Obiskali smo jih nekaj in od njih izvedeli marsikaj zanimivega. Denimo, da skoraj vsi kupujejo banane pri istem uvozniku kot večina velikih trgovcev. Pri čemer prodajalci v kioskih in na stojnicah banan ne morejo prodajati po tako nizkih cenah kot trgovski centri, če želijo kaj zaslužiti.
Povedali so nam zakaj jim kljub nizkim cenam sadja in zelenjave v trgovskih verigah še splača vztrajati v panogi. Razkrijejo pa tudi, zakaj prodajajo drugačne pomaranče kot trgovske verige. Poudarili so še, da če je le možno prodajo vse slovensko kar jim pride pod roke. Od češenj do krompirja.
Smo pa pri pisanju članka odkrili tudi dva nekdaj znana Albanca, ki sta desetletja prodajala sadje v svojih kioskih a sta pred časom zapustila Slovenijo in odšla prodajat sadje in zelenjavo v Švico. Slovenska konkurenca je bila zanju prehuda in Šentviški vrt je žalostna podoba nekega časa, ki izginja. Tudi zaradi nelojalne konkurence.
Mnogi kioski so danes prazni, propadajo, ali pa se v njih dobi kaj drugega. S tem pa izginja tudi del Slovenije, ki smo ga vsi poznali. Ni sicer naša kulturna dediščina, ki bi jo objokovali, a če želimo priznati ali ne, z albanskimi prodajalci in njihovimi kioski ter njihovim sadjem in zelenjavo marsikje izginja del prehranjevalne verige.
Dokler oni obstajajo, imajo ljudje še vedno na voljo sadje in zelenjavo, ki jo ponujajo veliki trgovci in to, ki jo lahko kupijo v kioskih. Čeprav je tu boj med kakovostjo in ceno, je še vedno izbira. Kar je dobro za vse.
Ko enkrat ne bo več nobenega kioska, bomo morali jesti iste suhe pomaranče, ki so že videza sila revnega in jih ponujajo trgovske verige po nizkih cenah, vsi po vrsti.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
Reporter št. 22, 2020
