Revija Reporter
Slovenija

27. april – dan kolaboracije slovenskih komunistov z okupatorjem (1/3)

Ivan Klemenčič

5. maj. 2017 6:00 Osveženo: 10:02 / 09. 8. 2017

Deli na:

Končno je za nami osrednji praznik komunistov, s katerim si tudi njihovi ideološki nasledniki prizadevajo na silo ohraniti legalnost in legitimnost boja proti okupatorju in osvoboditve slovenskega naroda.

Koliko časa še, se sprašujemo, koliko časa še ta legitimnost nelegitimnih? Koliko časa še to nasilje nad slovenskim narodom? Kot očitno še danes aktualen refren ga spremlja misel filozofa Leszka Kolakowskega: laž je nesmrtna duša komunizma. In z njim sporočilo upanja Václava Havla: moč brezmočnih (moc brezmocných) je življenje v resnici. Resnica torej.

Že vse od med vojno objavljenih temeljnih dokumentov in komentarjev iz Črnih bukev vemo, da je komunistični projekt legalnosti in legitimnosti na silo v celoti in v vseh podrobnostih neresničen. Ne po naključju so bile te bukve resnice še dolgo po »osvoboditvi« prepovedane. V takšni svobodi se je moralo na ta imaginarni dan slaviti dan ustanovitve Osvobodilne fronte in po osamosvojitvi nič drugače dan upora proti okupatorju. Nič se ni spremenilo, kot se ni pri kontinuiteti obvladovanja slovenske družbe.

In kaj bi morali v resnici slaviti? Kot za komunizem že vemo, je resnica praviloma diametralno nasprotna. Ne gre za popravke, dopolnila, delne posege, enako kot v celotni komunistični zgodovini je resnica diametralno nasprotna. Postavljena na glavo. Zato bi namesto praznika dan upora proti okupatorju morali v skladu z dejstvi praznik nasloviti dan kolaboracije slovenskih komunistov z okupatorjem.

Tako bi se zlahka videlo, za kakšno mnenjsko nasilje gre. Za kakšno nezaslišano komunistično predrznost, očitno manipulacijo s potvarjanjem zgodovine in s tem popolno imaginarnost praznika zaradi docela nasprotnih dejstev. Kar je bilo očitno dovoljeno tistim zgodovinsko poklicanim in izbranim, samooklicani delavski avantgardi, za kar imajo na voljo politično propagando in nasilje nad družbo.

A poglejmo dejstva. Najprej seveda imaginarni datum tako imenovane ustanovitve OF, ki je ni bilo. Gre za prozoren komunistični konstrukt post festum ob dejstvu, da za deklarirano tako pomemben dan ni bilo in ni na voljo niti kakršne koli dokumentacije. Verjetno dan prej je bilo nekakšno priložnostno srečanje nekaterih članov Društva prijateljev Sovjetske zveze v Vidmarjevi vili, ki so ga komunisti pozneje za svoje potrebe poveličali v ustanovni dan in slavo partijske organizacije, ki je stremljivo sledila ciljem komunistične revolucije in je s svojo tajno VOS takoj začela načrtno pobijati slovensko elito.

Zato izrecno povejmo komunistom in njihovim legitimnim naslednikom: 27. aprila 1941 ni bilo v Sloveniji nikakršnega upora proti okupatorju, nikakršnega osvobajanja slovenskega naroda in ni bilo OF. Nasprotno, bila je kolaboracija z okupatorjem.

Glede na obvezna navodila Kominterne – o tem več pozneje –, to nikakor ni mogla biti OF, ki je bila eksponent prve faze revolucije. Bila je lahko le Protiimperialistična fronta kot predstavnica druge faze revolucije, se pravi razredne revolucije za neposreden in krvav vzpon komunistov na oblast, ob siceršnjem ideološkem boju proti zahodnim imperialistom, kot so jih imenovali. Določitev ene ali druge revolucionarne faze je odrejal neformalni vodja Kominterne Stalin, in to v kontekstu pakta med Nemčijo in Sovjetsko zvezo ter zatem napada prve na drugo.

