Romunski migrant naj bi poživil hirajočo slovensko populacijo risov

Goruju je vrata v naravo včeraj odprl eden od lovcev, ki so leta 1973 poskrbeli za doselitev risov, potem ko so pri nas že izumrli. Risi, ki zdaj živijo v slovenskem prostoru, so potomci šestih naseljenih risov, ki so takrat k nam prišli iz Slovaške. Pri nas je trenutno po ocenah med 15 in 20 risov.

V okviru mednarodnega projekta Life Lynx, katerega cilj je reševanje dinarsko-jugovzhodne alpske populacije risa pred izumrtjem in njena dolgoročna ohranitev, bodo k nam skupno doselili 10 risov, pet na notranjskem oz. kočevskem območju in pet na gorenjskem območju.

Kot je na novinarski konferenci pred izpustitvijo Goruja v naravo pojasnil koordinator projekta Life Lynx Rok Černe, sicer z Zavoda za gozdove Slovenije, se bo z doselitvijo risov iz tujine - Romunije ali Slovaške - reševalo slovensko populacijo. "Trudimo se, da bi rise pripeljali iz čim širšega območja, da se ne bi dogajalo, da bi bile živali med seboj sorodne," je dejal.

V okviru projekta bodo na Hrvaško doselili štiri rise, enega so že spustili v naravo. "Na tak način računamo, da bomo na srednji rok zagotovili, da bo populacija zdrava, na dolgi rok pa bo potrebno povezovanje s sosednjimi populacijami, da se bodo lahko med seboj mešale," je še dodal Černe.

Po pojasnilih Tomaža Skrbinška z oddelka za biologijo na ljubljanski biotehniški fakulteti je bila prva doselitev risov leta 1973 uspešna, populacija je rasla in se širila tudi na Hrvaško in v Bosno in Hercegovino. "Je pa jasno. Populacija, ki izvira iz šestih osebkov, zelo kmalu nima več druge možnosti, kot da se začne pariti med seboj," je poudaril.

Problem parjenja med sorodniki nosi neugodne posledice, na plan namreč po njegovih pojasnilih pridejo skriti, škodljivi geni. Če se začnejo pariti med seboj sorodniki iz teh škodljivih genov, nastanejo ali genetske bolezni ali pade uspešnost preživetja in reprodukcije. "In to se verjetno dogaja z našimi risi," je dejal in dodal, da ima naša populacija najnižjo genetsko pestrost od vseh populacij, ki so bile doslej preučevane.

Populacije, ki jih zaznamuje parjenje med sorodniki, so, kot kažejo raziskave, obsojene na propad, če ne ukrepamo, je še dejal strokovnjak za genetiko Skrbinšek.

"Skrb za naravo je v našem poslanstvu," je medtem izpostavil direktor Zavoda za gozdove Slovenije Damjan Oražem in pojasnil, da so k projektu, zavod je namreč nosilec projekta pri nas, pristopili z velikim veseljem. Upa, da se bo ris Goru "prijel" v tem prostoru, v njem iskal hrano in tudi obstal.

Ris je po njegovih pojasnilih samotar, lovi sam, po 50 metrih zasledovanja plena ga spusti, če ga ne ujame. Glavna hrana je srnjad - na leto poje med 50 in 60 osebkov, pleni tudi manjše sesalce. Ob tem je izpostavil, da ris ni konflikten, ko gre za domače rejne živali.

"Računamo, da bo naše z delo z risom v prihodnje v glavnem v tem, da bomo izvajali monitoring, manj da se bomo ukvarjali s tem, kakšne škode povzroča," je poudaril in dodal: "Kot pri vseh zvereh je tukaj bistveno sobivanje ljudi. Z risom še dolgo časa ne bomo v stanju, ko bi lahko govorili, da ga je treba odloviti."

Da imamo v Sloveniji rise, so zaslužni lovci. Kot je poudaril predsednik Lovske zveze Slovenije Lado Bradač, so naravovarstvena organizacija, ki da zna upravljati s populacijo divjadi, in da lovska puška ni iztrebila nobene zavarovane vrste. Goruju je izrekel dobrodošlico in mu zaželel, da bi čim prej našel družico in ustvaril potomce. Želi si, da si bodo imeli zanamci možnost ogledati risa v naravnem okolju. "To so neprecenljivi, nepozabni trenutki," je poudaril.

Vodja sektorja za ohranjanje narave na ministrstvu za okolje in prostor Marija Markeš se je zahvalila lovski družini Loški Potok, ki je sprejela prvega risa in bila pripravljena zanj skrbeti, in Zavodu za gozdove Slovenije. Pomembno je, da bodo ti doseljeni risi imeli ustrezen habitat in da bo dolgoročno upravljanje te populacije pripeljalo do ugodnega stanja tako risa kot habitata, je dejala.

Markeševa je izpostavila tudi pomen Life projektov. Ti so namreč edini vir financiranja narave ali projektov v naravi, glede na problem imajo tudi ustrezno dolžino trajanja in sofinanciranja. Mednarodni projekt Life Lynx je vreden 6,8 milijona evrov za vse partnerje, tudi tuje, štiri milijone evrov je evropskega denarja. Ministrstvo je k projektu pristavilo okoli 1,3 milijona evrov.

"Zakaj je za nas ta projekt pomemben? Ker v tem projektu lahko celovito obravnavamo problematiko in nagovorimo vse ohranitvene cilje, ki smo si jih kot država, kot družba, zadali v upravljalskem načrtu za risa," je dejala.

Upravljalski cilji so sodelovanje med državami na populacijski ravni, vzpostavitev, krepitev vitalnih centrov reprodukcije, ohranjanje habitata in preprečevanje fragmentacije prostora, zagotavljanje prehranske osnove za risa, mirne cone, monitoring, ozaveščanje in vključevanje javnosti ter učinkovit sistem pri možnih napadih risa, torej varovanja premoženja ljudi, je še navedla Markeševa.