Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

skrito-v-raju Njena.si

Edvard Steiner: srčen človek ali velik ...

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Aktivist, ki je ustavil Pahorja, poziva Baroviča na dvoboj

Deli na:

Zapora ceste, ki je pred tedni predsednika vlade Boruta Pahorja presenetila med obiskom v Zasavju, je s problemom cementarne Lafarge bržkone sezanila vso Slovenijo. Društvo Eko krog, ki je akcijo izpeljalo, že leta opozarja na izspuste iz cementarne v lasti francoskega koncerna, katere sežigalnica odpadkov okoliškim ljudem uničuje življenja. Predsednik Eko kroga Uroš Macerl in premier Pahor sta si pred kamerami segla v roke in se dogovorila za sestanek, na katerem bodo skušali najti rešitev za težave prebivalcev Zasavja. V intervju za Reporter je Macerl predstavil zgodbo boja s cementarno in z državnimi ustanovami, trboveljskega župana Bogdana Baroviča pa je izzval na dvoboj v boksarskem ringu.

Zapora ceste, ki je pred tedni predsednika vlade Boruta Pahorja presenetila med obiskom v Zasavju, je s problemom cementarne Lafarge bržkone sezanila vso Slovenijo. Društvo Eko krog, ki je akcijo izpeljalo, že leta opozarja na izspuste iz cementarne v lasti francoskega koncerna, katere sežigalnica odpadkov okoliškim ljudem uničuje življenja. Predsednik Eko kroga Uroš Macerl in premier Pahor sta si pred kamerami segla v roke in se dogovorila za sestanek, na katerem bodo skušali najti rešitev za težave prebivalcev Zasavja. V intervju za Reporter je Macerl predstavil zgodbo boja s cementarno in z državnimi ustanovami, trboveljskega župana Bogdana Baroviča pa je izzval na dvoboj v boksarskem ringu.

Kako daleč ste od Lafargea? Kdaj je najhuje?

Zračne linije od cementarne do hiše je od 800 do 900 metrov. Naša kmetija pa sega znotraj 500-metrskega vplivnega pasu, ki ga je za Lafarge naredil Elektroinštitut Milana Vidmarja v Ljubljani. Pri tem je bila  uporabljena še napačna metodologijo za izračun, na kar smo v vseh pritožbah tudi opozarjali in predložili dokaze. Naknadno, pred nekaj meseci, je država spremenila zakon in sedaj lahko tovarna »po primerni metodi«, kot piše, določi omenjeni vplivni pas. Kaj je za tovarno primerna metoda, pa je jasno – tista, ki pokaže kar najmanjše prizadeto območje. Kmečke logike tak pristop ne zdrži. Tam zgoraj (pokaže v pobočje nasproti hiše) je mobilna merilna postaja Elektroinštituta Milana Vidmarja, ki je delovala od leta 2004 do lanskega poletja. Postavljena je na moji zemlji, ki sem jo brezplačno odstopil, napeljali so si tudi elektriko od soseda, dogovor pa je bil, da se bomo vsake tri mesece dobivali in analizirali rezultate meritev. Tu, 900 metrov stran od tovarne, smo izmerili nora preseganja dovoljenih številk. To dokazuje, da je vpliv Lafargea bistveno večji kot zgolj na 500 metrih. Zdaj naše društvo Eko krog kličejo ljudje iz središča Trbovelj, iz Zagorja, torej več kot dva kilometra stran od cementarne, in se pritožujejo nad zrakom. Agencija RS za okolje in prostor naj bi zaščitila okolje in ljudi, a se postavlja v nasprotno vlogo. Vse naredi, da povozi človeka in ustreže kapitalu, pa če se dogajajo še tako nemogoče stvari.

 

Kaj je v tem polkilometrskem pasu ob tovarni?

 

Lafarge je trdil, da v bližini cementarne, torej v 500-metrskem krogu, ni nobenih ljudi, mi smo dokazovali, da ljudje so. Poslikali smo hiše, dobili uradna potrdila, da v neposredni bližini tovarne živi 38 stalno prijavljenih ljudi. Ti ljudje za Lafarge ne obstajajo, enako za gospoda župana Trbovelj Bogdana Baroviča, ki že ve, zakaj je zamolčal 38 svojih občanov. Znotraj vplivnega območja je Sava, je Trboveljščica, je vodovarstveno območje, vodne vrtine in zaščiteno območje Natura 2000. Ko pritisne kapital, je država pripravljena na vse. V tem primeru smo prepričani, da gre za francoski kapital, od Leclerca, Lafargea, Renaulta in drugih. Gre za pritisk države na Arso, in mislim, da vodstvo države zelo dobro ve, za kakšno ceno Zasavje požira to, kar sedaj požira. Gre za politično odločitev.

