Vodstvo Slovenske filharmonije je dalo poseben naslov enemu od svojih ciklov: SMS. Tako zelo nedvoumno, da smo seveda lahko skeptični. Večpomenski, a nikakor ni prostoročni telefonski SMS. Gre za kratico treh besed: samo mogočne skladbe. Uau, smo pomislili, mogočne skladbe. Vaba za sladokusce klasične glasbe. Lepo. Z veseljem prisluhnemo tem izvedbam.

Prvi koncert v ciklu »samih mogočnih skladb« je bila dolga, celovečerna deveta simfonija v mogočnem D-duru Gustava Mahlerja. Simfonija, ki je ne gre izvajati drugače kot v celoti in ki lahko zveni izjemno mogočno in vedno predstavlja izziv tako za orkester kot za dirigenta.

Po tej Mahlerjevi simfoniji orkestri in ambiciozni dirigenti radi posegajo, ker jim daje možnost raztezne interpretacije in prefinjenega muziciranja ter kazanja orkestrske enotnosti in agilnosti. Delo je rezervirano za izurjene orkestre.

Orkester je bil dobro pripravljen in je imel partituro dobro prebrano. Vse sekcije so se potrudile in zgledno sledile navodilom dirigenta. Že v prvem stavku je bilo moč čutiti sintezo orkestra in glasbeno povezanost, kar je za tako simfonijo nujno. Že v prvem stavku so dali dosti od sebe, v tretjem pa sploh. Emocionalno intenzivno pa so se v muziciranje vklopili v četrtem stavku, kar je tudi pričakovano.

Četrti stavek je nekaj izjemnega in posvetnega. Mahler je tu opisal neuspešen boj s smrtjo. Želja po življenju je premagana in opisana z izjemno lepo poetično orkestrsko zamislijo, ki jo skladatelj izjemno lepo gradira in razvija. Usihanje življenja z agogičnimi in dinamičnimi izrazi je Orkester Slovenske filharmonije dodobra dojel in odigral. Ta del smo posebej čakali in ni povsem razočaral, saj je izzvenelo (melo)dramatično.

Dirigent gruzijskega porekla Kahi Solomnišvili se je lepo pripravil. Orkester je lepo razdelil na sekcije, jih uravnaval in zlil v zvočno podobo po svoji zamisli. Vidi se njegova sistematičnost razumevanja orkestrske partiture in idejne zamisli, ki pa so občasno na robu, a vendar ima tendenco po varnem in zvočnem. Harmonični skladnosti daje prednost pred izrazito avtomatsko ritmičnostjo, s tem dobi skladba nekoliko drug prizvok.

Ta simfonija to svobodo dirigentu tudi dopušča. Nekateri deli so nas v izvedbi presenetili, na primer v drugem ali četrtem stavku, tudi prvi stavek je poprijel z nekoliko nenavadnimi prijemi in zamislimi. Orkester je profesionalen in je sledil njegovim napotkom.

Simfonija je res poslastica za ljubitelje klasične glasbe. Mahler je zahteven skladatelj, ki zahteva tudi že izurjeno publiko. V celoti lahko rečemo, da smo imeli prijeten in poln glasbeni užitek, ki kliče po obiskovanju koncertov tudi v bodoče. Z zanimanjem bomo prisluhnili drugemu koncertu iz tega cikla, sploh pa tretjemu z Aleksandrom Gadjievim.