Koliko je v Radiu Ga Ga čistega improviziranja, koliko pa je vnaprej pripravljenega materiala?
Odvisno od tega, kdo sodeluje. Nekateri v ekipi se bolj pripravijo oziroma jim pripravi tudi Sašo (Hribar, op. p.). Midva s Sašem že tako dolgo sodelujeva, mislim da že 19 let, da se nama treba kaj veliko dogovarjati. Dan pred oddajo mi pove, v katero smer naj bi se zadeva zapeljala, potem pa je na meni, da to izpeljem. Večinoma pa je v oddaji čisto improviziranje in pri tem sodelujeva.
Kako pogosto se v oddaji pripeti, da kdorkoli v ekipi ugotovi, da je zašel, da se mu improvizacija ni najbolj posrečila.
Ko se vidi, da je nekdo malo zaplaval, Sašo zelo dobro krmari, če vidi, da zadeva ne gre v pravo smer, da besedo drugemu ali pa on pelje naprej. A to se zelo poredko zgodi. Tako pelje, da zelo težko prideš do točke, ko ne veš, kam naprej. Nekatere oddaje so bolj posrečene, druge manj. Pomembna sta tudi material tisti teden pa razpoloženje.
In če pride teden, ki vam ponudi bolj malo uporabnega materiala?
Lahko gremo v imaginarne like, si zamislimo čisto svojo zgodbo. Včasih organiziramo pogreb in pokopljemo kakšen lik.
Kdaj pa ti liki vstanejo od mrtvih?
Ne vstanejo od mrtvih, ko se jih pokoplje. Pride pa kakšna sestrična ali bratranec tega lika, ki podobno zveni in razmišlja. Pokopali smo Angelo Žnidaršič Žmoht, ampak je zdaj v oddaji njena sestra ali sestrična. Pokopali smo Ludvika Martelanca, pa je še sin živ, lahko se tudi zgodi, da bo naredil kakega otroka, ki bo govoril enako kot stari ata. Nismo vselej odvisni od aktualnih dogodkov.
Kateri lik pa ima najdaljše življenje?
Eden mojih najbolj odmevnih likov je bil bivši zunanji minister, filozof, profesor, jaz mu pravim ustanovitelj slovenske diplomacije, dr. Dimitrij Rupel. On ima zelo dolg staž v oddaji in je tudi eden mojih ljubših likov, po razmišljanju in vedenju mi je zelo všeč.
Pokopali smo Ludvika Martelanca, pa je še sin živ, lahko se tudi zgoditi, da bo naredil kakega otroka, ki bo govoril enako kot stari ata.
Opaziti je, da striktno govorite o likih, tudi če gre za imitacije resničnih oseb. So liki za vas tako zelo drugačni od resničnih ljudi?
Morda zato, ker se vedno pred oddajo pogovarjamo, ali je kdo naštudiral kak lik. Sicer pa ne.
Z jesenjo se vrača Kaj dogaja. Boste do zadnjega tedna čakali z navdihom ali boste že vnaprej pripravili nekaj stvari?
Res je. Kaj dogaja se na prvi program TV Slovenija vrača v soboto, 17. 9. Z ekipo smo že v nizkem startu. Običajno je tako, da do zadnjega čakamo, kaj se bo zgodilo. Moram priznati, da me je ob volitvah in menjavi vlade zaskrbelo. Rekel se si, imeli smo take dobre like, take dobre imitacije, take markantne ljudi smo imeli, skoraj bolj duhovite od nas imitatorjev. Kaj bo zdaj, ko ne bo več recimo bivšega notranjega ministra Hojsa, ki je ponujal fenomenalen material. Malo sem bil zaskrbljen, a se je po volitvah v 14 dneh videlo, da ni razloga za bojazen, da bo material, da nam bodo politiki dajali zgodbe, ki jih bomo lahko pretapljali v skeče. Samo žal mi je, da poleti nismo imeli oddaje.
Kdo med novimi politiki v vladi in v državnem zboru pa vam je padel v oči?
