Avtorja monografije sta Marko Košir in Peter Bednjanič, ob pomoči Fundacije Ladko Korošec pa je izšla pri mariborski založbi Pro_Andy Andreja Ivanušiča. Predstavitev monografije je pospremila še razstava fotografij o Valeriji Heybal, ki bo v foajeju ljubljanske opere na ogled tri tedne.
Od zadnjega nastopa Valerije Heybal je minilo več kot pol stoletja. V tem času smo Slovenci dobili kar nekaj odličnih sopranistk, vendar nobena ni bila tako dobro sprejeta pri publiki in kritiki, kakor Valerija Heybal.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila na vrhuncu svoje kariere in je nastopala v opernih hišah nekdanje Jugoslavije, v Parizu, Edinburgu, Londonu, Lozani, Wiesbadnu, Firencah, Gradcu, Celovcu in drugih, so bile vrste čakajočih na vstopnice dolge tudi do sto metrov,« je v predgovoru knjige zapisal njen soavtor Marko Košir. Za diskografsko hišo Decca je posnela štiri komplete oper ruskih skladateljev, kar je poneslo njeno slavo v ves svet. Bila je stalna članica oper v Ljubljani, Beogradu in Bernu, nastopala pa praktično na vseh opernih odrih po Jugoslaviji.
Po več kot pol stoletja je Valerija Heybal še vedno v srcih slovenskih ljubiteljev opere, čeprav je njen rojstni Kamnik nanjo skorajda povsem pozabil. Tudi zato sta se Marko Košir in Peter Bednjanič, gre za nekdanjega člana Slovenskega okteta, sicer pa oba operna zaljubljenca, lotila pisanja monografije o pozabljeni operni divi.
Knjiga ima skoraj 530 strani, s številnimi fotografijami in kar podrobnim seznamom vlog, oper in opernih odrov, kjer je nastopala Valerija Heybal. Kamniški divi se je kot umetnici priklanjal tudi njen sokrajan in pesnik France Balantič. Marko Košir je pred leti že napisal monografijo o Ladku Korošcu, ki smo ga z leti Slovenci neupravičeno odrinili na rob spominov, zdaj pa pripravlja podobno knjižno delo o Jakobu Cipciju.
