbske sile so načrtno poklale več kot 8 tisoč muslimanov, v glavnem moških. Vučić to dobro ve, saj je leta 1995 kakor nacionalistični politikant v skupščini žugal, da bodo oni, Srbi za vsakega ubitega Srba ubili sto muslimanov. Kar se je res zgodilo. A še vedno trdi, da to ni bil genocid, ampak »le« zločin. 

Pred tedni pa je požugal študentom, ki so začeli množični protest proti avtokratu, ki se je predvčeraj pohvalil, da protesti »slabe i stvari se stabiliziraju«. Resnica je tu na tankem ledu, kajti Vučić ima domače medije podkupljene. A nihče v regiji mu ni izrekel podpore, le naš pišonja je temu skorumpiranemu in žugajočemu pajdašu poslal pismo podpore, da je pripravljen prihiteti na pomoč, kadarkoli in kakorkoli! Z neumnim pismom, ki ga je naš župan poslal Vučiću, se je popišal na ves slovenski narod, ki Vučića, tesno povezanega tudi z beograjsko ljudožersko-mafijsko tolpo, globoko prezira. Drznem si to trditi.

Edina dobra novica iz teh logov je, da je sodišče v BIH predsednika Republike Srbske Milorada Dodika zaradi nespoštovanja odločitev mednarodne skupnosti obsodilo na leto zapora in šest let prepovedi opravljanja političnih funkcij. Zagotovo se bo pritožil, a verjetno mu ne bo ugodeno, saj ne gre za domačijske balkanske posle, ampak za spor s Christianom Smidthom, visokim predstavnikom mednarodne skupnosti v BIH. Dodik bo šel za zapahe, kjer si bo lahko brundal še eno veliko uspešnico Zabranjenega pušenja, ki je njemu Pišonji in Žugi dobesedno pisana na kožo: Guzonjin sin!