Pokojna Tereza Vuk lani za Reporter: »Življenje je bedno, ma pa tud svoje dobre momente.«

Ko človek pomisli na Terezo Vuk, se spomni na podobo simpatične dekline, ki v eni roki nosi joint, v drugi pivo, na ustnicah pa sladki smeh. In piše. V glavnem piše o sebi, o stvareh, ki se ji dogajajo. Njej se toliko dogaja, da je razumljivo, da mora vse zabeležiti. Če lastnih dogodivščin ne bi zapisovala sama, bi jih kdo drug. Tereza je pač lik, ki bi si ga morali izmisliti, če slučajno ne bi obstajal. A obstaja. Ravnokar je pri Beletrini izdala svojo tretjo knjigo z naslovom Zakaj ima moj hudič krila? Še opozorilo: intervju je napisan v slengu, ki je Terezin zaščitni znak.

Draga Tereza, koliko jointov, zvitkov marihuane, ste danes že pokadili?

Jaz sploh ne vem, kaj je to? Hec! Veliko, itak. Sam zdej, k sta vidva s fotografom uletela, sem ene dva. Pa v čem je fora, da se me to sploh sprašuje? Jaz tud ne sprašujem folka, kokrat na dan gredo scat – pač velikokrat, ampak to je njihov problem. Pa kokrat na dan se dajo dol, pa ne vem kaj … Upam, da tokrat, kokr jaz jointov skadim.

Pa v čem je fora, da se me sploh sprašuje, koliko jointov pokadim? Jaz tud ne sprašujem folka, kokrat na dan gredo scat – pač velikokrat, ampak to je njihov problem.

Koliko jih pa pokadite dnevno? V povprečju?

Kokr je keša. Če začnem igrat loto, pa zadanem, mi bodo pljuča eksplodirala.

Ne zamerite, ker vas najprej sprašujem takšne stvari, toda moram vedeti, koliko je najin intervju priseben?

Jaz sem zase skoz prisebna, vsi ostali so nori. Priseben, nepriseben, še vedno sem taka cel roman napisala. Če bi jaz hodila naokol, pa spraševala ljudi na kolkih tabletah so, kok bi jih blo prisebnih? Vsi zadeti. Razlika je sam ta, da nimajo jajc povedat tega javno. Pa ne more ena mamica rečt, da komi daje dol moža in prenaša otroka sam zato, k je na apavrinih.

Ampak marihuana pri vas ne vpliva na um in razsodnost, sem opazila. To se mi zdi zelo zanimivo. Kako to, da nekateri pisatelji zmorete pisati pod vplivom različnih substanc, vi pod vplivom marihuane, Ayn Rand je nekaj časa pisala pod vplivom opioidov, ki jih je prejemala zaradi zdravstvenih težav, Jack Kerouac je bil kar naprej alkoholiziran, France Prešeren enako, številni drugi tudi, a so svetu vseeno zapustili vrhunsko literaturo?

Ker strokovnjaki nimajo pojma. Pravijo, da alkohol in razne substance uničujejo možganske celice. Ma čakte mal, kj sem polje blo velik velikanov, jaz prej trojni genij? Dajala vase vse, kar se da dat, pa še vedno pišejo o moji inteligenci. In če si ti pod vplivom vsega, še ne pomeni, da kolumen ne boš oddajal na rok. Ali napisal knjige na rok. Ljudje vidijo nekoga, k ni trezen, da kr tam nekje leži, pa ne nardi nič. Ja, pa ni glih tko. Hja, zakaj je blo velik velikanov literature LITER.atov? Preveč ranjenosti, preveč pameti za ta svet. Pa ko si munjen, maš več poguma za kej napisat. Izlit sebe ven. Si predstavljam tam Prešerna, ko je neki komi pisal na prtičke? Komu bi on takrat verjel, da bo za našo himno?

Ampak alkohol pijete? Pijete vedno pivo? In vas tudi to ne ovira pri pisanju?

In spet sva tam. Logično, da pijem pivo, kdo ga pa ne? Kadim travo in pijem pivo. Žganih pa vina ne, ker ratam pol neki živčna pa tečna. Ampak, dejva še enkrat. Koga briga, kaj jaz dajem vase? A niso pomembni moji teksti?
Seveda so pomembni vaši teksti, ampak ker v glavnem pišete o sebi, je razumljivo, da nas zanima tudi vaša osebnost. Jaz sem res ponosna na vas, da ste izdali svojo tretjo knjigo, in to pri etablirani založbi, kar Beletrina je.

Ni nam treba zaupati poslovnih skrivnosti, a upam, da ste pošteno udarili po mizi, ko ste se pogajali za avtorski honor. Jaz to vedno naredim.

