V Moderni galeriji razstava dachauskih risb Zorana Mušiča

Kot piše na spletni strani Moderne galerije, razstavo spremljajo odlomki iz pričevanj preživelih iz nacističnih taborišč in tistih, ki so jih osvobajali. Posvečena je Erichu Fischerju; pričevanje o njegovem življenju v Auschwitzu prav tako spremlja razstavljena dela.

V Italiji so 23 risb odkrili v arhivih Vsedržavnega združenja partizanov Italije, eno pa v Deželnem inštitutu za zgodovino odporništva Furlanija - Julijska krajina. Risbe so bile leta 2018 prvič razstavljene v tržaškem muzeju Revoltella, ki je jih je tudi prevzel v hrambo. Na razstavi v Moderni galeriji jih spremljajo še dachauske risbe iz Slovenije in ožji izbor del na papirju iz cikla Nismo poslednji iz javnih in zasebnih zbirk v Sloveniji in Italiji.

Kot so še zapisali v galeriji, je izhodišče podnaslova razstave zmota režiserja Clauda Lanzmanna. Režiser filma Shoah (1985) je v nekem francoskem intervjuju navedel besede Filipa Müllerja (1922-2013), ki je bil v Auschwitzu Sonderkommando, zadolžen tudi za sežiganje trupel iz plinskih celic v krematorijih.

Lanzmann se v intervjuju, v katerem se sprašuje, kako je bilo taborišča sploh mogoče preživeti, sklicuje na stavek, ki naj bi ga v filmu Shoah izrekel Müller: "Kdor hoče živeti, je obsojen na upanje." Iskra upanja tako dobi dokaj mračen obrat: biti obsojen na upanje. A, kot piše na spletni strani Moderne galerije, se je izkazalo, da si je Lanzmann Müllerjev stavek napačno zapomnil. Müller je v filmu namreč izrekel nekaj preprostejšega: "Kdor hoče živeti, mora imeti upanje."

Mušič (1909-2005) se je rodil v Bukovici na Primorskem. Leta 1944 je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau. Po vojni se je preselil v Benetke in se poročil s slikarko Ido Cadorin. V 50. letih je za svoje drugo domovanje izbral Pariz. Od takrat pa malodane vse do smrti je živel razpet med Parizom in Benetkami, kjer je pokopan.

Slikal je predvsem krajine, tihožitja, portrete, dalmatinske osličke in konjičke, drevesa, vedute Benetk, dvojne portrete z ženo Ido in pretresljive starostne avtoportrete. Motive je ves čas navezoval na Kras in na kraške prizore. Svetovno prepoznavnost je dosegel s ciklom Nismo poslednji, v katerem je prek svoje lastne izkušnje podoživel prizore iz koncentracijskega taborišča Dachau.

Razstava v Moderni galeriji bo na ogled do 3. maja.