Sami ste tudi scenarist. Kakšna je zgodba vašega novega filma?
Osrednja oseba je Boris, vzdrževalec v tovarni. Svoj redni zaslužek želi oplemenititi s popoldanskim delom v mrežnem marketingu. Pri tem ga spodbuja njegov prijatelj Igor. A pot do uspeha ni brez pasti. Poleg tega se zaplete še v ljubezensko afero in želja po uspehu zamaje temelje njegove družine. Boris je namreč poročen in ima dva otroka.
Film nosi naslov Slovenija, Avstralija in jutri ves svet. Ga lahko pojasnite?
Zgodba v filmu govori o želji po uspehu, zato dramaturški lok v naslovu ponazarja pot do obljubljene dežele, ki se začne v Sloveniji, vodi do Avstralije, nato je možnost osvojiti še ves svet. Avstralija s perspektive Slovenije velja za oddaljeno in obljubljeno deželo.
Film bo prinesel mariborsko zgodbo. Bo neke vrste poklon vašemu rojstnemu mestu?
Zagotovo bo film poklon tudi mestu, v katerem sem se rodil. Na Maribor me veže veliko spominov in za določen del zgodbe črpam navdih iz izkušenj. Racionalne razlage pa za umetniško ustvarjanje ni. Vse, kar počnem, je do določene mere intuitivno in že dlje časa sem razmišljal o Mariboru in zgodbi, ki bi se v celoti dogajala v tem mestu. Vesel sem, da sem jo našel.
Eno mariborsko zgodbo prinaša film Kavarna Astoria, še ena iz malo novejšega časa film Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine. Obe sta pravzaprav tragični. Kakšna bo vaša?
Zgodbo bi tokrat lahko označil za malo smešno in malo žalostno. Gre za zmes drame in komedije. Bistvo zgodbe pa je nedvomno bitka za lepši jutri. Vse osebe v filmu si to želijo. Konec koncev si to želimo tudi v resničnem življenju, prav vsi, brez izjeme. Nekdo najde izpolnitev v delu, nekdo v družini, nekoga drugega osrečujejo hobiji. Stremljenje po sreči in osebni izpolnjenosti je motor vsega, kar počnemo. Eni to počnejo tako, da pri tem bogatijo sebe in okolico, nekateri so pri tem početju lahko tudi destruktivni in mislijo samo nase. Vse to bo del naše filmske zgodbe.
Kakšno bo sporočilo filma?
Sporočilo je, da se sreče ne da doseči v trenutku. Sreča ne pride zlahka, zanjo se je potrebno potruditi. Lahko sicer izkusimo hipno zadovoljstvo, a na dolgi rok šteje določena stabilnost. Življenje je preveč dinamično in se nenehno spreminja, zato stanje sreče ni nekaj statičnega. Do določene mere na naše zadovoljstvo vpliva osebni razvoj, izkušnje, pa tudi okolica, v kateri živimo.
Film bodo Mariborčani verjetno gledali z drugačnimi oči kot denimo Ljubljančani. Vas skrbijo kritike "domačega občinstva" v smislu, da stvari so ali pa niso takšne, kot jih bo videti v filmu?
Za vsak svoj film si želim, da nagovori občinstvo. Ker je vse, kar počnem, na koncu javno predstavljeno, se razpravi o uspešnosti filmskega ali televizijskega dela ne gre izogniti. A tako je tudi prav. Film je namenjen gledalcem in na koncu je edino prav, da se do njega opredelijo. Maribor pa bo predstavljen v pristni luči, saj sam prihajam iz mesta pod Pohorjem in vem, kaj so tiste točke avtentičnosti, na katere smo na tem koncu Slovenije še posebej občutljivi.
Po kakšnem ključu izbirate lokacije snemanja?
Ko se pričnejo priprave na snemanje, se vedno poišče tiste lokacije, ki najbolj ustrezajo dogajanju posameznega prizora. Ne gre le za kuliso samo, prizorišče mora omogočati tudi igralcem, da odigrajo prizor na način, ki smo si ga zamislili. To je na enih lokacijah lažje, na drugih težje. Zato je to eden izmed kriterijev. Potem je tu seveda še produkcijska logistika, ki vključuje tudi filmsko ekipo. Seveda pa v primeru Maribora razmišljam tudi o mestu samem. Želim si, da bo film ovekovečil določene predele, na katere smo Mariborčani še posebej ponosni. Maribor je zelo slikovito mesto, o tem sem bil prepričan že prej, sedaj, ko izbiramo lokacije, se vse to samo potrjuje.