Ma glih zadnjič me je ena spraševala, da kakšen honorar sem dobila. Sem ji rekla, da to so moja posla. Jaz tud ne sprašujem svojga fotra, kok ma penzije. Dobila sem tok, kork se za skor 400 strani spodobi. Udarila po mizi, če lahk temu tko rečemo, sem sam,  ko sem rekla glavnemu uredniku Urbanu Vovku, da se mi ne sme spreminjat nč. Niti besede. Lahk sam vejice zrihtajo. Beletrina drugač zakon. Jaz še v življenju nisem poslala teksta na založbe. Čander mi je dal sam urednika, dejmo, piši. Moji frendi pa pošiljajo naokol tekste, pa še odgovora ne dobijo. In tud kdo bi izdal tako knjigo? Kle se je Beletrina res izkazala za open minded folk, ne pa zategnjen. Mogoče mam res več sreče k pameti.

Miren je zelo poseben. Vsak ta drug je bil v Idriji. Tko da logično, da se počutim domače kle.

Verjamete v boga?

Itak. Tko kot v palčke, k kradejo nogavice ven iz pralnega stroja. Pa sem krščena, to je pa to. Po mojem v boga verjamejo uni, k rabijo neko upanje da so boljši, kokr so, pa se tolažit, da po smrti res gremo kam, ne pa zgnit pod zemljo. Ti napišem zdej eno novo biblijo? Sam bo v mojem slengu.

Mar ni zanimivo, da številni, ki verjamejo v boga, hkrati zanikajo hudiča? Ampak – če obstaja bog, mora obstajati tudi hudič? Če obstaja zlo, je jasno, da obstaja tudi dobro. Kot obstajata tema in svetloba.

Kako zanikajo hudiča? A ni, da če si lump, greš v pekel k njemu mal žurat? Ok, tud če je ta »mal« večen. Joj, kaj bi se mela jaz tam dobr. Z Lemmyjem bi pila, z Bowiejem filozofirala, z Bukovskim govorila o seksu, vmes, ko bi se Janis pa Amy lasale, da kera ma lepše čevlje. Vmes, ko bi van Gogh uletel, da nej pojačamo musko po zvočnikih, ker ne sliši dobro. Pffffffffff, da mi je vse to videt, ma Biblija se skrije.

Ampak vaš hudič ima krila? Kako to?

Tega pa čez celo knjigo nisem ugotovila. Sej, zakaj majo pa pajki v mojem stanovanju bend, pa vsi brez posluha? Težka rečt. Taki so. In tak je moj hudič. In dokler mu ne bo kdo pristrigel kril, bo še kar letel. Sam ta nekdo bom mogla bit jaz.

Pravijo, da ima vsak od nas svojega angela in demona. No, jaz sem svoja spoznala. Moj angel je Uriel, demon pa Asmodej. Ste vi svoja že spoznali?

Logično, da sem ju spoznala. Ta belmu je ime Cene, ta rdečmu pa Vatroslav. Lumpa banda, morm rečt. Mi medeta možgane, in pol če men napisat psihiater diagnozo manična depresija. Pa kako, če onadva vse zakuhata na 15 minut. Njima nej daje tablete pa diagnoze. Men ziher ne.

Ko kdo umre, pravijo, da ga je imel bog tako rad, da ga je vzel k sebi. Ne vem, zakaj mene nima tako zelo rad? Se vi kdaj podobno vprašate?

Ma kakšen bog, pa ga mel rad. Kdo te ma pa lahk rad, če hoče, da te skurijo in vržejo pod zemljo? Za večno. E, tak ni moj frend. Pa če nardiš samomor, te je vzel bog ali si se vzel sam?

Ta ta majhen črn je edini oven. In najprej sva bla prijatelja. Tko prek ograje. Bob Marley sem mu dala ime, sej je skoz na travi. Pol sem šla pa s stricem enkrat notr do njih, se mu je pa utrgalo. Očitno slabo travo vleče. Se je zaganjal vame z rogovi k nor.

Težka dilema, ampak … Ste si kdaj želeli zares umreti?

Ne, zares umret si nikol nisem želela. Življenje je bedno, ma pa tud svoje dobre momente.

Pišete, da ves čas umirate, ampak meni se zdi, da v resnici čedalje raje živite.

O tem ne bi velik, ampak jaz sem v knjigi dejansko mislila, da je ne bom dočakala. Sam jaz ne bi preveč o vsebini, nej se ljudje pustijo presenetit. Večje vprašanje je, a mam še tega tipa al ne? Vse izveste v ta novi, ko se mi jo bo dalo napisat. Drugač pa ja, starejš k si, rajš živiš in bolj ko ti skače kuzla v rit, bolj se oprijemaš življenja.

