Zvone Šeruga: Žena je rekla, pa vzemi s sabo na turo te mlade punce (INTERVJU)

Večni mladenič, ki se upira času, okolju in vremenu, pomislim, ko ga gledam, kako se s fotografom takoj ujameta v pogovoru o fotoaparatih in objektivih, oba strastno navijata za stare in preverjene modele ter se zgražata nad novodobnim fotografiranjem s pametnimi telefoni. Podobno je tudi s potovanji, pove Zvone, s katerim takoj preskočiva vikanje, zato se opravičujem nekoliko domačijskemu tonu pogovora, a pri tem sogovorniku z navidezno vljudnostjo žal nikamor ne prideš.

Je danes lažje ali težje potovati, ko smo vsi povezani med sabo s spletom?

Ne vem, zadnje čase gledam te influencerje ali vplivneže, ki potujejo in objavljajo slike na instagramu, niti ene objave ni, da ne bil na njem on/ona ali pa hotel, pa morda kak sončni zahod. Kje pa je potovanje, kje so domačini, kje je razlog, da nekdo sploh potuje? In če pogledam te influencerke, a se tem puncam razen tega, da so lepe, pod božjim soncem res nič pomembnega ne dogaja?

Živim od drugih stvari, živel sem od novinarstva, zdaj živim od turizma, ni mi treba vsak dan hvaliti drugačne vrečke ali embalaže in s tem blamirati svoje ime

Pa saj oba veva, da te slike objavljajo zaradi reklamiranja določenega izdelka, za tem se ne skriva potovalni duh, temveč promocija. Opažam različne vrste popotnikov ali nomadov: so takšni, ki na potovanju tudi delajo, takšni, ki potujejo zaradi denarja in pa divji, avtentični popotniki, ki zmorejo hoditi tudi dneve samo zato, da vidijo nov košček sveta.

Stvari se spreminjajo, in kdo sem jaz, da bi obsojal novodobne vplivneže? Navsezadnje sem tak tudi sam zadnjih 40 let, samo na drugačen način.

Na začetku nisi načrtoval, da boš postal influencer.

Ne, zelo se trudim, da ne bi bil novodobni vplivnež, nikoli nisem dobil niti centa od kakšne reklame ali pa da bi mi plačali, da bi kaj hvalil. Kdaj sem res dobil kak popust na tisto, kar sem potreboval, ampak sem to stvar strogo kupil, ampak le, če sem bil prepričan o njej. Pri motorjih nisem dobil zastonj niti vijaka zadnjih 17 let od družbe BMW, ker jo premalo hvalim. Oni so želeli, da hvalim njihov motor kot neuničljiv, ampak sem večkrat dokazal, da ni tako, in to je zdaj huda zamera. Nazadnje sem kupil Olympusovo novo opremo za fotoaparat, dobil pa sem toliko popusta, da sploh ni vredno omembe.

Nisi hotel tržiti vaših popotovanj na takšen način ali si imel drugačno namembnost poti?

Nočem ga tržiti na takšen način, tega ne počnem.

Ampak lepo bi bilo, če bi na primer sredi Sahare reklamiral domači šipkov čaj.

Nikoli nisem tega počel, hvala bogu ni potrebe po tem. Živim od drugih stvari, živel sem od novinarstva, zdaj živim od turizma in ne potrebujem tega, da moram vsak dan hvaliti drugačno vrečko ali embalažo in s tem blamirati svoje ime. Vsa ta mladina, ki se trudi preživeti na raznorazne načine, iz srca jim privoščim, da dobijo kaj več kot to vrečko čaja, ampak hkrati jim upada kredibilnost, vsak dan hvalijo nekaj drugega. Na račun tega tudi naziv influencer postaja nekakšna psovka. Jaz to nisem, sem popotnik, novinar, fotograf – niti za pisatelja se nimam.

Kako ne, pa saj si zdajle napisal deseto knjigo?

Jaz sem pisec, pisatelji pa so tisti, ki so izdali eno knjigo nekih duhovnih zgodb in se imajo za pisatelje. Nočem spadati med pisatelje, naj bo to rezervirano za tiste, ki so dejansko pisatelji starega duha, ne pa nekdo, ki je sestavil skupaj sto strani.