 

Menite, da je s tem seznanjem tudi premier Pahor? Da pozna problematiko?

 

Mislim, da o vsem ve več, kot se dela, da ve. Ne vem sicer, ali pozna vse podrobnosti. Mi smo imeli sestanek s francosko ambasadorko. Sestala se z Eko krogom in z županom Zagorja. Ne vem, kakšno zvezo ima francoska ambasada s pridobivanjem okoljevarstvenega dovoljenja nekega podjetja.

 

Od kod ideja, da zaprete pot predsedniku vlade? Kdaj ste se za zaporo odločili?

 

Več kot dve leti smo se poskušali sestati z njim zaradi vprašanj Lafargea, a brez uspeha. Poskušali smo s skupnimi dopisi krajevne skupnosti Ravenska vas, zagorske občine in Eko kroga, a odgovorov ni bilo. Še v ponedeljek pred obiskom smo ga po elektronski pošti pozvali k sestanku zaradi nevzdržnega ekološkega položaja, a odgovor je bil za nas žaljiv.

 

Predlagali so vam, da se dogovorite z županom Zagorja Švaganom, ki bo Pahorju predstavil vaše zahteve.

 

Tako. A zanj je predsednik rezerviral deset minut. Ko je vse skupaj prišlo tako daleč, smo razmišljali, ali bi mu dovolili, da se pripelje v Zasavje, odigra manekena in se norčuje iz vseh Zasavcev, izpelje obisk, kot mu ustreza, se pogovarja o gospodarskih zadevah in ignorira naše težave.

 

Lahko pristojni organi res prezrejo očitni smrad?

 

V zadnjih mesecih je bil zrak najslabši, največ ljudi nas je klicalo in poročalo o smradu. To kaže na popolno nemoč ljudi, ki lahko le kličejo center za obveščanje. Če je klicev več, je o tem obveščena inšpektorica, ki največkrat po telefonu pokliče Lafarge in podjetje ji zagotovi, da je vse v redu. Občasno podjetje tudi obišče. Ne vem, ali ni dorasla problemu ali pa ni strokovno dovolj podkovana. Ne vemo, kje se skriva odgovor za neučinkovitost inšpekcije. Dejstvo pa je, da lahko mi vohamo smrad, da lahko tudi poslikamo izpade filtrov in nato zahtevamo meritev, ki jo je sicer zelo težko dobiti, največkrat z zakasnitvijo in kot 24-urno povprečja. Če pa nam uspe dobiti urne povprečke, se pojavi drug problem. Včasih smo jih dobivali v obliki grafov. Na njih smo pogosto videli črtov, ki gre navzgor, se dviga, potem je nenadoma zmanjka, čez nekaj časa pa se znova pokaže.

Vse skupaj je šlo celo čez mejo, ki jo lahko izmerijo aparati. Te naprave so skalibrirane za določene mejne vrednosti, a ne za tiste, ki so predpisane z zakonom. Za nameček pri izpadih filtrov nastajajo zelo velike koncentracije, recimo med 10.000 in 30.000 enot prahu pride v zrak med izpadom. Naprave so kalibrirane, da lahko registrirajo največ do 200 enot. Naprave, ki bi bila kalibrirana za take izredne dogodke, ni. Tovarna zaradi tega nameri celo najbolj čist zrak, ker so koncentracije na ničli ali v neizmerljivem območju. Mislim, da inšpekcija in država natančno vesta, kaj se tu dogaja.

V zadnjem času so njihove meritve z grafi postale vprašljive, saj smo mi dokazovali, da zmanjka meritve. Zato so nam pričeli namesto grafov prikazovati zgolj meritve s številkami, in to v urnih povprečjih. Za urni povpreček ni potrebnih 60 minut, mislim, da je po zakonu dovolj le 50 minut – to še preverjamo. Vsako uro je lahko deset minut izrednega dogodka.

 

Arso se zanaša le na meritve Lafargea.

 

In zanj meritve izvaja pooblaščena ustanova, ki jo plačuje Lafarge. To je Zavod za zdravstveno varstvo Maribor, ki je na trgu in se trudi preživeti, zato je eden največjih hlapcev na področju emisijskih meritev. Naredili bodo natančno to, kar bo cementarna od njih zahtevala, saj so odvisni od nje. Kar Lafarge zahteva, to od tega zavoda dobi. Človek se zgrozi, kako ima lahko nekdo v zavodu vlogo odvetnika cementarne; pri tem ti gre na bruhanje.