Predsednik vlade. Študiram imitacijo, poskušam ga narediti še boljšega. Material je bil doslej dober in upam da bo še naprej. V tem primeru obljubim, da pred novim letom prinesem steklenico penine v vlado za dobro sodelovanje tudi v letu 2023.
Ste penino nesli tudi v Janševo vlado?
Nisem, ker sem bil prepričan, da bo dovolj materiala, v novi vladi pa so še sveži, nimajo še dovolj kilometrine in jih je zato treba spodbujati.
Kako pa je videti teden v zakulisju Kaj dogaja? Kako pripravljate svoje obdelave znanih pesmi na Mali terasi?
V ponedeljek se dobimo na sestanku, epidemija je sicer pripeljala do tega, da smo videli, da je zelo dobro imeti sestanek preko skypa, od doma po videokameri. V ponedeljek zjutraj se dobimo na videoklicu, razmislimo in se pogovorimo, katera skladba bi bila dobra in za katero temo, in to, ali jaz lahko sploh zadenem imitacijo pevca. Moja naloga je, da čim bolje zadenem glas pevca, Igor Bračič poskrbi za tekst in zadeva nastaja. Pri oddaji, ki jo delamo iz tedna v teden, ni časa za razmišljanje, ali bo nekaj dobro ali ne, pa kaj bo, če komu ne bo všeč. O tem ne razmišljamo, vržemo se na glavo, in zdi se mi, da nam dostikrat kar dobro uspe.
Kako pa je z avtorskimi pravicami za skladbe slovenskih glasbenikov, ki ji parodirate?
Ker gre za satiro, je taka raba dovoljena. Smo se pozanimali pri strokovnjakih, ki to zelo dobro obvladajo, kar se tiče Evropske unije, je dovoljeno uporabljati skladbe za satiro.
Kakšni so odzivi glasbenikov, pri katerih si pesmi »sposodite«?
Vselej avtorja skladbe obvestimo. Ne prosimo za dovoljenje, ampak ga obvestimo, mu povemo, in doslej so se skoraj vsi strinjali. Vsem je prav, kajti ljudje pozdravljajo rubriko Mala terasa, tudi glasbenikom je to všeč. Mi se vselej potrudimo, da je točka dobra. Dostikrat se je zgodilo, da so nas originalni pevci naslednji dan poklicali in nam čestitali ali nas pohvalili. Ohranjamo dober odnos z avtorji in pevci, navsezadnje smo v isti panogi. Dihamo skupaj.
Govori se, da je imitiranje za imitiranca kompliment – a kako je s politiki?
Kot sem začutil politike, jim to godi, jim je všeč. Tisti, ki ga ne imitirajo, je malo frustriran, ker čuti, da ni dovolj aktualen in markanten. Prepričan sem, da je vsem, ki jih imitiramo, to všeč, kar se tiče satire, pa jim podzavestno vbijemo v glavo, da morda razmišljajo o svojem početju in kdaj pomislijo, da so ga morda kje »usrali«. Mislim, da malček vpliva le imamo, več kot očitno pa ne zelo veliko.
Malo sem bil zaskrbljen, a se je po volitvah v 14 dneh videlo, da ni razloga za bojazen, da bo material, da nam bodo politiki dajali zgodbe, ki jih bomo lahko pretapljali v skeče.
Ste dobili kakšen reakcije iz bivše vlade, recimo od Aleša Hojsa? Njemu ni bilo niti najmanj všeč, ko so se ga zaradi izleta z mamo na Hrvaško sredi epidemije podobno lotili na Radiu 1.
Včasih dobim kakšno informacijo, da nas spremljajo. Moram reči, da še nisem dobil kakšne pripombe ali pritožbe. Ko imitiram lik, ni moj namen, da se bom norčeval iz te osebe.
Ta lik poskušamo narediti čim bolj simpatičen, in nekajkrat mi je prišlo na uho, da nekateri politiki radi gledajo našo oddajo.