Umetnik sem samo takrat, ko se norčujem iz sebe. To pa zelo rad počnem, šalim na račun vsega sveta, iz ljudi okoli sebe, še najraje se norčujem iz sebe.

Vseeno si umetnik, rad pišeš, fotografiraš, govoriš …

Nisem umetnik, sem pa dober obrtnik. Vsaj to upam, da sem v svojem poslu. Umetnik sem samo takrat, ko se norčujem iz sebe. To pa zelo rad počnem, šalim se na račun vsega sveta, iz ljudi okoli sebe, še najraje se norčujem iz sebe. Tisti, ki sebe zelo resno jemlje, ta je resno zgrešil nekje na poti k sreči, ker bo slej ko prej postal zakompleksan in nesrečen.

Spremljam te na socialnem omrežju, moram te pohvaliti, si zelo dejaven, imaš skupnost ljudi, ki redno sledi tvojim mislim, fotografijam in zapisom.

Brez tega, da bi dajal od sebe, kar imam, bi bila moja potovanja samo polovični užitek. Vse, kar sprejemam, je fino, z veseljem uživam življenje. Ampak da iz sebe ne bi dajal vseh teh izkušenj, to bi mi pa zelo manjkalo, ker bi stvar izgubila svoj smisel. Iz dveh razlogov, prvič, to me preživlja, sebe in svojo družino sem preživljal s potovanji, otroka sta hvala bogu že na svojem, ampak pomagala sva pa oba z Romano s svojim delom. Drugi razlog pa je, da nisem med tistimi, ki bi moral karkoli narediti za denar, ampak sem novinar po duši že skorajda 50 let, in tega ne spraviš iz sebe samo zato, ker si v pokoju. Leto in pol sem v pokoju, pa se mi ni življenje čisto nič spremenilo, nič manj ne delam, nič manj ne uživam.

Ja, po novem si tudi upokojenec in dedek. Si veliko razmišljal, preden si se upokojil? Si se veselil tega mirnega obdobja ali ne?

Veselil sem se zaradi tega, ker zdaj dobivam pokojnino. Resda je umetniška, ja, 530 evrov dobivam, kar pomeni, da je tako nizka, da se lahko pohvalim z njo. Tisti, ki imajo visoko, pa jo skrivajo. Se ne hvalim, se pa tudi ne pritožujem, saj sem verjetno eden redkih Slovencev, ki je zadovoljen z pokojnino. Dobivam več, kot sem pričakoval, lahko sem zadovoljen in se prijazno smehljam, ker sem pravi čas videl vse in sem si z delom ustvaril nekakšno zalogo, s katero lahko ustvarjam še preostanek življenja.

Ne počivaš niti v pokoju.

Ne. Včasih je bila ednina, potem množina, zdaj pa je dvojina, ta ostaja tako ali tako ves čas. Z mojo Romano, najboljšo sopotnico skozi svet in življenje, odhajava zdaj s kombijem za približno sedem mesecev po Evropi, vmes se bova kot dobra babica in dedek vračala domov do otrok in vnučke.

Vidva se gresta eno tako angleško »penzionerstvo«, da gredo upokojenci pozimi z avtodomi na toplo.

Leto in pol sem v pokoju, pa se mi ni življenje čisto nič spremenilo, nič manj ne delam, nič manj ne uživam.

V začetku februarja greva proti Maroku, čez Zahodna Saharo do Mavretanije, torej na toplo. Maja se vrneva v Evropo, do moje vnučke in hčerke, potem pa čez Dunaj do Skandinavije na drugo stran. Evrope še ne poznam in čas je, da jo spoznam. Tokrat nočem delati večne napake, da prehitro potujem, da me kar meče iz enega na drugi konec. Nimam »zicledra«, ne morem sedeti tri ure pri miru, moram naprej, potrebujem akcijo. Ampak zdaj sva si rekla z Romano, da se morava navaditi tudi na to, da se kdaj ustaviva, da si vzameva čas, za teden ali več, če nama je všeč ali pa tudi ne. Želiva si bolj globinskega doživljanja, ker sem drugače povsod, v širjavah, ampak resne globine še vedno prepuščam misijonarjem in antropologom.

