Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

slovenija odbojka najdic planinsec af Ekipa24.si

Kaj se dogaja v slovenski reprezentanci?! Novi ...

skrito-v-raju Njena.si

Edvard Steiner: srčen človek ali velik ...

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Magazin

Reporter Magazin: Naj živi »king Claudio«!

Deli na:
Reporter Magazin: Naj živi »king Claudio«!

Foto: Getty Images

V Angliji so maja kronali novega kralja. Gospoda, ki ni več v rosnih letih. Gospoda, ki jih ima več kot šestdeset. Gospoda, ki mu sivi lasje dajejo sij modrosti. Ne, princ Charles nima nič pri tem ustoličevanju. Anglija nori za novim, nogometnim kraljem.

»Na Otoku je bolj popularen od Jezusa Kristusa,« bi lahko citirali bogokletno izjavo Johna Lennona. Junak zgodbe, ki jo pripovedujemo, pa si je med podaniki Njenega veličanstva, kraljice Elizabete, naenkrat res pridobil status polbožanstva. In to v domovini izumiteljev nogometa, kjer domujejo »sir Bobby Charlton« in »sir Alex Ferguson«. Uspel mu je veliki met: očaral je najprej mestece Leicester, kjer se je rodil in dalj časa igral Gary Lineker, eden najboljših angleških napadalcev nasploh.

Očaral je celotno državo, ki z njegovimi rojaki ni imela vedno najboljših izkušenj. Dovolj je, da pomislimo na neslaven konec sodelovanja med Fabiom Cappellom – institucijo na trenerski klopi – in angleško reprezentanco. Ne, vse to spada v neko drugo, oddaljeno zgodovinsko obdobje. 2. maja je bil slovesni dan ustoličenja novega kralja. »Stari kralj je mrtev, naj živi novi kralj,« so idejno klicali vsi nogometni navdušenci. Na prestol je takrat sédel Claudio Ranieri. »King Claudio«.

Bocelli kot dvorni trubadur

Leicestrovo končno zmago v državnem prvenstvu so še septembra lani stavnice imele za manj verjetno kot srečanje v živo z Elvisom Presleyjem. Na domači tekmi 7. maja pa so navijači lisjakov (tak vzdevek ima nogometna ekipa Leicestra) lahko postavili na laž vse neverne tomaže. Na domačem stadionu so neverjetni naslov praznovali v lepem spomladanskem popoldnevu. Himno tega nenapovedanega dosežka jim je na igrišču zapel celo Andrea Bocelli. Šlo je za stavo, ki jo je italijanski tenorist izgubil prav s Claudiom Ranierijem. Bocelli in Ranieri sta dolgoletna prijatelja.

Pevec je trenerju obljubil, da mu bo v primeru zmage v premier ligi pel na zmagovalnem odru. Saj veste, obljuba dela dolg. Bocelli je takoj po razpletu angleškega prvenstva sedel na letalo in odletel na obisk k prijatelju. Za glasbeno podlago zmagovitemu pohodu je seveda izbral arijo Nessun dorma (Nihče ne spi) iz Puccinijeve opere Turandot. Arija se konča z besedami All'alba vincerò! oziroma Ob zori bom zmagal!

Dosežek Ranierija bi lahko res povzeli s temi besedami. V dolgoletni trenerski karieri ni nikoli dosegel vidnejših uspehov, čeprav je vodil tudi visoko kotirane ekipe. Držal se ga je sloves človeka brez zmagovalne miselnosti. Ko je medijska javnost ocenjevala njegovo vsakokratno novo zaposlitev (bilo jih je kar precej), je bilo v podtonu vselej čutiti, da se je delodajalec pač zadovoljil s tem, kar je bilo poceni in da je bila ta trenerska izbira predvsem krpanje lukenj. Claudio Ranieri je rojen v Rimu in je Romin navijač. V začetku devetdesetih je pozornost javnosti vzbudil v Cagliariju: tamkajšnjo ekipo je pripeljal iz C-1 v italijansko A-ligo. V naslednjih dveh desetletjih ga je najelo kar precej italijanskih in tujih uveljavljenih klubov. Bil je pri Napoliju, Fiorentini, se preselil v Španijo k Valencii in Atleticu iz Madrira.

