Alenka Jeraj: Rdeči monopoli niso bili razbiti, Kučanov klan obvladuje družbo

"Sprejemajo jih 70, 80, 90 let stari nekdanji režimski ljudje, visoki funkcionarji komunistične partije, dediči nedemokratičnega sistema, ki skozi omrežje, ki se je nekdaj spletalo okoli zločinske organizacije, Udbe, danes pa ga lahko po Slivniku imenujemo Kučanov klan, obvladuje večino segmentov družbe," še piše Jerajeva v komentarju na spletni strani SDS.

Objavljamo komentar Jerajeve:

Alenka Jeraj: "Resolucija EPP je ogledalo Sloveniji"

vropski politiki so zaznali in spoznali tisto, na kar v SDS opozarjamo že dalj časa. Prvič že leta 1993 v Resoluciji o  slovenski stvarnosti, odločneje pa letos na 10. Kongresu SDS ter z resolucijo "Tranzicija v Sloveniji ni uspela." Da veliko zadev v naši državi ne deluje tako kot bi morale v demokratičnem sistemu, čutimo in vidimo že dalj časa. Poznamo posledice, razlikujemo se le pri ocenah o vzrokih. Treba je pogledati razmere v državah, ki so podobno kot Slovenija, pol stoletja živele v totalitarnem, komunističnem režimu, ki je ubijal in obsojal politične nasprotnike, obračunaval in kaznoval kristjane, samo zato, ker so bili kristjani, tiste, ki so nasprotovali nedemokratičnemu sistemu in opozarjali na kršenje človekovih pravic, živeli v socialistični državi, ki je izvajala montirane procese in zlorabljala sodišča za obsodbe nedolžnih. Tiste države, ki so na prehodu v demokratični sistem izvedle lustracijo in onemogočile delovanje nekdanjih privržencev nedemokratičnega režima ter kršiteljev človekovih pravic na pomembnih mestih, razveljavile krivične sodbe sodišč, odprle arhive tajnih služb in uveljavile demokratične principe ter svobodni trg, so danes uspešne in spravljene same  s seboj in svojo zgodovino, četudi je bila ta kruta in težka za njihove prebivalce. V drugih državah, med katere žal sodi tudi moja ljuba Slovenija, pa se dogaja vse tisto, na kar je leta 1996 opozorila Parlamentarna skupščina Sveta Evrope z Resolucijo 1096. Resolucija je opozarjala: »Nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija namesto demokracije, korupcija, namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko žametna obnovitev totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije.«

Točno to imamo danes v Sloveniji.

Vsakokrat vlada sploh ne vlada, pač pa se pomembne odločitve sprejemajo v čudnih okoliščinah, na barkah, v najvišjih nadstropjih poslovnih lastninjenih stolpnic ... Sprejemajo jih 70, 80, 90 let stari nekdanji režimski ljudje, visoki funkcionarji komunistične partije, dediči nedemokratičnega sistema, ki skozi omrežje, ki se je nekdaj spletalo okoli zločinske organizacije, Udbe, danes pa ga lahko po Slivniku imenujemo Kučanov klan, obvladuje večino segmentov družbe. Omrežje vpliva na poročanje medijev, ščiti privilegije, iz državnih in zasebnih bank financira podjetja, direktorje, ki so predstavljali kontinuiteto iz prejšnje države. Sedaj so združeni v Forumu 21, ki ga je ustanovil zadnji predsednik komunistične partije Milan Kučan.

Da vlada korupcija dokazuje že samo podatek, da je Slovenija najbolj koruptivna država na svetu. Državljanke in državljani ne zaupajo več sodstvu, saj postopki trajajo predolgo, sodišča v imenu ljudstva izrekajo krivične sodbe, sodi se malim tatovom, medtem ko »posvečeni«, častilci in dediči prejšnjega sistema ostajajo nedotaknjeni in do obravnave na sodišču niti ne pride. Postopki proti njim, če se sploh začnejo, zastarajo ali obtičijo v predalih organov pregona, za nevestno delo pa se le tem ne zgodi nič, mnogi so celo nagrajeni.

Poskus preganjanja organiziranega kriminala se je začel šele s prvo vlado Janeza Janše, leta 2004, ki je ustanovila posebno skupino za pregon organiziranega kriminala, spremenila Kazenski zakonik in kot kazniva dejanja opredelila nekatera ravnanja, ki jih pred tem sploh ni bilo možno preganjati. Spremenila se je zakonodaja s področja prevzemov, gospodarstva, davkov. V tistem času je Slovenija beležila visoko gospodarsko rast, najnižjo brezposelnost v svoji zgodovini, kot prva država je vodila Evropski svet in vse je kazalo, da bomo naredili pomembne premike tudi na drugih področjih. Za omrežje, ki nam še vedno vlada, je bil tak uspeh preveč in potrebno je bilo angažirati vse sile in moči, da Janez Janša ne ponovi mandata. S prefinjenimi metodami in v stari maniri je tranzicijska levica ustvarila afero Patria. Jasno ni izostala medijska podpora in afera je dosegla neslutene razsežnosti ter dosegla svoj cilj. Janez Janša ni zmagal na volitvah oktobra 2008, pač pa stranka, naslednica nekdanje komunistične partije. Nova vlada je mnoge napore v smeri preganja gospodarskega kriminala izničila, podvojila zadolžitev države, na čelo ključnih pravosodnih institucij: Vrhovnega sodišča in Vrhovnega tožilstva, pa postavila pomembna človeka nekdanjega nedemokratičnega režima. Ob tem pričakovati pravično in uspešno sojenje je nerealen cilj.