To pa je velika sprememba, nič več motorja, vetra v laseh, zdaj smo malo bolj ležerni, postelja, prha, hladilnik, klima, zrela leta trkajo na vrata.

Ne mi zdaj tega očitati, ker se takoj počutim krivega. Nimava avtodoma, imava manjši kombi, s katerim se lahko povsod spraviva, na vsako parkirišče. Mogoče sem na začetku mislil, da sem malo premlad za kombi, a potem sem si rekel, pa človek božji ti jih imaš 67, nisi več letošnji model. Ti kombiji so bili vedno zanimivi raznim popotnikom, danes influencerjem, včasih si si kupil kakšno staro garo, pa si potoval. Tokrat si nisem kupil stare gare, ker sem jih že toliko imel prej, privoščil sem si novega. To je tudi moj naslednji profesionalni ali knjižni projekt, nastale bodo nove knjige, nova serija potopisov. Do zdaj sem bil motorist, z vetrom v laseh, zdaj se ustvarja neki drug pogled, neka nova »štalca« sledilcev, avtodomarjev, in tukaj spet vidim priložnost, da začnem kaj novega. Čeprav sem zelenec na tem področju, ampak da potuješ in da opišeš ljudem, katere vse napake sem naredil na poti, ker jih seveda bom, tudi to je dragoceno.

Kdaj se najbolje potuje, ko potuješ sam ali v družbi?

Pred 40, 50 leti sem sam potoval, ta potovanja znajo biti zelo samotna. Večkrat sem si takrat rekel, a moram res biti sam na poti, pa zakaj že. Potem je prišla Romana, dvojina je najboljša možna stvar. A tudi zadnjih 25 let, odkar vodim popotniške skupine za denar, to je moj posel, uživam v tem, vsaka nova skupina je zame nov izziv, so novi ljudje, novi odnosi, nove »pizdarije«, nova srečanja in novi prijatelji, ki bodo ostali. Težko rečem, kaj mi je ljubše. Ko sem delal ture z motorji, dolge po nekaj mesecev, leto dni, Romana je bila takrat pomembna urednica in ni mogla z mano na pot, vedela je pa, da nisem rad sam. In je rekla, pa vzemi s sabo na turo te mlade punce. Z ženinim žegnom je to idealno – in sem šel na pot.

Zakaj si za sopotnike nisi izbral raje kakih mladih fantov? Ti bi bili bolj uporabni na poti, popravilo motorja, gume, spanje na prostem, pajki …

Sem videti tako kot Damjan Murko?

Pa saj ni vse povezano v življenju s seksom ali kaj?

Kdo to pravi? Marsikaj sem že bil v življenju, le homoseksualec ne, naj tako ostane.

Ampak te lepotice ti znajo komentatorji vsake toliko vreči pod nos, češ da se za poročenega moškega ne spodobi, da potuje po svetu z napol golimi mladenkami.

Prav gnjavil bi se, če mi nihče tega ne bi očital. Z veliko zdrave slovenske zavisti, ki jo imam v sebi, z velikim veseljem podpiram ta njihova čustva, ki se jim reče »fovšija«.

Torej zanalašč provociraš ljudi?

Ne, to je stranski učinek, temu se reče dobra vaga. Rad imam dobro družbo, veliko raje imam družbo mlade, seksi, fletne in tako naprej, lahko je tudi nimfomanka, samo to ni bil pogoj. (smeh) Veliko raje imam tako družbo kot družbo kakega mladega fanta. Teh deklet je bilo 17 v petnajstih letih, sva jih ravno z Romano preštela. A vedno znova sem se vračal domov, vedno znova je bil dom tisti mirni pristan, in Romana glavna in edina ljubezen.

Z Romano sta skupaj že 35 let. Verjamem, da je bilo v vajinem zakonu tako kot pri vseh drugih veliko dobrega in tudi slabega.

Midva sva skupaj 41 let. Nikoli še nisva imela zakonske krize.

Seveda, če te pa nikoli ni bilo doma.