Kaj pa manj znani Slovenci, recimo vaša šolska psihologinja, ki je bila navdih za Ifigenijo?
Ona je bila zelo navdušena. Ko sem nastopal na nekem dogodku na osnovni šoli Brezovica, je prišla do mene, zelo vesela je bila. (imitira Ifigenijo) »Da še pozdravim kolegico Ifigenijo.« Že dolgo se nismo videli, sem ji odvrnil, ona pa: »Jaz vas vidim vsak teden. Fantek, že od nekdaj si bil zelo nadarjen.« Krasna gospa je, ima odličen smisel za humor. Mislim, da je zadovoljna z mojim likom, ko je šla v pokoj, sem jo prišel pozdravit na šolo in mi je na koncu rekla, da pričakuje od mene, da Ifigenija ne bo nikoli rekla nekaj, česar ona sama ne bi rekla.
Absolutno, to se nikoli ne bo zgodilo.
Kaj pa so rekli profesorji na glasbeni šoli, ko so izvedeli, da jih z Juretom Godlerjem imitirata?
Z Godlerjem sva se začela družiti v četrtem letniku, imitiranje profesorjev niti ni bilo tako pogosto. Malo smo se šalili med odmori, jaz pa se tudi še nisem tako resno ukvarjal z imitacijo. Ko sem začel sodelovati v Radiu Ga Ga, tedaj še zelo mlad, imel sem 17 let, sem se začel z imitacijo resneje ukvarjati. Ko sem prvič srečal Saša, mi je rekel, da like, ki jih že ima v oddaji, ne potrebuje na novo, zato naj delam svoje nove. Takoj mi je bilo jasno, kaj hoče, in v 14 dneh sem naredil tri ali štiri like. Sem eden tistih ljudi, ki si vedno želijo delati nove like, ustvarjati nove obraze in jih narediti še bolj zanimive, jim dati več simpatičnega karakterja, kot ga imajo sami. Mi jih še olepšamo, »okrancljamo« jih.
So vam ljubši originalni liki ali imitacije?
Imitacije.
Je katera, ki vam je posebej pri srcu?
V zadnjem času Aleš Hojs, potem že omenjena imitacija Dimitrija Rupla. Sicer pa zelo razmišljam o tem, da bi še dodatno okrepil karakter v imitaciji predsednika vlade Roberta Goloba.
Je v novi vladi ali parlamentu kdo, ki vam je posebej padel v oči kot primeren za imitiranje?
Gotovo je to predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Težje mi je sicer imitirati ženske.
Marcel Štefančič, tako se mi zdi, je začel po moji imitaciji v Studiu City počasneje govoriti.
Kakšne pa so reakcije žensk, ki jih imitirajo moški? Vi imate nekaj zelo odmevnih, recimo Zvezdano Mlakar.
Zvezdana je to sprejela zelo pozitivno. Moja najbolj prepoznavna ženska je zagotovo Svetlana Makarovič, ki je prišla bolj do izraza v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Z njo sva se tudi srečala, imela dvojni intervju, potem sva še sodelovala, se celo zaročila, nakar me je pred časom celo tožila zaradi očetovstva, kot sem prebral v medijih. (smeh) Pozitivni odzivi so bili.
Omenjali ste, da se je Luka Mesec po vaši imitaciji ostrigel ali spremenil pričesko. Boste trdili, da je to rezultat vaše imitacije?
Bom trdil. Tudi Marcel Štefančič, tako se mi zdi, je začel po moji imitaciji v Studiu City počasneje govoriti. (smeh) Mesčevo lasuljo so maskerke pridno delale kar precej časa. Nato smo naredili lik in posneli skeč, teden dni zatem pa si je Luka Mesec spremenil pričesko. Dobro je vsaj to, da si jo je spremenil tako, da je podobna moji.
Kaj pa, če se ostriže še Golob?
Bodo naše odlične maskerke naredile novo lasuljo. Saj to sploh ni problem, težava pri Mescu je bila le, da je ta lasulja bila odlično narejena. Ko so mi jo nadeli in ko sem bil še namaskiran, sem mu bil res zelo podoben.