Vsak dan z začudenjem opazujemo tudi obnovitev totalitarnega sistema. Nekateri odpirajo resne razprave o uvedbi demokratičnega socializma. Izvajajo se koncerti, z glasbo, ki opeva komunizem, ob državnih praznikih Republike Slovenije je videti vse več zastav bivše države, pomešane med zastave Slovenije, nekatere šole častijo nekdanjega diktatorja Tita, ki ga je nemški Bildt uvrstil med 10 največjih morilcev na svetu. Učiteljice oblačijo otroke v Titove pionirčke, ki so prisegali na nekdanji sistem. Na ulicah in trgih stojijo spomeniki morilcev, saj je Slovenija po II. svetovni vojni doživela s strani zmagovitih komunistov genocid nad lastnim narodom. V neznanih grobiščih, jamah in rudniških jaških, so končali nasprotniki režima ali namišljeni sovražniki, med njimi tudi civilisti; ženske in otroci. Pred predsedniško palačo v prestolnici stoji kip Borisa Kidriča, ki se je že leta 1941, na začetku vojne podpisal pod razglas, koga vse (kmete, meščane, študente, duhovnike, ...) je treba likvidirati. Še danes poslušamo, da se je med in po vojni pobilo premalo Slovencev. Iz ust nekdanjega predsednika Slovenije dr. Danila Türka smo slišali, da so prikrita grobišča drugorazredna tema. Vse o njem pove odlikovanje, ki ga je dal Tomažu Ertlu, šefu Udbe, organizacije, za katero je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je sistemsko, in s politično ideološkimi cilji kršila človekove pravice in svoboščine.

Kar je zapisano v najnovejši resoluciji Evropske ljudske stranke o situaciji v Sloveniji je tisto, česar si nekateri nočejo priznati. Tisto, kar se je zavijalo v celofan in s čimer se nikoli nismo zares soočili. Zato je resolucija v domovini sprožila veliko razburjenje, ki bo v nadaljevanju od vseh nas zahtevalo resno razpravo o tem, kje smo in kaj hočemo. Pravno, svobodno, demokratično, vsakemu državljanu prijazno državo ali pa zatohlo, nesvobodno državico, ki jo tlači k tlom temna zgodovina, nekaznovanje krivcev in po vojni zdesetkana populacija, ko so mnogi na krut način končali svoje življenje in še danes ne vemo, kje počivajo. Zaveza naše generacije, da bomo lahko svobodno živeli, bi morala biti, da ta temni del zgodovine ovrednotimo in zapišemo. V spomin in opomin, da se kaj takega ne zgodi nikoli več.

Dejstvo je, da se je Slovenija pred 22 leti osamosvojila, ni pa se demokratizirala. Niso se razbili rdeči monopoli, ki še vedno obvladujejo Slovenijo. Naših najmlajših ne učimo o njihovi domovini Sloveniji, ker so v učnih načrtih, še bolj pa v glavah nekaterih učiteljev, ostale iste vrednote in nostalgičen spomin na neke pretekle čase. Nismo se poslovili od starih vzorcev, nismo pokopali svojih mrtvih. Zato še nismo svobodni, zato še ne moremo živeti neobremenjeno in brez sovraštva.

Tisto, zaradi česar Slovenija še vedno je in tisto, zaradi česar ostaja upanje in zato v SDS verjamemo, da je pred nami svetla prihodnost, so posamezniki, ki so tudi v najtežjih trenutkih verjeli v Slovenke in Slovence. Pokončni, neomajni, pogumni, z vizijo in energijo.

Evropski politiki so resolucijo napisali po obisku v Sloveniji in na podlagi pogovorov z različnimi posamezniki v Sloveniji. Med njimi tudi z Branko Zobec Hrastar, tožilko, ki je spisala obtožni predlog zoper Janeza Janšo. Očitno jih ni prepričala v trdnost obtožb, saj sicer ne bi zapisali tega, kar so in pozivali slovensko pravosodje, da zagotovi pošteno sojenje.

Osnova demokracije je delujoč pravni sistem. Če priznamo ali ne, imamo v Sloveniji s tem težave. In če hočemo ali ne, bomo morali delujoč pravni sistem vzpostaviti. Kajti brez tega ni prihodnosti. In tega ne bomo naredili zaradi Evrope ali Evropske ljudske stranke in njene resolucije. To moramo narediti zaradi nas in za nas. Srečno, Slovenija!