To, da nisem ves čas doma težil, je pomemben del najinega sobivanja in zadovoljstva. Moja potovanja so bila zelo pomembna, a ne zato, ker nisem bil doma, ampak zato, ker kadar sem bil doma, sem bil pa zadovoljen človek, ki ima svoje življenje, svoje izzive, svoje delo in konec koncev tudi zaslužek, ki je povezan s potovanji. Druga zgodba bi bila, če bi mi žena že na začetku rekla, joj, to pa ne, potoval pa ne boš.

Mogoče sem na začetku mislil, da sem malo premlad za kombi, a potem sem si rekel, pa človek božji imaš jih 67, nisi več letošnji model.

To bi rekla povprečna slovenska družica.

Zato bi se ta zveza končala po nekaj seksih. Romana ima ob sebi zadovoljnega moškega in od tega ima ona vsaj toliko kot njen zadovoljni moški. Pa nisem tako malo doma. Na leto sem bil v povprečju štiri mesece na poti, preostalo sem bil doma, in ko sem doma, sem zares doma. Nisem tao kot večina moških, ki gredo zjutraj na delo in se vrnejo zvečer domov, komaj jih otroci in žena vidijo. Ko sem doma, sem kvalitetno doma. Če pa grem na pot za pol leta ali več, potem gre pa Romana z mano celotno pot ali pa se pridruži nekje vmes. Noben moški mi ne more očitati, da puščam ženo doma. Midva sva bila skupaj tri leta na motorju na poti okoli sveta. Z malo Kajo sva bila eno leto na poti, potem sva bila na potovanju z obema otrokoma sedem ali osem mesecev. Z mano je bila na vseh možnih turah, trikrat v Namibiji, nekajkrat v Etiopiji, bila je na mototurah, na poti Argentina–Aljaska, v Kanadi … Zdaj, ko prirejam komercialne popotniške ture, opažam, da je v skupini kar dve tretjini žensk ali pa kar 90 odstotkov, in to so ženske, stare 50, 60 let in več.

Kako si to razlagaš?

Večina ima doma dedca, zanimivo, s tem dedcem sta skupaj že 30, 40 let in on pravi: »Kam v Afriko? Kaj ti pa je? Kaj pa ti manjka v prikolici v Poreču?« Otroci so šli, krediti so plačani, kariero sem zaključila, rečejo ženske, ti pojdi v Poreč, jaz grem pa z Zvonetom v Afriko. Komajda pride kakšen moški na te izlete.

Zanimivo, kdo bi rekel, da smo slovenske ženske bolj avanturistične od naših močnejših polovic. Vzgojene pa nismo bile tako.

Vloge se menjavajo, ženske postajate dedci, dedci pa niti za ženske ne bomo več dobri. Z mnogimi mladenkami, o katerih sem ti prej pravil, smo še prijatelji in bomo ostali do konca življenja. Romana pozna vse in ona hodi na kavo z njimi, vse tarnajo, pa kje so sploh pravi moški okoli nas? Po drugi strani se verjetno enako pritožujejo mladi fantje.

So vse mladenke, ki so šle s tabo na potovanje, zdržale s tabo do konca?

Od sedemnajstih sta se dve vrnili predčasno, ker smo se strinjali, da res nismo za skupaj. Niso bile zrele za takšna potovanja.

Nikoli v življenju nisem imel kredita, živim na nivoju, ki si ga lahko privoščim.

Nekajkrat sem razmišljala, da bi šla s tabo na mototuro, potem sem se zamislila, da nisem morda prestara po tvojih kriterijih.

Ne bi te vzel s sabo. Pa ne zato, ker so mi bolj všeč mladenke, ampak zato, ker če bi s sabo vzel kakšno luštno žensko pri štiridesetih, po možnosti ločeno, to Romani ne bi bilo všeč. Takšna ženska je bolj nevarna kot tista pri petindvajsetih. Toliko sem star, da bi lahko slednjim bil oče.

Ne samo da si odlično videti za svoja leta, tudi zdrav si. Kako ti to uspeva, razen dobre genetike?