Kaj ste poleti pogrešali, ko vas ni bilo na sporedu? Morda priložnost, da komentirate Golobovo izjavo o morju, soncu in kovidu?
Ja, absolutno, imel sem že idejo, da bi šel na morje, Goloba bi dali v kopalke in v morje do kolen, nato pa bi predaval o boju s kovidom in na plaži mazal ljudi s kremo za sončenje. Super bi bilo. Alternativni zdravilec.
Dejali ste, da če vam lik ni všeč, ga ne imitirate. Govorite o likih ali dejanskih osebah?
S tem mislim, da mi lik ni simpatičen, da ga ne začutim. Lik je treba začutiti, ne samo glasovno. Treba je zadeti njegov karakter, njegovo razmišljanje. Dostikrat se mi je zgodilo, da sem začel nekoga imitirati, pa ga sploh nisem preveč poslušal, nazadnje pa sem ugotovil, da tudi v resnici uporablja iste osebe kot jaz, ko sem ga imitiral. To pomeni, da sem ga začutil, kako razmišlja, kako čuti in se odziva, ko je razburjen, nežen, miren.
Kako pa ste kot mlad imitator začutili Dimitrija Rupla, ki je bil že takrat star okoli 60 let?
(oponaša Ruplov glas) Jaz ne poznam človeka, ki ne bi z veseljem spil steklenice dom perignona in pojedel en biftek s tartufi. Ne poznam človeka, ki se ne bi z veseljem peljal z nekim prestižnim avtomobilom, pa čeprav samo deset metrov, ni pomembno. (s svojim glasom) Tu sem ga poskušal dobiti. Predstavljal sem si ga, kako zjutraj sedi na zlati školjki in dela rezultat prejšnjega večera.
Če vzamemo oglede na youtubu kot merilo, je očitno, da so v Kaj dogaja najbolj odmevale glasbene točke. Vas na nacionalki spodbujajo, da jih imejte še več?
Težko bi jih imeli več kot eno na teden, ker je z vsako veliko dela. Običajno imamo v prvi oddaji nove sezone po eno Malo teraso na začetku in koncu oddaje, v silvestrski oddaji lahko tudi več, ker imamo takrat na voljo več časa, da jih pripravimo. Ne da nas samo uredniki spodbujajo, spodbujamo tudi mi sami sebe, ker ljudje pevske točke pozdravljajo. Časovno je pa to težko. Zazdaj se mi sicer zdi, da nam kar uspeva, Igor (Bračič, op. p.) je v tem odličen. Pa tudi oba sva glasbenika, inštrumentalista, in to se vidi.
Koronsko parodijo Game Over se posneli in objavili tik pred zaprtjem države v prvem valu epidemije in postala je uspešnica. Kako ste prišli na idejo, da boste parodirali že malo pozabljeno fantovsko skupino z začetka tisočletja.
Pri tisti oddaji je bilo jasno, da bomo naredili nekaj z Game Over, ker je bil gost oddaje Klemen Slakonja in njegova imitacija Denisa iz skupine Game Over je famozna. Rekli smo si, da moramo to izkoristiti. Nekatere stvari se morajo ujeti in takrat so se. Eni so bili navdušeni, drugi so se zgražali, kako se lahko iz tega norčujemo, ampak, dajte no, saj gre za satiro. Se mi pa zdi, da ljudje take stvari vedno bolje sprejmejo, da smo se skozi koronsko obdobje navadili, da se lahko iz marsičesa norčuješ. Satira mora biti, narod brez satire ni.
Narod potrebuje smisel za humor?
Absolutno. To pomeni, da živi.
Enkrat so na oblasti eni, drugič drugi, menda se bomo lotili tistih, ki so na oblasti, ne pa opozicije. Saj se je bomo, a ne toliko kot vlade.
