Kot so ugotovili, oznaka potrošniku ni omogočala jasne in nedvoumne prepoznave naročnika. Štrancar je očitke o neprepoznavnosti zavrnil.

Oglaševalsko razsodišče je marca prejelo pritožbo zoper oglaševalca, ki je pod plakate z belo podlago, črno pisavo in rdečo obrobo podpisan z oznako ACOQ10. Pritožnica je opozorila predvsem na velike plakate na javnih oglasnih površinah, na katerih po njenem mnenju ni bilo jasno navedeno, kdo je naročnik oziroma oglaševalec, piše Dnevnik.

Plakate je plačal direktor podjetja Sartorius Bia Separations in lastnik portala Info360 Aleš Štrancar, projekt pa naj bi posvetil svojemu pokojnemu prijatelju.

Oglaševalsko razsodišče je konec maja odločilo, da je pritožba utemeljena. Ker so bili oglasi nameščeni na zunanjih oglasnih površinah na javnih mestih oziroma na mestih, vidnih z javnih površin, taka oblika komuniciranja po razlagi razsodišča sodi med oblike oglaševanja, ki jih obravnava slovenski oglaševalski kodeks.

X.com

Razsodišče se je pri odločitvi sklicevalo predvsem na določbo kodeksa, ki zahteva nedvoumno identifikacijo oglaševalca. Razsodišče je poudarilo, da standard nedvoumne identifikacije ni izpolnjen, kadar je identiteto oglaševalca mogoče ugotoviti šele z obsežnejšim dodatnim preverjanjem. Od povprečnega potrošnika namreč ni mogoče pričakovati, da bo za ugotovitev identitete oglaševalca poglobljeno raziskoval okoliščine, ki iz oglasa samega niso razvidne. Oglaševalca je razsodišče pozvalo k uskladitvi oglaševanja z določili kodeksa.

Štrancar je v odzivu na pritožbo zapisal, da se z njo ne strinja in dodal, da plakati po svoji naravi ne predstavljajo oglaševanja posameznih storitev, izdelkov ali pravnih oseb in zato ne sodijo v okvir presoje po kodeksu. Po njegovem mnenju prav tako ni šlo za politično oglaševanje, je povzel Dnevnik.

Štrancar je prav tako zavrnil očitke o neprepoznavnosti, saj naj bi oznaka ACOQ10 omogočala identifikacijo, omenjeni člen pa po njegovem mnenju ne zahteva razkritja vseh oseb, ki stojijo za kampanjo, morebitnega ekonomskega upravičenca ali podrobno korporativno strukturo naročnika.

Pri tem se je skliceval tudi na svobodo izražanja in na dejstvo, da naj bi vsebina plakatov sodila v širšo razpravo o vprašanjih javnega pomena. Morebitne omejitve takšne komunikacije bi bilo zato po njegovem treba razlagati ozko, so zapisali na Dnevniku.