Imam se za enega najbolj srečnih in zadovoljnih ljudi, ki jih poznam. V mojem življenju je bilo najlepših zadnjih 67 let. Nezadovoljstvo, stres, depresije, nespečnost, vse to sranje pusti hude posledice na zdravju. Tudi mene včasih muči nespečnost, ampak meni gredo po glavi lepe misli in načrti, pišem knjigo do dveh, treh zjutraj in potem to še premlevam v glavi. Nikoli v življenju nisem imel kredita, živim na nivoju, ki si ga lahko privoščim. Potovanja pripravljam že 25 let, organiziram maksimalno pet skupin na leto, zdaj samo še tri, lahko bi iz tega zgradil veliko turistično agencijo, ampak čemu? Da bom imel več denarja, kot ga lahko potrošim? Da bom reševal težave drugih ljudi? Ne, svoboda je tukaj zelo pomembna. Bogat pa je tisti, ki ve, kdaj ima zadosti.

Slovenija spada med 15 odstotkov držav na svetu, kjer je obrok trikrat dnevno nekaj normalnega. 85 odstotkov sveta je večinoma lačnih, in mi se sploh ne zavedamo, v kakšnem raju živimo.

Ja, nobena generacija do zdaj ni niti približno živela tako bogato. Pred nedavnim sem na facebooku napisal zgodbo o svojem otroštvu, pa se takrat nismo imeli za revne. Stranišče je bilo za hišo, prhe ni bilo, voda je bila v studencu, pšenica za streho, kopali smo se v Krki, kakšno morje neki. Po današnjih normativih bi se morala z nami takrat ukvarjati socialna služba, ampak mi smo bili srečni in zadovoljni. Lahko da so me vmes spremenila tudi potovanja, vendar nikoli ne razmišljam o tem, koliko bom zaslužil, ampak gledam, kako bom to, kar imam, spremenil v kvaliteto življenja. Ta pa ni odvisna samo od denarja, temveč od časa, svobode, zdravja in volje do življenja.

Si tudi ti na svojih potovanjih opazil, da so ljudje tam, kjer je manj materialnih dobrin, bolj zadovoljni in tudi gostoljubni?

Če začneš enkrat iskati te mistike in rešitelje v drugih svetovih, se ti mora v življenju, doma, najprej vse podreti.

To je malo poenostavljena in kičasta podoba, ampak nekaj je na tem. S tem imam zelo pozitivne izkušnje. Pri nas pa so ljudje z vsako generacijo bolj in bolj nezadovoljni, bolj in bolj depresivni, vse pogosteje jemljejo tablete. Poslušam mladince, ki se že pogovarjajo o psihiatrih in psihologih, jaz pa sploh ne vem, da so tablete za pomiritev in kako se jim reče. Nikoli nisem imel potrebe po tem, tudi besede vegan ne uporabljam, ker se mi zdi, da jo uporabljajo ljudje, ki imajo preveč polno rit in se trudijo srati na tenko. Za vegetarijance sem mirne duše, ker sprejemam njihov zdrav odnos do živali, do sobivanja. Čedalje bolj pa postajam kmet iz Podgorcev, vračam se h koreninam domov, hvala bogu mi ni bilo treba iskati svojih korenin pri kakem guruju pod Himalajo.

Ezoterična ali duhovna potovanja, iskanje smisla življenja na drugem koncu sveta, to imamo Slovenci zelo radi. Si srečal veliko duhovnih gurujev na svoji poti?

Niti ne, ker jih nisem nikoli iskal. Morda poznam kakega pijančka, narkomana ne poznam nobenega, čeprav slišim, da jih je v Ljubljani, kolikor jih hočeš. Ne poznam jih, ker jih nikoli nisem iskal. Nikoli nisem iskal teh mistikov, ker jih nisem potreboval. Če začneš enkrat iskat te mistike in rešitelje v drugih svetovih, se ti mora v življenju, doma, najprej vse podreti. Namesto da bi začeli tu ponovno graditi, se presajajo v Himalajo. Nikoli nisem imel te potrebe, ker se mi nikoli ni nič podrlo. Imel sem krasno, kmečko delavno otroštvo, imel sem lepo in avanturizma in žensk polno mladost ter študentovsko življenje, imam čudovito in popolno družino z dvema uspešnima otrokoma, žensko, s katero se dopolnjujeva in nisva imela omembe vredne krize ali pogovora o ločitvi, sprejema me takega, kot sem, ker takšen, kot sem, sem najboljši zanjo. Drugačnega me Romana niti noče.