V nekem intervjuju ste govorili o zlatih letih Radia Ga Ga, ko ste v njem nastopali Sašo Hribar, Jure Mastnak, Marjan Šarec, Jure Godler, vi. To se vam zdi skoraj najboljša postava, ste razlagali. Kaj potem manjka sedanji, da bi jo presegla?
Aktualna ekipa je takšna, kot je, in je dobra. Jaz sem samo povedal, katera je bila za moje pojme najboljša. Marjan Šarec je bil fantastičen imitator, delal je fenomenalne like, imel je neverjeten smisel za humor. Jure Godler je bil zelo močan v imitacijah tujih državnikov. Zdi se mi, da se je zadeva tedaj zelo ujela. Je pa res, da morda tudi zato, ker sem tedaj ravno prišel v oddajo in se mi je vse zdelo bolj zabavno. A ko gledam nazaj in poslušam stare oddaje, se mi zdi, da so bile res duhovite. Tudi sami liki in politiki so bili takrat drugačni, bili so bolj avtoritete in bolj smešno je bilo, če si jih postavil v drug položaj. Kot sem prej omenil Rupla na školjki, je bolj smešno, če to narediš s politikom, ki imajo zelo močan karakter.
Menite, da se bo Marjan Šarec kdaj vrnil na radio ali vsaj k imitiranju?
Ne.
Se je temu popolnoma odpovedal.
Absolutno. To si upam trditi.
Aleksander Pozvek pravi, da je pri Šarcu začutil, da še vedno rad imitira ljudi. Morda to pogreša?
Mislim, da tega ne pogreša, da se je v politiki kar našel. Navsezadnje je v politiko že skoraj tako dolgo, kot je v svetu zabavništva. Verjamem pa, da včasih zelo rad kakšno razdre in tudi privatno je še vedno sproščen in ima smisel za humor. Čeprav se mora zadrževati, a tale s starterjem (ob okvari vodnega topa na Krasu, op. p.) je bila kar simpatična in kar videl sem Serpentinška, ki to izjavi.
V Radio Ga Ga kdaj tekmujete, kdo bo imel boljšo imitacijo kakega novega politika ali nove aktualne osebe?
Ne. Enim ustrezajo eni liki, drugim drugi, tu ni bilo nikoli tekmovanja ali deljenja likov. To vse pride spontano.
Pogrešate kakšen upokojeni lik, ki ni več aktualen?
Saj jih ne upokojimo. Dimitrij Rupel res ni več tako aktualen, a kot lik v oddaji Radio Ga Ga je še zelo prisoten in se mi zdi, da bo še dolgo. Razen če seveda oseba, ki jo imitiramo, umre. Takrat se tudi mi od njega poslovimo.
Načeloma naj bi bila vrata Radia Ga Ga odprta vsem, ki imajo talent in interes. Koliko ljudi pa dejansko stopi skozi ta vrata?
Včasih pridejo kakšni, a ne tako pogosto. S tem se ukvarjam že 19 let in bil sem prepričan, da bo prišlo več imitatorjev, da bom imel priložnost sodelovati z več ljudmi, a v bistvu so za mano prišli Aleksander Pozvek, Marko Cirman, Nejc Mravlja, pred kratkim še Valentina Plaskan z ženskimi liki. Kar je super, ker si vedno želimo še več ženskih imitatork.
Ali med imitatorji ni zanimanja za nastopanje v oddaji?
Za imitiranje moraš imeti talent, ali ga imaš ali nimaš. To je to.
Dva vaša vidna sodelavca sta odšla v politiko, najprej Šarec, letos pa še Jonas Žnidaršič, s katerim sta skupaj delala v Kaj dogaja. Razmišljate, kdo bi lahko bil naslednji? Kdo kaže ambicije in interes za kaj takega?
Sašo ne. Da bi se začel s politiko ukvarjati profesionalno, bi bil zelo presenečen. Težko rečem, da bo še kdo šel v politiko. Za Šarca smo recimo vsi vedeli, da bo tako, o tem smo bili prepričani. Ker je to že nekaj časa oznanjal in je dal vedeti, da ga to zanima in mu je izziv. Nikakor me ni presenetilo, ko se je nato znašel na stolčku župana. Pri sedanjih sodelavcih pa ne čutim, da bi jih politika tako zanimala.
