Potem ko so v sredo na seji nadzornega sveta Dela obravnavali prvo oceno poslovnega rezultata družbe za minulo delo, so ugotovili, da bi utegnila imeti družba v preteklem letu najmanj za deset milijonov evrov izgube zaradi odpisov in prevrednotenj nekaterih naložb. Kot nam je povedal predsednik uprave Jurij Giacomelli, naj bi bila izguba posledica posojil Infond Holdinga in Centra Naložb pri nakupu Večera. Kljub temu naj bi bil poslovni izid pozitiven, saj imajo 800.000 evrov dobička.
Šlo naj bi za prvo oceno, kmalu pa naj bi bil znan tudi natančen nerevidiran rezultat. Na vprašanje, ali bodo zaradi več kot desetmilijonske izgube vložili odškodninsko tožbo proti nekdanji predsednici upravnega odbora Andrijani Starina Kosem (ASK), je odgovoril, da niso govorili o nobenem imenu. ASK pa je zanikala, da bi bila ona odgovorna za kakršnokoli izgubo, saj naj bi do njene razrešitve družba poslovala z 800.000 evrov dobička. Izguba naj bi po njenem mnenju nastala šele po njeni razrešitvi, nakup Večera pa naj bi Delo plačalo z lastnimi sredstvi ter sredstvi Pivovarne Union in Radenske, o odpisih sredstev Centra Naložbe in Infond Holdinga pa ne ve nič, ker o tem pri Delu, ko ga je vodila, niso razpravljali. Giacomelli njenega mnenja ni želel komentirati.Po seji se je izvedelo, da je še veliko bolj alarmanten podatek o upadu naklade obeh časopisov, do katerega naj bi prišlo v zadnjih mesecih lani in ki bo določal poslovanje časopisne družbe v letu 2010. Po zbranih podatkih naj bi prodana naklada Dela v decembru lani znašala v povprečju le še 49.560 izvodov na dan, kar je presenetljivo malo in tudi v skladu z velikim upadom branosti časnika v zadnjem času. Še bolj dramatične pa so bile spremembe pri Slovenskih novicah, saj je bil pri njih upad še večji. Tako so prodali v decembru na dan povprečno le še 65.800 izvodov, kar je daleč najmanj v zadnjih petnajstih letih. Uprava in uredniki podatke o padcu prodaje očitno skrivajo, vendar jih zaradi tega utegne še zelo boleti glava.
Kako bodo zastavili letošnje poslovanje? Ob tem naj bi v letošnjem januarju bil tudi veliki izpad oglaševalskih prihodkov, ki naj bi bili kar petdeset odstotkov pod načrtom. Če bi vse ostalo tako, kot je sedaj, bi imelo Delo konec leta najmanj dvanajst milijonov evrov čiste izgube iz tekočega poslovanja, kar pa je nekaj povsem drugega, kot so lanski odpisi. To bi bila velika nesreča in bi v prihodnjem letu privedla do zmanjšanja zaposlenih za polovico ali morda sploh do razpada družbe.
Kje se je zalomilo, ta trenutek nihče ne ve, vendar so težave očitno že vsaj dve leti. Takrat je družba začela opuščati razvoj novih produktov, ki so nastali v času Slivnikove uprave (Delo FT, Kult, Studio Delo, prenovitev Sobotne priloge, brezplačnik Total tedna, zožitev formata itd.), in ko je prenehala slediti svojemu tržnemu položaju ter začela ukinjati predstavljanje posameznih edicij. Tako je od konca leta 2007 do decembra leta 2009 pri časniku Delo zgubila kar 15.000 izvodov, pri Slovenskih novicah pa 18.000 izvodov. Kaj to pomeni za poslovanje, si sploh ni mogoče zamišljati.
Toda težava ni samo poslovanje, ampak tudi morebitna odprodaja družbe. Ironično je, da padec naklade in slabo poslovanje morda političnim botrom v ozadju celo ustrezata, saj bi utegnili dobiti Delo povsem zastonj, njim pa tako nikoli ni šlo za uspešno poslovanje, ampak samo za politični vpliv ter ideološko homogenost časopisa in uredništva. Ker goriška družba KB 1919 nima denarja, da bi družbo kupila, naj bi sedaj nekateri že razmišljali o prodaji posameznih delov Dela. Tako naj bi najprej Ekdis, d. o. o., ki je v lasti Dnevnika, kupil Delovo podjetje za prodajo Izberi, d. o. o, potem pa naj
bi bila na vrsti morda tudi odprodaja tiskarne. Pri prodaji Večera ne vedo, kaj bi storili, ker ga želijo politični botri obdržati v svojih rokah in bi najraje videli, če bi ga v njihovem imenu odkupili zaposleni, za katere pa se ve, da nimajo denarja in da ga bi jim morali najprej nekako priskrbeti. Torej bi poiskali tajkuna blizu levičarske vlade, ki bi jim priskrbel denar, potem pa bi morali novinarji te deleže prodati pravemu lastniku. Kot je znano, so bili novinarji do leta 2000 večinski lastniki Večera, a so se raje odločili, da bodo delnice prodali najboljšemu ponudniku. Po naših virih naj bi zato spustili ceno za odkup Večera na deset milijonov evrov, čeprav naj bi v času Andrijane Starina Kosem dva kupca iz območja EU za nakup štajerskega dnevnika ponujala okoli 17 milijonov evrov, kolikor je tudi dejanska vrednost Večera. Ker je Delo kot lastnik Večera v lasti Pivovarne Laško, ta pa bank v državni lasti, bi bili na koncu pod to pretvezo oškodovani davkoplačevalci za najmanj sedem milijonov evrov. Edina poštena prodaja bi bila le z javno dražbo.
Giacomelli nam je potrdil, da so na seji nadzornega sveta sprejeli tudi sklep, naj komisija za prodajo Večera ponudi možnost tudi notranjim lastnikom. Glede Dela, ki naj bi ga prav tako pod ceno prodajali enemu od provladnih tajkunom (za 50 namesto 80 milijonov evrov) pa ponavlja, da je menedžer in ne lastnik ter da zato ni pooblaščen za kakršnekoli izjave v zvezi s tem. Vendar to ne spremeni dejstva, da časopisna družba Delo hitro tone in da temu tudi sedanja uprava ni kos. Vsekakor je položaj zelo neprijeten, saj je treba najti odgovor na krizo časopisov, krizo nasploh in zgrešeno mnenje, da ideološka homogenost časopisa izboljšuje njegov tržni položaj. Zadnji dve leti sta pokazali, da so živeli v veliki zmoti.