Nikoli nisem bil član Zveze komunistov Slovenije ali Jugoslavije, nikoli nisem bil član kakšne tajne organizacije (Udbe) ali kaj podobnega. Za kaj takega sem bil verjetno prepošten in nenazadnje tudi doma tako vzgojen, da me takratna enostranska in nedemokratična politika in politiki, ovaduhi in zalezovalci niso nikoli zanimali. Ja, takrat sem prebiral Mladino, ki je odstirala vso svinjarijo takratnih oblastnikov, generalov in špicljev.
Tudi danes v svobodni in demokratični Sloveniji me ti ne zanimajo. Še več, do njih nisem čutil in ne čutim nobenega spoštovanja. Če sem koga med njimi spoštoval, sem ga zato, ker je bil od mene starejši (učili so me, da je treba starejše spoštovati) in je imel morda prijetno družino. Ves čas pa sem bil naiven. Menil sem, da se lahko vsak nekoč, ko bo neka druga ureditev, demokratična in svobodna, spremeni ali popravi, če hočete. Kaj pa vem.
Danes, ko nisem več tako naiven, ko nič več ne verjamem leporečenju nekdanjih pripadnikov omenjenih organizacij, češ da so se spremenili, vidim, da sem bil v zmoti. Le redkim med njimi se je uspelo izviti iz omamnosti takratne ideologije. Pa še to bolj kot ne le tisti, ki so imeli tudi sami težave in so bili v primežu političnega sodstva ali policije. In so spregledali. Verjamem, da so se resnično spremenili tudi tisti, ki so bili del sistema v veri in upanju, da gre za pravo stvar in da jim bo uspelo kaj premakniti. Slednji so tako in tako kmalu nemočno obupali. Če se je le dalo, so hitro odšli iz teh nedemokratičnih združb.
In kaj je danes drugače? Manj sem naiven, pošten še vedno enako kot prej in žal vse prevečkrat razočaran. Nekateri med prej omenjenimi, ki se v svojih glavah niso nikoli spremenili, so se prelevili v drugo kožo. Dostikrat v čisto druge barve in z retoriko, ki je naivnim (tudi meni) narekovala ali nakazovala, da so res na pravi poti preobrazbe. Da ni samo koža drugačna, da je tudi njih duša očiščena navlake preteklih nedemokratičnih vzorcev.
Že ob prvem viharju, ob prvi priložnosti, ko so zavohali osebne koristi (položaj zase, za svoje ali so slišali šumenje bankovcev), so postali spet taki, kot so dejansko ves čas bili. Če bi lahko, ne dvomim, da bi ravnali podobno, kot so nekoč oni sami ali njihovi politični mentorji ali učitelji. Nekateri med temi so svoje komunistično znanje pridobili v vse prej kot uglednih šolah. V Rusiji, v Kočevskem rogu, Hudi jami in še marsikje drugje, kamor demokrat po duši ne bi nikoli zakorakal.
Verjamem, da mnogi učenci niso vedeli, niso slutili, kdo so njih učitelji. Že dolgo pa to vedo. Že dolgo vedo, če le hočejo, da vse tisto, kar so od njih odnesli, v demokratični in svobodni družbi ne velja nič. NIČ. Nekateri so to spoznali, se dali podučiti, premnogi žal ne in so bolj ali manj bleda kopija svojih političnih mentorjev.
Dokler bo tako, dokler se naša družba ne bo prečistila, dokler ne bo prišlo do naravne menjave generacij, ne bo nič drugače. Še vedno bomo vsi, ki si upamo kaj povedati ali zapisati, kar NJIM ni po volji, kar ni v skladu z njihovimi nedemokratičnimi načeli, ožigosani kot razdiralci, kot nepotrebne sitnobe in označeni z žaljivimi besedami, kot so udbaš, janševec, murglovec in podobne neumnosti. Navijačev enih in drugih je pa tako vedno dovolj, ker jim to godi. Dovolj takih, ki z blagoslovi svojih šefov po »nenaših« širijo svojo nestrpnost, majhnost in primitivnost.
Spomnim se besed velikana slovenskega naroda dr. Jožeta Pučnika, ki je dejal, da bo trajalo kar precej let, da se očistimo komunistične navlake. Kako se je zmotil! Kako mi je žal, ko mora na vso to svinjarijo gledati iz svojega kotička nebes, kjer je bil zagotovo dobrodošel, ko je potrkal na nebeška vrata. Po drugi strani pa sem vesel, da vsega tega ni deležen tu, da je tam gori v varni razdalji, kjer ga ne morejo okužiti.
Tako kot so nove, navidezno demokratične struje svobodne in demokratične Slovenije okužile novo generacijo slušateljev. In ti politični slušatelji ravnajo s podobnimi vzorci kot njihovi zdajšnji politični mentorji. Trajalo bo, dolgo bo trajalo, da se svet okoli nas spremeni. Da postane pošten, svoboden in demokratičen.
A vendarle nam, ki upamo v boljše čase, optimizma ne sme manjkati. Ne sme nam ga zmanjkati! Tako kot ne smemo izgubiti poguma, da povemo in zapišemo tisto, kar menimo, da je prav, da je v skladu z moralnimi, demokratičnimi in svobodnimi normami. A najprej jih mora vsak od nas sam imeti. Jaz jih imam in bodo v meni ostale tudi, ko bom ožigosan, ko sem ožigosan, ko bom zaničevan ali ko bom brez službe. Teh duhovnih, nematerialnih dobrin meni in meni podobnim ne more nihče vzeti. Kajti to je globoko zakoreninjeno v nas pravih demokratih. Prej bodo to spoznali navidezni demokrati, prej bomo vsi dostojneje živeli.
