Da ima tekst mnogo več globine in odtenkov, kot smo jim bili lahko priča v tokratni režiji Nine Šorak, so nam dali vedeti sami v resnici izjemno dobri igralci (Rok Matek, Anja Drnovšek, Luka Cimprič in Alenka Kraigher), ki kot da bi hoteli več izraziti in pokazati, pa jim nekako režijski prijem to onemogoča.

Kateri lik oziroma različico lika izmed dvanajstih prevzamejo gledalci kot svojega, je verjetno podzavestno vprašanje, a vendar spremljanje drame ponuja možnost za samorefleksijo in osebnostni napredek in rast. Da je besedilo težek zalogaj kljub navidezni preprostosti, je verjetno najprej ugotovila režiserka Nina Šorak, ki svoji nalogi ni bila povsod in povsem kos, a glavnino je nekako dobro zastavila; žal se je premalo ukvarjala s posameznimi mizanscenskimi in drugimi rešitvami, ponekod bi z ukvarjanjem z detajli in aktivnostmi igralcev vendarle dosegla več.

Ukvarjanje s preveč simbolike in premalo z igralci in skupno vizijo je zakrilo samo sporočilnost besedila. Pohvalno pa je, da je težila h klasičnemu načinu režije, mizanscene in v tej smeri režijskega koncepta. Potrebno je še nekaj truda, da se tovrstne zamisli, mizanscene in koncepti izčistijo. Le tako naprej.  

Scena (Urša Vidic) se (ponovno) zanaša na prazen oder, na sredini je velika okrogla modra preproga, kjer je miza s štirimi stoli (od tega en otroški; verjetno je kaka simbolika v tem, da so sedeži le za tri odrasle, na otroškem pa ves čas poseda Henri kot »najmanj zrel (?)« v celotni družbi, a tega težišča dramaturško samo besedilo ne ponuja, zato te »domislice« gledalci nismo povsem razumeli), okoli preproge pa so tri korake stran  v vsakem kotu odra štirje gledališke garderobe (ogledala z lučkami). To ni bilo izkoriščeno, tudi ne funkcionalno in potrebno.

Bolj kot ne je oviralo igralce pri igri, gledalce pa dodatno begalo. Kostumi (Tina Pavlović) so ustrezali scenskemu dogajanju, preprosti, enobarvni in likom oziroma karakterju ustrezni. Glasba (Laren Polič Zdravič)  je bila dobra, ustrezala je odrskemu dogajanju in ga podpirala. Luč (Jaka Vramuž) je bila osmišljena in dobro postavljena, prav tako je ustrezna pri menjavi scene, enakega dogajanja, le druge karakterne značilnosti, in vse bolj osmišljena komunikacija.

Ista zgodba se ponovi v treh scenah, kjer je vedno drugače preigrana – odvisno od osebne zrelosti in komunikacijskih veščin posameznega karakterja. Te lastnosti in veščine se iz scene v sceno razvijajo, imajo posledično tudi drugačen zaključek, največji preskok pa naredi, kot mu ga ponuja besedilo, Henri (Rok Matek). Ta je vlogo dobro zasnoval, spočetka nekoliko šablonsko in ostarelo, a se v tretji sceni prelevi v zrelejšega in komunikacijsko spretnejšega.

Anja Drnovšek ponuja mnogo več kot stereotipno zadirčno in vsega naveličano njegovo ženo Sonio, ki daje občutek, da sovraži sebe in ves svet okoli sebe. Imeli smo občutek, da se je režiserka premalo ukvarjala z obema igralcema, saj bi oba lahko podala mnogo več. Prav to velja tudi za Alenko Kraigher, ki je prinesla na oder drug tempo in razgibanost v vlogi Ines Finidori, ženo univerzitetnega profesorja in predstojnika astrofizike Huberta Finidorija v interpretaciji Luke Cimpriča.

Ta si je vzel največ igralskega in odrskega prostora, s svojim karakterjem »butasteg« in nerodnega preračunljivca je ustvaril dobro vlogo, jo popestril s svojimi neverbalnimi spretnostmi, ga začinil s ciničnim (po)smehom, predvsem pa je lik utelesil na verističen način, kar je dobro, njegove pavze ob posameznem razmišljanju so bile odlično zastavljene. Slednja pohvala velja tudi za Roka Matka.

Kot rečeno, si velja igro ogledati predvsem iz vidika osebnostne rasti in komunikacijsko razvitih veščin, saj nas to pripelje do različnih bolj ali manj želeni rezultatov in zadanih ciljev. Škoda le, da režija ni bolj poudarila tega vidika besedila Yasmine Reza.