To je za knjižni žanr, ki ga je Slivnik s svojo drugo knjigo na Slovenskem moderniziral in uveljavil, mnogo. Na videz gre za publicistični zapis sprotne politike, ki je lahko na ravni bloga ali kolumne, v resnici za mnogo več. Ta mnogo več je knjiga, ki formalno zahteva trdno usklajeno vsebino, poglobljeno analizo in cilja dalje od oglašanja v medijih, ki sledi politiki. Knjiga ima smisel, če ostanejo njene vsebine žive dalj časa. Toliko vsaj, da postane neizbežni vir za zgodovinopisje.
In to se je s Kučanovim klanom zgodilo. Kdor hoče razumeti na videz paradoksalno dogajanje slovenske politike in gospodarstva sedanjega časa, mora pogledati v Slivnikovo knjigo. Tam so zarisane korenine, brez katerih tega dogajanja ne moremo poglobljeno razumeti. In treba je poznati zgodovino socialističnih imperijev in komunističnega lagerja in seveda logiko, po katerih so delovali, da lahko takšno analizo napišeš. In tu je Slivnikova izjemna moč in lucidnost. Vse to zelo dobro pozna in na ravni te matrice tudi vizionarsko razume dogajanje po osamosvojitvi na Slovenskem.
Vse slabo namreč še drži. Logika podtalnih oblastniških tokov, sredstva za ponovni prevzem oblasti starega režima in njegovi ljudje. Žalostna knjiga, kot sem napisal ob njenem nastanku. Danes je žalostna še bolj, ker se je vse, kar se je takrat zdelo nekoliko bujna domišljija teorije zarote, zares zgodilo. In to mnogo huje, kot si je Slivnik takrat lahko predstavljal.
Ni mogel predvideti, da bo družbeni ideal spet postal socializem, izpod katerega se je mlada država osvobodila. Še več, da bo lahko Jugoslavija, ki se je potapljala in bi bila danes Venezuela sredi Evrope, postala zaželena hrepenenjska norost močne mlade politične struje, da gospodarstvo ni več sredstvo za materialno življenje države, ampak samo samomorilska roka mafijske moči, ki je namenjena sami sebi in ničemur drugemu. In da se bo zgodovina začela dogajati kot za zdaj še nekoliko civilna ponovitev revolucije v drugi svetovni vojni.
Zato se zdaj piše nova zgodovina osamosvojitve Slovenije. Taka, ki bi naredila tiste, ki so jo skušali preprečiti, za prave osamosvojitelje. Že stopajo brez sramu po preprogah državnih proslav. Ko bo to uspelo, ko bo potvorjena zgodovina postala uradna, prišla bo tudi v učbenike z novimi imeni vred. Zdaj je tam še ni. Takrat pa bo izbruhnila v vseh knjigah naenkrat, ob fanfarah svobodnih medijev nove demokracije. Lahko bi bilo še slabše. Ko je Stalin pisal zgodovino na novo in si postavljal spomenike v enciklopedijah, je stare protagoniste pobil, zgodovinarje pa poslal v lagerje, kjer večinoma niso preživeli.
Tega, da osamosvojitev Slovenije ni več središčna vrednota državne zgodovine, si Slivnik še ni mogel predstavljati.
Ostal pa bo paradoks, ki ga bo stari režim, ki je normalnemu razumu in življenju navkljub ponovno zmagal, težko rešil. Takole gre: kako naj osamosvojitev z novimi imeni postane socialistična vrednota, ko pa so jo prav tisti, ki so jo odklonili, tako zelo zlorabili za predzgodovinski kanibalski kapitalizem, ki nam vlada danes? Kako naj vse slabo, kar nam sugerirajo dan na dan, da je prinesla osamosvojitev, po njenem sovražnem prevzemu spet postane vrednota? To ni v načrtu? Kaj pa je potem? Razgradnja države? Ne bo več potrebna? Kaj, za vraga, lahko po tem, ko zasvinjaš vse, sploh lahko ostane še čisto? In kako tisto umazano in nevredno lahko očistiš tako, da postane spet vredno? Ne bo šlo. Prevzem države za zasebno lastnino je samomorilska pot v slepo črevo zgodovine. Tam bo končal.
Tega pa Slivnik v svoji knjigi še ni slutil. Njegov samomor je del te žalostne zgodbe. Naj počiva v miru, če more.
