Kot je na današnji novinarski konferenci povedala soavtorica razstave Sonja Svoljšak iz NUK, ki je tudi skrbnica Zoisove knjižnice, je bila knjižnica zemljiškega gospoda, industrialca, trgovca, naravoslovca, jezikoslovca ter razsvetljenskega mecena in mentorja Zoisa (1747-1819) najsodobnejša zasebna knjižnica na Slovenskem na prelomu iz 18. v 19. stoletje.
Zois je imel knjige shranjene v palači na ljubljanskem Bregu. Leta 1823 je večji del Zoisove knjižnice odkupila država za licejsko knjižnico v Ljubljani. Ob uvrstitvi Zoisove zbirke v licejsko knjižnico so bile njegove knjige razvrščene v že obstoječe vsebinske skope. Med letoma 2015 in 2018 je nato v NUK potekala rekonstrukcija Zoisove knjižnice in tedaj so identificirali 2296 naslovov v približno 5000 zvezkih.
Zois je večino knjig kupil med svojim 20. in 50. letom. Sprva jih je iskal in kupoval sam, tudi v tujini, pozneje pa so mu pomagali sodelavci, na primer Jernej Kopitar na Dunaju. Nekaj knjig je pridobil iz zapuščin Antona Tomaža Linharta in Jurija Japlja, prav tako je kupoval na dražbah knjig iz razpuščenih kranjskih samostanov, denimo stiškega. Za iskanje starejših slovenskih knjig pa je angažiral kmeta Antona Gubanca in Antona Korbiča. Številni znanci in korespondenti so Zoisu knjige podarjali, knjige pa je po besedah Sonje Svoljšak podarjal tudi sam.
V Zoisovi knjižnici je bilo odlično zastopano naravoslovje, predvsem mineralogija, geologija, botanika, zoologija in kemija, nekoliko manj pa uporabne znanosti, kot so rudarstvo, metalurgija, agronomija in inženirstvo. Dobro so bili predstavljeni tudi zgodovina, jezikoslovje in geografija. V manjši meri so bila prisotna dela leposlovja, metafizične filozofije, teologije in zgodovine umetnosti.
Posebej je bila urejena zbirka slovenskih, slovanskih in slavističnih knjig in rokopisov. Skoraj pol knjig je bilo nemških, sledile so knjige v latinščini, francoščini, angleščini, slovenščini, italijanščini in raznih slovanskih jezikih.
Soavtor razstave Luka Vidmar iz Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU je izpostavil, da je bila Zoisova knjižnica v središču njegovih razsvetljenskih in slovenskih podvigov. Na voljo ni bila le Zoisu, ampak vsem zainteresiranim sodelavcem in intelektualcem, še zlasti članom njegovega kroga.
Na področju slovenstva je bilo pomembno, da je bil Zois prvi, ki je sistematično zbiral slovenske knjige. Še pomembneje na področju slovenstva pa je, da je njegova knjižnica generirala glavne tiske slovenskega preroda - Kopitarjevo slovnica, Linhartovo zgodovino ter Vodnikovo veliko in malo pratiko.
V vitrini, kjer so predstavljeni priročniki s področja bibliotekarstva, je denimo razstavljen rokopisni dokument, nastal okoli leta 1810. Gre za seznam kranjskih slovenskih del, za katere je Zois vedel, da obstajajo in jih je še nameraval pridobiti za svojo knjižnico.
V vitrini, posvečeni literaturi, pa je razstavljena Vodnikova Velika pratika ali Kalender. Kot je povedal Vidmar, je imel Zois v svoji knjižnici več izvodov omenjene knjige, pričujoči pa je poseben zato, ker je vanj vključena Vodnikova avtobiografija, v kateri Vodnik pove, da sta mu Zois in Linhart leta 1794 naročila pisati pratiko. V vitrini, posvečeni jezikoslovju, pa je med drugim na ogled Kopitarjeva slovnica.
Razstava bo na ogled do 26. aprila. Pospremila jo bo obsežna monografija.