 

O kom govorite?

 

Mislim, da sta bila to Marjan Sajko in Emil Žerjal. Ti ljudje bi morali le priti v tovarno in reči, da jih ne zanima nič, ne proizvodnja ne medijske zgodbe, le poštena meritev. Bila so zavajanj s strani izvajalcev meritev. V trenutku, ko izrečejo določene stvari, jih ne moreš več jemati kot pristojne in poštene. Zavezani so tudi za dajanje javnih informacij, a ko smo jih od njih zahtevali, so vpričo nas poklicali v Lafarge, kjer so jim prepovedali dati informacije.

 

Ste poskušali priti do njih po informacijski pooblaščenki?

 

Poskušali smo na različne načine, nazadnje smo do meritev prišli po nekaj mesecih boja po tretji poti. Čeprav so zavezani k dajanju javnih informacij, so tvegali kazen in se uklonili Lafargeu. Drugi je Elektroinštitut Milana Vidmarja, ki ima prav tako podatke za to območje. Za prvo tromesečje smo jih še dobili in ugotovili, da so v tem kratkem času za nekajkrat presegli dovoljene izpuste. Ko so ugotovili, da ni dobro zanje, da krajani pridejo do meritev, jih nismo več videli.

 

Kdaj se je to končalo?

 

Meritve so se pričele poleti 2005. Lani so hoteli postajo celo prestaviti še bolj stran od cementarne, za še kak kilometer, a smo jim preprečili odvoz. Imeli so možnost, da postajo odpeljejo, nam pa dajo podatke, a tega niso bili pripravljeni storiti. Če že govorimo o 500-metrskem vplivnem območju, bi morali postajo prestaviti kvečjemu bližje Lafargeu. Če bi nam Milan Vidmar predal rezultate meritev, potem jih za cementarno ne bi več opravljali. Raje kot da nam dajo želene podatke in odpeljejo postajo, so pripeljali novo in jo postavili na vrt zaposlenega v Lafargeu, ki seveda nima pravice, da bi kaj rekel. Na treh kmetijah sta sedaj dve postaji, a ta na mojem bregu ne deluje več, čeprav je oprema v njej ostala. Lafarge jim prepoveduje predati meritve.

Pahorja smo večkrat pozvali, naj nam nameni svoj čas. Obveščali smo ga z dopisi, kot smo pred tem že druge politike, od Janše do predsednika državnega zbora. Od teh smo dobivali vsaj odgovore, Pahor nam ni nikoli odgovoril. Ko smo ga ustavili, je bila prva stvar, ki jo je povedal, da odgovarja na vsa pisma. Absurdno. To je popolna laž.

 

Kako se je po vašem zdi Pahor odzval na nepričakovano oviro in na vaše očitke, ki ste mu jih povedali v obraz

 

Nemo je poslušal in potem pristal na dogovor. Takoj je pristal. Bil je v neugodnem položaju, na cesti se je naredila kolona, vozniki so trobili, mi pa smo bili pripravljeni vztrajati, dokler ne dosežemo dogovora ali pa nas odstranijo. Po pravni poti smo poskušali vse, to počnemo še danes. Imamo tožbo na upravnem sodišču, na tisoče pritožb smo napisali. Lafarge lahko dela, kar hoče. Mi smo prepričani, da problem ni le podjetje. Država je tista, ki ga podpira, ki mu daje dovoljenja, mu določa pogoje delovanja in ga tudi nadzira. Država je odpovedala, nas izdala, predala in nas ni zavarovala. Naš namen je bil s kulturnim dialogom priti do rezultatov in do pogovora z njim. A s svojim obnašanjem nas je izzval, da v tistem trenutku nismo več videli drugega izhoda. Ali se pustiti izigrati in poklekniti ali pa poskusiti na način, ki nam ni bil najbolj drag, a smo vedeli, da bo učinkovit. Kako leto ali dve je na nekem zidu sredi Trbovelj pisalo, da je bolje stoje umreti kot kleče živeti. To je bistvo naše akcije. Ljudje so spoznali, da se vsi predvsem sprenevedajo in da ni nikogar, ki bo zaščitil naše otroke. To moramo storiti sami. Vseeno jim je bilo, ali bodo padle mandatne kazni, in so šli na cesti.

VEČ V TISKANI IZDAJI