Odziv na avdicijo v Mariboru je bil izjemen. Čemu pripisujete takšno zanimanje?
Filmski poklic je zelo lep poklic, ki privlači in vzbuja zanimanje. Ni možno vsak dan sodelovati pri tako velikem filmskem projektu. Snemali bomo prizore, ki bodo vključevali veliko statistov, slikovite mariborske lokacije in zanimanje za sodelovanje pri filmu je tako naletelo na res izjemen odziv. V dveh dneh se je zvrstilo več kot petsto kandidatov. Zahvaljujem se vsem, ki so prišli, in upam, da se s čim večjim številom vidimo tudi na snemanju. Pri tem pa je potrebno slediti zahtevam posameznih prizorov. Šolsko dvorišče, tovarna, park, Pohorje - vsako prizorišče namreč potrebuje svoj profil nastopajočih.
V filmu bo mogoče videti več odličnih slovenskih igralcev...
Res je, v filmu se bo zvrstila vrsta odličnih igralskih imen. Jure Ivanušič, Minca Lorenci, Aljoša Ternovšek, Mojca Simonič, Vlado Novak, Milada Kalezić, Bojan Emeršič, Simon Šerbinek, Tadej Toš so imena, ki pa še zdaleč niso vsa. Zelo številčna ekipa bo pripomogla k nastanku filmskega projekta in prav vsi igralci so izjemni. Vesel sem, da bomo skupaj na filmskem popotovanju. Do celotne igralske ekipe čutim globoko spoštovanje.
Snemati boste začeli maja. Kdaj ga bomo lahko videli v kinu?
Film bo letos v fazi, ki se ji reče produkcija. To vključuje predpriprave, snemanje, montažo in obdelavo zvoka. Šele v drugi polovici leta 2017 pa ga lahko pričakujete v javnosti. Natančnega datuma premiere še ne vem, saj je do tja še dolga pot. Najprej pa je potrebno film seveda posneti, zato lepo korak za korakom. Pri filmu se nič ne zgodi čez noč.
Maribor je nekdaj bil industrijsko mesto, vendar je industrija večinoma propadla. Z Evropsko prestolnico kulture se je zdelo, da bi lahko bilo mesto kulture, a je veliko načrtov žalostno propadlo. V čem vi videti težavo Maribora? Kakšno mesto je Maribor in kakšni ljudje so Mariborčani?
Mariborčani so nedvomno ponosni borci. Ne predajo se zlahka. Je pa res, da je v našem mestu veliko industrijskih obratov, ki so bili v ponos celotni bivši državi, propadlo. Za tako množičen razpad mariborske industrije je velik del krivde v odnosu države do strategije na gospodarskem področju.
Še danes država nima odločne gospodarske politike. Veliko je togih zakonov, ki z zapleteno birokracijo onemogočajo hitrejši gospodarski razvoj, po drugi strani pa ščitijo vse, ki kratijo delavcem pravice. Neplačevanje prispevkov in veriženje zadolženih podjetij, ki prekrivajo slabo poslovanje, bi morali v hipu kaznovati. In to zelo strogo. Res ne vem, zakaj zakonodaja, ki bi tovrstne zlorabe kaznovala, napreduje tako zelo počasi. Bolj kot razmišljam o tem, večje razočaranje me prežema.
In za konec še o slovenskem filmu. Zagotovo je njegova težava pomanjkanje sredstev, a zdi se, da ni edina. Direktor Slovenskega filmskega centra Jožko Rutar je pred nedavnim izpostavil tudi pomanjkanje dobrih scenarijev. Kje sami vidite največjo težavo in kako bi jo bilo mogoče rešiti?
Vse se začne in konča pri sredstvih, ki so namenjena kinematografiji. Slovenci za film namenimo približno tri milijone evrov, Hrvati sedem, Avstrijci več kot 16, Madžari približno 17, Romunija skoraj deset. Skratka, Slovenci smo na repu Evrope. Osebno mislim, da gre za pomanjkanje slovenske samozavesti na državni ravni, saj bi film ob malo večji podpori in malo večjem razmisleku bil doma in v tujini bolj konkurenčen.
Scenaristika je posledica vlaganja v razvoj kinematografije. Zakaj bi se pri nas posamezniki bolj organizirano zanimali za pisanje scenarijev, če je verjetnost, da bo tvoj scenarij tudi posnet, zelo, zelo majhna? Če v Slovar slovenskega knjižnega jezika na internetu vtipkate besedo scenaristika, se vam izpiše, da ni zadetkov. To je dovolj zgovoren odgovor na vprašanje o odnosu države do kinematografije in posledično scenaristike.