Kamniški župan in predsedniški kandidat Marjan Šarec si pred drugim krogom prizadeva pridobiti tudi glasove desnih volivcev, ki so volili kandidatko SDS Romano Tomc ali kandidatko NSI Ljudmilo Novak. Toda njegova ravnanja kot kamniškega župana so bila vse prej kot spravna.
V svojem prvem mandatu še ni imel svoje svetniške skupine, zato je pri sprejemanju proračuna moral računati na opozicijo, tudi na svetnike iz SDS in NSI. Matej Tonin je vedno podprl projekte, ki so bili v dobro občanov, težave pa so večkrat povzročali svetniki SDS.
Če ne bi osebno posredoval njihov prvak Janez Janša, ne bi bil sprejet proračun za leto 2014 in ne bi bila zgrajena plastična steza (stadion) in marsikaj drugega, zaradi česar je Šarec gladko zmagal na lokalnih volitvah 2014. Toda ko so svetniki SDS želeli, da na odprtje stadiona povabi tudi njihovega predsednika, jih je župan grobo zavrnil.
V drugem mandatu je v koalicijo povabil NSI in Toninu obljubil tudi dokončno postavitev pomnika žrtvam povojnih pobojev v Kamniški Bistrici in poimenovanje knjižnice v Kamniku po domačinu, pesniku Francetu Balantiču, ki je leta 1943 ob partizanskem napadu na domobransko postojanko v Grahovem umrl »v plamenih groze«.
Občinski svet je spomladi 2015 soglasno izglasoval preimenovanje kamniške knjižnice, prav tako tudi občinski svetniki v Komendi, ki je prav tako soustanoviteljica zavoda. Zapletlo se je, ko so zaradi tega glasno protestirali veljaki zveze borcev. Kot je slišati, naj bi mu »legendarni« partizanski komandant Franc Sever - Franta zagrozil, da ga bo zaradi tega preimenovanja »na gobec«.
Šarec je nato kar dvakrat skušal razveljaviti odlok o preimenovanju, prvič ni dobil ustrezne podpore svojih občinskih svetnikov, drugič pa so mu to onemogočili občinski svetniki iz Komende, ki so vztrajali pri poimenovanju knjižnice po Balantiču. Tak odnos do pesnika je grajal celo takratni predsednik države Danilo Türk, ki ga je Šarec vseskozi občudoval.
Podobno je Šarec tudi ob odprtju kapelice žrtvam povojnim pobojem v Kamniški Bistrici junija 2015 v nagovoru prizadel svojce nedolžnih žrtev, zlasti pobite črnogorske narodnosti, s katerimi danes, kot da se ne bi zgodilo nič, navezuje stike s končnim ciljem pobratenja občin.
Ko je zagovarjal revolucionarno samovoljo, ki je nasilno vzela življenja nedolžnim, ki jim nobena krivda ni bila dokazana, je dejal: »Na kraju, kjer smo danes, so svojo pot končali pripadniki vojska, ki so se znašle na napačni strani zgodovine, misleč, da imajo pravo poslanstvo.
Današnja slovesnost nima in ne sme imeti namena opravičevati njihovih medvojnih dejanj, jih rehabilitirati ali kakorkoli spreminjati njihovo vlogo v zgodovini. Kdor pričakuje to, so njegova pričakovanja napačna.«
Seveda pa Šarec na prireditvah zveze borcev, ki se jih kot župan pogosto udeležuje, ni nikoli omenil, da so komunisti zlorabili partizanski boj proti okupatorju za revolucijo in prevzem oblasti, ali jasno obsodil povojnih pobojev vojnih ujetnikov in drugih nasprotnikov komunističnega režima.