Stušek je namreč na osnovi štirih odškodninskih tožb - ki jih je vložil v imenu Špele Predan, mag. Dušana Mikuša, Dejana Kaloha in Vinka Vasleta – in začasnih odredb pristojne v WordPressu prepričal, da gre za hud napad na čast in dobro ime posameznikov, za kaznive in hude žaljive obdolžitve, laži, obrekovanja in opravljanja. Sodišče je namreč na osnovi vloženih tožb Kunstlju prepovedalo pisanje o tožnikih z grožnjo, da bo vsaka ”oznaka” ali poimenovanje ali trditev iz začasne odredbe, ki napada tožnike, kaznovana z 10.000 evri kazni. Kunstelj je to sodno odredbo doslej že večkrat prekršil, ker gre pač za človeka, ki tudi sodišč ne spoštuje, čeprav je imel še nedavno tega z njimi grenke izkušnje! Pred časom je bil znova obsojen na dveletno zaporno kazen, ki ne bo izvršena, če Kunstelj v obdobju naslednjih petih let ne bo storil kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil obsojen.
Američani zdaj od Kunstlja zahtevajo, da oba bloga ”uredi” v skladu s sodnimi odredbami in bi jih bili v tem primeru pripravljeni sodno urejene ponovno objaviti. A to je nova past za Kunstlja, kajti v primeru, da bo umaknil vse, kar je pisal o dosedanjih štirih tožnikih in bo ostanek obeh blogov spet na straneh WordPressa, bo odvetniška družba sprožila dodatne, odškodninske in kazenske tožbe novih tožnikov proti Kunstlju in na osnovi novih začasnih odredb spet dosegla umik obeh blogov. Pomembno je, da so na osnovi prevoda sodnih odredb štirih tožnikov celo Američani, ki so sicer zelo liberalni, ko gre za svobodo javne besede, ocenili, da gre pri Kunstljevem pisanju za hude kršitve pravic posameznikov in za poseg v njihovo čast in dobro ime. Še posebej, ker tožniki niso po nobeni definiciji javne osebnosti in zanje ne veljajo širokogrudnejši kriteriji javne obravnave.
Umik obeh Kunstljevih blogov z WordPressa pa ne pomeni nič novega za že začete odškodninske sodne postopke proti Mitji Kunstlju – mimogrede, vsak od štirih tožnikov ga toži za 17.500 evrov, nekaj desettisoč evrov kazni pa si je prislužil tudi s kršenjem začasnih odredb. Skupna vsota je že zdaj takšna, da jo bo poravnaval celo življenje, če sodišče ne bo našlo kakšnega premoženja in mu ga zaplenilo. Tem tožbam bo v teh sledila še vrsta zasebnih kazenskih tožb.
Bolj jasna pa postajajo tudi številna ozadja nastajanja obeh blogov in imena botrov, ki Kunstljeva zavržena in umazana pisanja spodbujajo in podpihujejo. V njegovi medijski obrambi najbolj izstopa črna uredniška propaganda Dnevnikove hiše in Nedeljskega dnevnika. Ta je v napad in obračun s tožniki (ki jih je Kunstelj iz dneva v dan žalil, diskvalificiral, pisal o njih laži in največje možne izmišljene svinjarije) poslala preverjen ”policijski” kader – Tonija Perića. Ta se v rumenilu Nedeljskega dnevnika - pod taktirko odgovornega urednika Zlatka Šetinca - ne norčuje samo iz žrtev Kunstlja, ampak skuša zdaj absolutno neetično obračunavati še z odvetnico Nino Zidar Klemenčič, katere greh je le-to, da je profesionalno korektno prevzela zastopanje štirih tožnikov. V včerajšnji številki tednika so del grožnje, uperjene proti Zidar-Klemenčičevi, že izpolnili z nekimi zgodbicami, v katere mešajo tudi njenega soproga.
Črna propaganda Dnevnikove hiše, ki najbolj zaudarja iz Nedeljskega dnevnika, seveda ni novost – je del specialnega ideološkega, političnega kroga, ki v različnih rubrikah Lucuja in Alenke Žavbi (ki se podpisuje s psevdonimom Maja Remi) in še nekaterih na osnovi polresnic in prišepetovanj opravljajo ”novinarsko” nalogo diskreditacije posameznikov. Pri tem jim na primer pomaga tudi nekdo, ki se giblje v bližini predsedniške palače.