Plebiscit o samostojni Sloveniji je 23. decembra 1990 potekal na podlagi zakona o plebiscitu, ki je bil v začetku decembra v skupščini, predhodnici zdajšnjega državnega zbora, sprejet z 203 glasovi. Nihče ni bil proti, štirje poslanci pa so se vzdržali. Plebiscitarno vprašanje je bilo: "Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?"
Po sprejetju zakona je 6. decembra 11 predstavnikov strank podpisalo sporazum o skupnem nastopu na plebiscitu. V njem so se vse stranke zavezale, da bodo pri pripravi in izvedbi plebiscita delovale sporazumno in usklajeno in da se stranke, zastopane v skupščini, zavedajo zgodovinskega pomena odločanja za osamosvojitev na plebiscitu.
Največja razhajanja med Demosom in opozicijo so bila glede kvoruma, je pojasnjeno v zborniku Slovenska novejša zgodovina 1848-1992. Opozicijske stranke so zagovarjale stališče, da bi bila za pozitiven izid plebiscita potrebna dvotretjinska udeležba vseh volilnih upravičencev oziroma da mora za osamosvojitev glasovati večina vseh upravičencev.
Demos je, nasprotno, zagovarjal stališče, da bi za pozitiven izid zadoščalo, če bi za glasovala večina volivcev, ki bi se udeležila plebiscita, mnenje opozicije pa so razumeli kot zavlačevanje oziroma oviranje plebiscita ter kot defetizem.
Po dolgotrajnih pogajanjih je bila sprejeta različica, ki jo je zagovarjala opozicija, namreč, da bo plebiscit uspešen, če bo za glasovalo 51 odstotkov vseh volilnih upravičencev. Tako odločitev so predlagatelji utemeljevali z dejstvom, da bo zato plebiscit bolj verodostojen tudi v tujini.
Kot se je izkazalo, je bilo razhajanje odveč, na plebiscitu je namreč glasovalo 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev, od katerih se jih je za osamosvojitev izreklo 95 odstotkov (ali 88,5 odstotka vseh). Da je plebiscit uspel, je bilo znano že nekaj po 22. uri, ko so prešteli okoli 60 odstotkov glasov. Predsednik Demosa Jože Pučnik je takrat izrekel znameniti stavek, da Jugoslavije ni več in da gre zdaj za Slovenijo.
Izide plebiscita so uradno razglasili čez tri dni, zato vsako leto 26. december, letos pade na soboto, zaznamujemo kot dan samostojnosti in enotnosti, ki je državni praznik. V sredo bo minilo tudi 24 let od dneva, ko je skupščina razglasila slovensko ustavo, ki je prinesla osamosvojitev države tudi v pravnem pomenu.
Predsednik prve večstrankarske skupščine Bučar je na otvoritvi razstave Arhiva Slovenije ob 20. obletnici plebiscita opozoril, da je plebiscit pomenil korak v negotovo bodočnost: "Pomenil je pot v samostojnost, na katero nismo mogli biti pripravljeni. V preteklosti sicer nismo imeli svoje države, a smo kot narod obstajali; samostojnost pa nam ne daje nikakršnega trdnega zagotovila, da bomo kot narod obstali tudi vnaprej."
"Vsekakor pred nami ni tako velikega izziva, kot je bila osamosvojitev. Ker je bil izziv tolikšen, je bila tudi enotnost zelo pomembna zadeva," pa je v začetku letošnjega decembra na sprejemu podpisnikov sporazuma o skupnem nastopu na plebiscitu poudaril zdajšnji predsednik državnega zbora Milan Brglez.
Do takratne enotnosti je po Brglezovih besedah prihajalo postopoma in bili so potrebni akterji v političnem prostoru, ki so presegali delitve. "Danes to ni zaželena opcija in v zadnjih 25 letih so akterji, ki so to poskušali še naprej, izpadli iz političnega prostora," je dejal.
Slovenci so v novejši zgodovini sicer imeli več prelomnih trenutkov. Kot je za STA pojasnil zgodovinar Božo Repe, so z nacionalnega stališča najpomembnejši trije: vstop v Kraljevino Srbov Hrvatov in Slovencev, narodnoosvobodilni boj in osamosvojitev, s katero je bil proces narodne emancipacije uspešno dokončan.
Plebiscit kot možnost nacionalne opredelitve so Slovenci doživeli trikrat - dvakrat le del naroda in tretjič večina. Prvič so se po Repetovih besedah leta 1866 odločali Beneški Slovenci, drugi plebiscit je bil leta 1920 za Koroško, na tretjem plebiscitu leta 1990 pa je prvič lahko demokratično odločala večina slovenskega naroda.
Repe je opozoril, da je plebiscit pred 25 leti odprl pot osamosvojitvi, še zdaleč pa ni pomenil njene uresničitve: "Ne nazadnje se to danes izraža tudi s tem, da imamo kar tri praznike (dan samostojnosti in enotnosti, dan državnosti, dan suverenosti), povezane z osamosvojitvijo, ki pa jih večina državljanov komajda zaznava, razločuje pa zagotovo ne."
Zaradi uspešnega plebiscita je po Repetovih besedah poosamosvojitvena politika menila in meni, da je sklicevanje na nacionalna čustva dovolj, da je nacionalna država "višek zgodovine" in bodo ljudje v njenem imenu vse potrpeli. "Razumevanje je zelo zgrešeno: nacionalne opredelitve so hkrati vedno tudi opredelitve za boljše življenje, za več demokracije in državljanskih pravic," je še poudaril.