Moram pripomniti, da imaš velik ego, pa to ni mišljeno kot kritika.

Absolutno. Naj bodo skromni tisti, ki imajo za to pogoj. Jaz teh pogojev nimam in nočem živeli lažne slovenske šentflorjanske skromnosti, to je huda bolezen, s tem se ne bi hvalil.

Od vekomaj si bil tako samozavesten ali je to posledica potovanj?

Ko sem bil kmečki fantič, nisem vedel, kaj je samozavest, tako kot nisem vedel, kaj je puberteta. Mi nismo vedeli za te stvari. Samozavest sem si ustvaril, upam, da ne skozi lastno domišljavost, ampak skozi življenje, delo in uspehe. Že 40, 50 let živim sanje drugih. O tem, o čemer drugi fantazirajo, jaz to dejansko živim in za drobiž jim prinašam koščke tega in od tega tudi jaz krasno živim. Nobenega razloga nimam, da bi bil lažno skromen, naredil sem v življenju več, kot sem kadarkoli upal, in na to sem ponosen.

Izdal si deseto knjigo popotovanj, knjige si razprodal, še preden so prišle iz tiskarne. Kako to, da si se odločil za samozaložbo?

Vse knjige, razen prve, sem izdal v samozaložbi. Zakaj bi neka založba zaslužila, če lahko zaslužim jaz? In zakaj bi založba nekaj naredila po svoje in bi mene bolelo srce, ker v tisti knjigi ne bi sebe zaslutil? To je moja knjiga, od potovanja do pisanja, fotografije, oblikovanja strani, sam tudi postavljam knjigo, pa do pakiranja in do tega, da pakete zapeljem na pošto. Vsako od knjig sem na pošto odnesel lastnoročno in nenačrtovano sem si izboljšal svoj pokojninski status. Karkoli sem zaslužil, sem zaslužil s svojim delom.

Otopel sem tudi, kar se revščine tiče in humanitarnosti, ker sem že zdavnaj ugotovil, da ne morem reševati sveta.

Ne predstavljam si te pri delu v pisarni in ne vpetega v neki delovni kolektiv.

Ne, ker nisem takšen človek. Vprašanje je tudi, če bi se obnesel. Edina stvar, ob kateri nisem zadovoljen, je to, da mi v preteklosti ni uspelo s televizijskimi dokumentarci. To je tudi zato, ker je to kolektivno delo in pri tem nisem najboljši.

Pred dvajsetimi leti si imel potopisno oddajo na POP TV, pred tem pa na nacionalki. Potem pa nisi več objavljal potopisnih oddaj. Zakaj televizije niso bile zainteresirane za predvajanje popotniških oddaj domačega avtorja?

Na nacionalni televiziji so vedno znova rekli, da nimajo denarja. Tako je ves čas, nekaj malega smo potem naredili za POP, a so rekli, da njihovih gledalcev to ne zanima, oni so bolj za resničnostne šove, jaz temu rečem kretenizacija naroda. Malo pa si tudi domišljam, da je šlo tudi za klasično nevoščljivost, češ mi smo profesionalci, ti pa si amater, zdaj bi pa kar potopisne oddaje snemal. Mogoče sem res bil začetnik, vendar bi s skupnim sodelovanjem dejansko lahko naredili dobre oddaje. Dve seriji oddaj sem naredil, eno za nacionalko, drugo za komercialno televizijo, obe sem tri četrtine sponzoriral iz svojega žepa, ni se izplačalo. Z lahkoto sem se vrnil v fotografijo, ker na poti ne moreš biti hkrati dober fotograf, snemalec in pisatelj.

Doma imaš na tisoče fotografij z vsega sveta. Ne razstavljaš jih javno, kaj počneš z njimi?