 Pomembno poglavje v njegovi karieri je bila izkušnja pri angleškem Chelseaju med letoma 2000 in 2004. Šlo je za prelomno obdobje tik pred vstopom ruskega oligarha Romana Abramoviča v lastniško sestavo kluba. Ranieri ni v Londonu dosegel ničesar. Abramovič, ki je klub prevzel leta 2003, je Ranierija odslovil poleti 2004. Na njegovo mesto je poklical Joséja Mourinha. Predaja štafetne palice med Ranierijem in Mourinhom bo v naslednjem desetletju še vplivala na njune odnose.

Sovražnost na prvi pogled

Razlike med trenerjema se merijo v svetlobnih letih, začenši že v osebnosti. Ranieri je bil vselej tih človek, nevpadljiv, nasmejan, a hkrati brez posebne karizme. Mourinho pa ... saj ga ni treba predstavljati: siten, zadirčen, egocentričen, nastopaški. In z izjemno karizmo. Nekaj let po predaji štafetne palice sta si Ranieri in Mourinho prišla navzkriž v italijanskem prvenstvu. Portugalec je treniral takrat v Italiji nepremagljivi Inter (2008–2010), Ranieri je vodil Juventus po vrnitvi stare dame iz B-lige v »serie A« (2007–2009). Juventus in Inter sta v Italiji že zgodovinsko ekipi, med katerima je veliko hude krvi.

V ta splet okoliščin in napetosti sta padla tudi Ranieri in Mourinho. Portugalski trener je tako v tistem obdobju posvetil Ranieriju kar precej j svojih bistroumnih domislic. Če smo prav iskreni, je šlo za obojestransko streljanje puščic, a Mourinho je pri tem opravilu pregovorno veliko bolj strupen in učinkovit. Zato tudi njegove domislice redno dobijo status »aforizmov«.

Nekega vročega poletnega dne se je Ranieriju zareklo: »Nisem kot Mourinho, ki mora nujno zmagati, da se prepriča, da je to, kar dela, prav«. Portugalec mu je takoj vrnil milo za drago: »Pri skoraj 70 letih je Ranieri dosegel evropski superpokal in še en pokalček. Prestar je, da bi spremenil miselnost«. Tisti Mourinhov pokalček (čeprav je šlo za dve lovoriki, en italijanski in en španski kraljevi pokal) se je Ranierija prijel kot stigma in prišel med bolj poznane Mourinhove aforizme. Le nekaj mesecev kasneje se je ob polemikah, da so sodniki bili radodarni pri dosojanju enajstmetrovk njegovemu Interju, Mourinho spet obregnil ob Ranierija (čeprav ga ni navajal imensko). V zanj tipičnem sangviničnem »izpadu« je dejal, da je v Italiji veliko intelektualne prostitucije, ki jo (to je bilo razumeti v podtonu) proti njemu spodbujajo druge ekipe.

Pri tem je Mourinho v makaronski italijanščini izumil še en aforizem – »zeru tituli« (dobesedno »0 naslovov«). Naštel je ekipe: »Roma ima odlične nogometaše, a bo sklenila sezono z ‘zeru tituli’. Milan ima 11 točk manj kot Inter in bo sezono sklenil z ‘zeru tituli’. Tudi Juventus je letos dobil veliko točk s pomočjo sodnikov«. Trener Juventusa je bil seveda Ranieri.

DRUGI DEL ČLANKA V POLETNI IZDAJI REPORTER MAGAZINA, KI JE NA VOLJO PRI PRODAJALCIH ČASOPISOV

Foto: Getty Images