Tekmovalci pri turčanju pirhe podobno kot krogle pri balinanju zadevajo med seboj. Komur se pirh ubije, ga izgubi. Pri valinčanju pirh spustijo po deski, ki je na enem koncu podprta s količkom, in skušajo zadeti pirh sotekmovalca.
Pri sekanju pa pirhe sekajo s kovancem, ki se mora zapičiti v pirh sotekmovalca. Komur to uspe, dobi tako pirh kot kovanec.
V Beli krajini so igram s pirhi rekli igre s pisanicami, čeprav v resnici niso uporabljali pisanic, ker jih je bilo škoda, je za STA povedala direktorica Belokranjske muzeja Metlika Andreja Brancelj Bednaršek. Po njenih besedah so uporabili le jajca, pobarvana s čebulnimi listi, ne pa tako okrašenih kot pisanice.
Na Blejskem gradu pa bodo na velikonočno nedeljo priredili lov na skrite pirhe. Obiskovalci bodo iskali pirhe v najbolj skritih grajskih kotičkih. Vsak od 150 oštevilčenih pirhov bo sodelujočim za nagrado prinesel leseno jajce.
Medtem ko viri za slovensko narodnostno območje ne poročajo o lovu na pirhe, pa je ta igra znana denimo v Nemčiji in Veliki Britaniji. Odrasli skrivajo prave, čokoladne ali plastične pirhe s čokolado v sredini na različna mesta okoli hiše in na vrtu, otroci pa jih iščejo. Verjamejo, da jajčka prinese velikonočni zajec.
Velikonočni zajec ima svoj izvor pri nemških luteranih. Imel je vlogo sodnika, ki je povedal, ali so bili otroci pridni ali poredni. Upodabljali so ga s košaro barvnih jajc, sladkarij in včasih tudi igrač, ki jih prinaša otrokom domov.
Njegova vloga spominja na božička v božičnem času, ki prav tako otrokom prinaša darila. Avtorji so o tej šegi med Nemci prvič pisali v 17. stoletju.