Viki Grošelj s knjigo o vzponu, ki je Slovenijo naredil za alpinistično velesilo

Prvenstveni vzpon na Makalu (8481 m) po južni steni oktobra 1975 je pomenil dokončen prodor slovenskega alpinizma s svetovni alpinistični vrh, saj je bila to šele tretja preplezana stena v Himalaji. Vrh pete najvišje gore na svetu je na odpravi pod vodstvom Aleša Kunaverja ob izjemni podpori preostalih članov doseglo sedem alpinistov. 6. oktobra 1975 sta kot prva Slovenca stala na osemtisočaku Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon, Manfreda je vzpon opravil brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil takrat svetovni višinski rekord.

Dva dni pozneje sta vrh dosegla Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, 8. oktobra naveza Viki Grošelj in Ivan Kotnik, 11. oktobra kot zadnji še Janez Dovžan. Grošelj je bil najmlajši član odprave Makalu 1975 in deležen najlepšega možnega stika z najvišjim gorstvom sveta. Kot popolnemu himalajskemu zelencu, takrat je bil sploh prvič v Himalaji, mu je bilo dano stopiti na vrh in se tudi srečno vrniti v dolino. Doživel in preživel je vse, kar si je bilo, mlademu zagnanemu plezalcu, takrat mogoče želeti. Makalu ga je zaznamoval za vselej.

"Knjiga je poklon generaciji, ki je slovenski alpinizem spravila v svetovni vrh. Ta dosežek leta 1975, vzpon na Makalu, ko niti nam samim ni bilo jasno, kaj smo uspeli narediti, pa z leti samo še pridobiva na vrednosti. Da je nastala, so najbolj zaslužni soplezalci," je poudaril Viki Grošelj. Ob pisanju knjige Makalu, 8481 m: Prvi slovenski osemtisočak in čas po njem, ki je izšla pri Založbi Buča, je želel še enkrat podoživeti vse, kar se je tiste izjemne jeseni leta 1975 dogajalo na poti pod goro, v njeni južni steni in na njenem previharjenem vrhu. Prav tako pa obuditi spomine na čas po Makaluju, kaj se je dogajalo deset, 20, 30, 40 in 50 let pozneje.

Ob izidu knjige so se mu pridružili alpinistični kolegi z odprave Ivan Kotnik, Janez Dovžan, Stane Klemenc, Bojan Pollak, Danilo Cedilnik, Jože Rožič in TV-snemalec Radovan Riedl, preostali člani odprave pa so bili še Zoran Bešlin, Boris Erjavec, Tomaž Jamnik, Janez Lončar, Milan Rebula, Roman Robas, Dušan Srečnik in zdravnik Damijan Meško. Uspeh je doma močno odmeval; predsednik Tito je alpiniste odlikoval z redom zaslug za narod, z zlato zvezdo, kot ekipa so dobili Bloudkovo nagrado in še številna druga priznanja, svetovni himalajizem pa je v svoj krog uvrstil tudi Jugoslavijo.

Predsednik Planinske zveze Slovenije (PZS) Jože Rovan je uvodoma osvetlil dejstvo, da je bil slovenski prvenstveni vzpon na Makalu trenutek, ko smo se postavili ob bok velikim himalajskim narodom. Po njegovih besedah je bil Viki Grošelj od vsega začetka eden ključnih akterjev himalajskih odprav in prav tako eden glavnih kronistov, ki je s svojim darom za pisanje ta doživetja prelil med platnice številnih knjig.

Knjiga Makalu, 8481 m je Grošljeva že dvajseta, peterico je izpostavila predstavnica Založbe Buča Nataša Sedminek in dodala, da je Viki eden od najbolj srčnih in najuspešnejših Bučinih avtorjev, ki ga ljudje spoštujejo in cenijo kot vrhunskega alpinista, kot pisatelja in kot človeka z veliko začetnico. Zbrane je pozdravil tudi častni generalni konzul Nepala mag. Aswin Kumar Shrestha in omenil dobro sodelovanje z Alešem Kunaverjem. 