Pokažem jih na socialnih medijih, tam jih vidi vsaj 40.000 – 50. 000 ljudi, objavim jih v knjigah, na tisoče fotografij sem že objavil, razstavljam pa ne. Če bi na primer razstavljal v kleti Cankarjevega doma, koliko obiskovalcev bi prišlo? 300? A če bi tam visel, bi mi rekli umetnik, tako pa sem nihče, a to je zadnja stvar, ki bi me obremenjevala. Imam svojo sanjsko publiko, čeprav opažam, da so več od popotniških zgodb vredni moji zapisi o malih Slovencih. Velike zgodbe malega človeka. Te zgodbe, ki jih objavim na facebooku, prebere okoli 150. 000 ljudi, in to so pisanja, ki so proti vsem pravilom socialnega omrežja, ki zahteva kratke zapise. Jaz pa tam objavljam dolge reportaže, a ljudje jih vseeno berejo. Prodajam pravo, resnično življenje, nikoli ne prodajam neke megle, tako kot jo infuencerji, temveč zgodbe z dobrimi in slabimi platmi, in to njim manjka. Moj veliki ustvarjalni izziv so zgodbe malih ljudi. Z večjim užitkom se jih lotim, prej kot kakšne Afrike.

Brala sem, da si šel pred dvema letoma med epidemijo kovida peš od Gorjancev do Ljubljane. Opisoval si svojo pot in ljudi, ki si jih srečal.

Te zgodbe so desetkrat bolj brane kot afriške. Mislim, da so se ljudje zasitili eksotike. Pred 30 ali 40 leti, ko sem bil med prvimi popotniki pri nas, s Tomom Križnarjem sva to počela, takrat sem imel razprodane največje kinodvorane v Sloveniji. Cankarjev dom, velika dvorana, razprodana, po dve predstavi. Pa še vstopnino so morali ljudje plačati. Danes pa pride okoli 30 ljudi v knjižnico na potopisno predavanje, tako se je to spremenilo. Takrat sem jaz moral hoditi k ljudem, zdaj vse te stvari nekje objavim in oni sami pridejo iz svoje dnevne sobe, z gmajne, s telefona k meni. V končni fazi zdajle prodajam svoje minulo delo. In to so moje knjige. Letos sploh ne bom vodil nobene skupine, drugo leto imam že dve polni.

Je kak konec sveta, ki ga nisi obiskal, pa te mika?

Veliko je takih koncev, ampak nisem s tem obremenjen. Doma imam 18 polnih potnih listov, na to sem ponosen. Pred tremi leti sem zaključil turo Argentina–Aljaska, 10 mesecev z motorji, potem sem imel željo, da bi šel še eno leto po Aziji z motorjem. To bi poimenoval slovo od mladosti, malo bi bila Romana z mano, malo pa te mladenke.(smeh)

Pri motorjih nisem dobil zastonj niti vijaka zadnjih 17 let od družbe BMW, ker jo premalo hvalim. Oni so želeli, da hvalim njihov motor kot neuničljiv, ampak sem večkrat dokazal, da ni tako, in to je zdaj huda zamera.

Si razmišljal kdaj, da bi ostal na nekem koncu sveta, ki je boljši od Slovenije?

Nikoli nisem razmišljal o tem, ne v času svinčenega socializma, danes še manj. Najlepši del vsake poti je vrnitev domov. Drugi najlepši del je, ko odidem od doma, tretji pa vse drugo vmes. To da imam konkretne korenine, družino, ljudi, ki mi nekaj pomenijo, to je temelj mojega zadovoljstva. Nobene od teh stvari nisem poznal, nikjer nisem tega prebral, mene je življenje samo izučilo. Živel sem svoje življenje.

Ali so tudi po svetu ljudje obremenjeni tako močno s politiko, da je tretji stavek pri kavi že o njej?

Verjetno so, a sam nisem bil del tega. Pred 30 leti sem kot novinar, popotnik delal tudi politične reportaže za časopis Start, to so bili dolgi članki o vojnah, beguncih. Zagrebški Start je bil takrat vrhunec jugoslovanskega novinarstva, tam sem bil skoraj dvorni potopisec in sem iskal tudi takšne, politične zgodbe. Zdaj se s tem ne obremenjujem, se pa doma občasno zamislim o politiki. Ampak življenja si ne grenim s stvarmi, ki jih ne morem spremeniti. Otopel sem tudi, kar se revščine tiče in humanitarnosti, ker sem že zdavnaj ugotovil, da ne morem reševati sveta. Ne morem rešiti niti ene vasi, kaj šele vsega sveta. Se ne da.