To seveda ne pomeni, kot mislijo celo nekateri demokrati, med njimi tudi pišoči ljudje, nekakšnega idiličnega stanja, po katerem naj bi se ob grozečem vojnem spopadu sestali dobronamerni slovenski rodoljubi in iz čistih, neideoloških namenov ustanovili OF (kot se je to v resnici zgodilo z neideološkim TIGR-om). Potem pa so prišli grdi komunisti, ki so vse pokvarili s prevzemom oblasti in zlorabo OF za revolucijo. Za še vedno naivne in indoktrinirane povejmo, da so PIF po navodilih Kominterne ustanovili in od vsega začetka organizirali komunisti.

To pomeni, da je bila PIF od vsega začetka revolucionarna, totalitarna organizacija. Za demokratično kritje, njen videz so povabili nekatere politične skupine in tudi Kocbekove krščanske socialiste in nikakor ne slovenskih demokratičnih parlamentarnih strank. Zato mandata slovenskega naroda niso imeli, zato njihovo delovanje ni bilo politično ne legalno ne legitimno. In druga pomembna omejitev, izvorno to ni bila nikakršna avtonomna organizacija slovenskih demokratov in celo ne avtonomna organizacija slovenskih komunistov, nastala je v subordinaciji, po navodilih Kominterne tudi slovenskim komunistom.

»Osvobajanje« z roko v roki z okupatorjem

Če z uradnimi neresnicami nadaljujemo, moramo obravnavati tako deklarirani komunistični upor proti okupatorju (sedanji praznik) kot tudi komunistično deklarirano osvobajanje slovenskega naroda (prejšnji praznik ustanovitve OF). Dejstva so neizprosna in tudi dobro znana. V obdobju od 23. avgusta 1939 do 22. junija 1941 je veljal mirovni pakt Ribbentrop-Molotov, se pravi pakt o nenapadanju med Hitlerjem in Stalinom. Njegovo spoštovanje je bilo obvezno za vse sekcije Kominterne, tudi za KPJ in KPS, ki torej niso bile samostojne stranke. Vendar za komuniste sovjetoljubje obeh partij ni bilo nikoli vprašljivo. Kardelj je v svojih ideoloških fantazmah celo ponujal, da bi Jugoslavija postala ena sovjetskih republik.

Zato izrecno povejmo komunistom in njihovim legitimnim naslednikom: 27. aprila 1941 ni bilo v Sloveniji nikakršnega upora proti okupatorju, nikakršnega osvobajanja slovenskega naroda in ni bilo OF. Nasprotno, bila je kolaboracija z okupatorjem.

Kolaboracija v času domala dveh let pakta, v resnici pa lahko celotno vojno obdobje. Če bi Hitlerjevi nacionalni socialisti in Stalinovi internacionalni socialisti paktirali še naprej, če firer ne bi napadel Sovjetske zveze, bi kolaboracija slovenskih komunistov z okupatorji prostovoljno trajala še dlje, lahko bistveno dlje.

Ta se je med obema največjima totalitarnima državama že začela kmalu po prihodu Hitlerja na oblast. Kot vemo, se je nemški totalitarizem učil in zgledoval pri sovjetskih koncentracijskih taboriščih in drugi represiji oblasti, naivni Stalin je nasprotno nacionalni socialistični Nemčiji dobavljal vse mogoče surovine, ki jih ta ni imela, jih zanjo celo uvažal iz celega sveta, da si je gradila svojo vojno industrijo in se oboroževala, kar je nedolgo pozneje uporabila tudi proti njegovi državi in njenemu lahkovernemu voditelju.

ESEJ IVANA KLEMENČIČA OBJAVLJAMO V TREH DELIH: SE NADALJUJE JUTRI IN V NEDELJO