Vas je kaj strah, da bi se ob zadnjih dogodkih na TV Slovenija tudi oddaja Kaj dogaja znašla na muhi vodstva nacionalke?
Da bi nas ukinili?
Ali da bi poskušali posegati v oddajo.
Nikoli se še ni zgodilo, da bi se kdo vtikal v naš scenarij, vedno smo imeli proste roke, nihče nam ni diktiral. Smo dobra ekipa, imamo urednico Mašo Kljun, ki je odlična, kot ekipa smo dovolj uigrani, da peljemo zadeve tako, kot mislimo da je prav. Zazdaj nismo imeli problemov, ne vem, zakaj bi imeli v bodoče imeli.
Se bo v oddaji kdaj pojavil lik Uroša Urbanije?
Upam da.
Kdo pa ga bo imitiral?
Ste ga že vadili?
Ne še na glas.
Pa menite, da ima smisel za humor? Na nacionalko ni prišel z namenom, da se bo zabaval.
Nisem na mestu, da komentiram te zadeve. Upam, da ga bomo lahko zadeli, se pravi z imitacijo. Ne gre za to, ali ga bomo smeli, če se bomo tako odločili, bo kot lik nastopil v oddaji. Na RTV Slovenija smo imitirali Marcela Štefančiča, Zvezdano Mlakar, Igorja Pirkoviča, zakaj ne bi imeli še direktorja Televizije Slovenija. Sploh pa imamo veliko likov, ki so zelo močni in zanimivi, zato se bodo ljudje iz javnega življenja morali tudi malo potruditi, da jim bomo dali mesto v oddaji.
Na katero vašo oddajo pa je bilo največ odzivov? Je katera sprožila posebej močne reakcije, recimo tudi klice gledalcev?
Velik odziv je bil na Malo teraso s predelavo pesmi skupine Game Over. Zanimivo je, da so v času desne vlade naše delo odobravali na levi, na desni so nas nekajkrat okarali. Ko se je vlada zamenjala, so se zamenjali komentarji, zdaj so začeli oddajo odobravati desni, na levi pa sprašujejo, zakaj tako hitro, zakaj ne bi novi vladi dali malo čas. Največkrat se bomo seveda lotili tistih, ki so na oblasti.
Goloba ste se v zadnjih pomladih oddajah lotili predvsem zaradi kadrovanja.
Saj to je bil material, ki je bil pri njem zelo uporaben. Poleti je bilo kar precej dobrega materiala. Predstavil se nam je tudi kot alternativni zdravilec! Pri tem je pa prekašal samega predsednika – tavžentkunstlerja Boruta Pahorja. (smeh) Vse kaže, da bo materiala dovolj tudi jeseni.
INTERVJU JE BIL PRVOTNO OBJAVLJEN V TISKANI IZDAJI REPORTERJA
Predstavljal sem si Rupla, kako zjutraj sedi na zlati školjki in dela rezultat prejšnjega večera.
Biografija
Tilen Artač je bil rojen leta 1985 v Ljubljani. Nadarjeni čelist je obiskoval glasbene šole na vseh ravneh in leta 2007 magistriral na zagrebški Akademiji za glasbo, izobraževanje pa nadaljeval na graški glasbeni akademiji. Kot glasbenik je dobil več nagrad na tekmovanjih in imel številne odmevne nastope. Vmes ga je zaneslo v imitatorske vode, ko sta leta 2004 s sošolcem z glasbene šole Juretom Godlerjem padla v oči Sašu Hribarju, šefu oddaje Radio Ga Ga na Valu 202, in Artač je že 19. leto nepogrešljiv član ekipe najbolj znane satirične oddaje nacionalnega radia. Od leta 2020 vodi tudi oddajo Kaj dogaja na TV Slovenija.