Vzpon slovenskih alpinistov na Makalu še danes velja za enega največjih dosežkov svetovnega himalajskega plezanja in je bil odlična osnova in spodbuda za nadaljnje slovenske uspehe v najvišjem gorstvu sveta. Reinhold Messner je na prelomu tisočletja njihov vzpon uvrstil med 32 največjih svetovnih dosežkov v velikih stenah Himalaje v prejšnjem stoletju. O njihovem uspehu je zapisal: "Nisem mogel preplezati južne stene Makaluja. Tako elegantna stena! Tako čista linija! Fascinantna smer. Idealen vzpon! ... Velik uspeh tovarištva in skupnega dela, ki ga Slovenci niso samo idealizirali, ampak udejanjili.

Jubilejno leto se je začelo s trekingom pod Makalu konec aprila in maja letos, med 16 udeleženci so bili tudi štirje veterani z odprave Makalu 1975: Grošelj, Klemenc, Kotnik in Pollak. Po vrnitvi s trekinga so na pobudo Mira Eržena s PZS v enem največjih gorniških muzejev na svetu, v nepalski Pokari, odprli slovensko razstavo ob 50-letnici vzpona na Makalu in 30-letnici vzpona na Anapurno, kjer je bila prisotna tudi slovenska veleposlanica za Indijo in Nepal.

Razstava, ki v angleščini stoji v Nepalu, bo v slovenski različici začela svojo pot po Sloveniji: 13. avgusta jo bodo odprli na Jezerskem, 1. septembra v Murski Soboti, 18. septembra v Galeriji Gunclje, 17. oktobra v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani in 19. novembra v Cankarjevem domu v Ljubljani. Na vseh dogodkih bo tudi predstavitev knjiga Makalu. Pošta Slovenije bo 26. septembra izdala spominsko znamko v počastitev 50-letnice odmevnega vzpona, 24. novembra pa bo imel Grošelj v Cankarjevem domu v Ljubljani predavanje ob 50. obletnici vzpona.

Slovenski alpinisti so sena 14 najvišjih vrhov sveta povzpeli v 20 letih, večinoma po prvenstvenih smereh. Leta 1975 sta Marjan Manfreda in Stane Belak kot prva Slovenca stala na osemtisočaku Makaluju (8481 m), Manfreda je vzpon opravil brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil takrat svetovni višinski rekord. Dve leti pozneje sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik dosegla vrh Gašerbruma I (8068 m). Kot prva Slovenca sta leta 1979 na najvišjem vrhu sveta Everestu (8848 m) stala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik.

Grošelj se je leta 1984 skupaj s Hrvatom Stipetom Božićem povzpel na Manaslu (8163 m). Bogdan Biščak in Viki Grošelj sta se leta 1986 povzpela na Broad Peak (8047 m), dan pozneje je uspeh dopolnila še prva Slovenka na osemtisočaku, Marija Štremfelj. Istega leta je Gašerbrum II (8035 m) postal šesti osemtisočak, ki so ga premagali slovenski alpinisti Bogdan Biščak, Viki Grošelj, Pavle Kozjek in Andrej Štremfelj. Na Daulagiriju (8167 m) sta leta 1987 stala Marjan Kregar in Iztok Tomazin, ki je leto pozneje osvojil še Čo Oju (8201 m). Leta 1989 je po smeri prvopristopnikov Viki Grošelj dosegel vrh Lotseja (8516 m), istega leta sta Pavle Kozjek in Andrej Štremfelj osvojila Šišo Pangmo (8046 m), deseti slovenski osemtisočak. Leto pozneje sta Marija Frantar in Jože Rozman dosegla vrh Nanga Parbata (8125 m).

Leta 1991 sta Marko Prezelj in Andrej Štremfelj preplezala prvenstveno smer v južni steni Kangčendzenge (8598 m), že dva dni pozneje je na glavnem vrhu Kangčendzenge (8586 m) stal Grošelj skupaj s Hrvatom Božićem. Leta 1993 sta Zvonko Požgaj in Viki Grošelj po klasični smeri brez dodatnega kisika dosegla K2 (8611 m), kar je bil skupno trinajsti osemtisočak, a tudi prvi v samostojni Sloveniji. Leta 1995 sta Davo in Drejc Karničar kot prva Slovenca dosegla vrh in nato kot prva na svetu presmučala severno steno Anapurne I (8091 m). To je bil hkrati zadnji, štirinajsti osvojeni slovenski osemtisočak.