Lani sva obe izgubili dobrega skupnega prijatelja Andreja, ki ga je bog očitno res imel tako rad, da ga je vzel k sebi. Osebno se še  vedno spopadam z občutki krivde, da si nisem vzela časa za kavico z njim, ko me je malo pred smrtjo prosil, če se dobiva. Večkrat razmišljam, da bi bil še živ, če ne bi bila tako sebična, da sem gledala samo nase in si nisem vzela časa za ljudi v okolici in nisem opazila, da je v stiski. Kako pa ste vi preboleli njegovo smrt? Če ste jo že preboleli? Ste se otresli krivde?

Uf, zamorjeno vprašanje. Baraga je bil en mojih najboljših frendov. Kaj vse nisva skup preživela. In sam da pomislim na njega, mi gre takoj na jok. Manjka mi. Najin črn humor in vse. In tud jaz sem zajebala, da si mal pred njegovo smrtjo nisem nikol vzela časa za najina kosila. Ampak nisem vedla, da je v taki stiski. Ker sem vidla pač sam svoje probleme, kot vsi mi, ker največkrat vidimo sam svojo rit. Pač ni povedal. In jaz nisem mogla vedet. Občutek krivde? Ni mi fajn, ampak telo enkrat neha delat. Kot računalnik. Sam tam greš kupit novega, če umre, mi si pa ne moremo na novo kupit. In Bagi bi zdej umrl od smeha, če bi slišal, da ga je vzel k sebi bog zato, k ga je mel rad.

Zdi se, da se bili pogosto tarča bullyinga kot šolarka. So vas vrstniki prizadeli? Kaj so vam počeli, da vas je tako zlomilo, da ste kmalu zapadli v svet heroinske omame?

Kje pa. Jaz sem bla ful popularna, pa vsi so bli zaljubljeni vame. Taka družabna deklica, k se z vsemi razume. Oh, bi šla nazaj v tiste čase. Pa da začnem vse na novo. Čeprov po drugi strani mi ni za nič žal, če sem hotla ratat res jaz, sem mogla postat taka. Ampak lej, nej preberjo v knjigi mojo pot.

Tukaj v Mirnu pri Novi Gorici se počutite bolje kot v Ljubljani?

Ja, itak. Druga klima, drugačni ljudje. Moje korenine. Korenine Stanka Vuka v tej hiši. Moja otroška poletja. Pa kdaj sem res sita Ljubljane. Vse neki na prehitr, kle je pa prov dopust. Vsaj domačini tko živijo, kokr da je vse dopust. Pač se navadiš na divje svinje na koncu brajde, škorpijone v spalnici, da so šakali okol tebe. Miren je zelo poseben. Vsak ta drug je bil v Idriji. Tko da logično, da se počutim domače kle.

Ampak komarjev je pa tukaj v Mirnu več, en se je ravnokar napasel moje krvi in me blazno srbi.

Kle mamo vse, sam medvedov ni. Komarji so kle naporni do konca. In pol si mislim, da kaj delam v taki hiši s takim parkom v dolgih hlačah zvečer sred vročinskega vala. Ma nej se napajajo, bojo še oni vsi v Idriji pristali.

Te koze tukaj so čudovite, ampak mali črni deluje kot pravi hudiček. Samo krila mu še manjkajo …

Ja, tud koze mamo. Ta ta majhen črn je edini oven. In najprej sva bla prijatelja. Tko prek ograje. Bob Marley sem mu dala ime, sej je skoz na travi. Pol sem šla pa s stricem enkrat notr do njih, se mu je pa utrgalo. Očitno slabo travo vleče. Se je zaganjal vame z rogovi k nor. Skor mi razbil telefon, ker itak sem mogla še snemat to komedijo. In bog ne dej mu hrbet obrnit, ker prileti z vso močjo vate. To ma en kompleks, k je tok majhen. Kot mejhni tipi.

Joj, kaj bi se mela jaz v peklu dobr. Z Lemmyjem bi pila, z Bowiejem filozofirala, z Bukovskim govorila o seksu, vmes, ko bi se Janis pa Amy lasale, da kera ma lepše čevlje. Vmes, ko bi van Gogh uletel, da nej pojačamo musko po zvočnikih, ker ne sliši dobro.

Tereza, priznam, da vas imam rada in me skrbi za vas. Ne bom težila, a vseeno menim, da bi bilo dobro, če bi vas konkretno vzel v roke dober psihiater. To sem vam že davno predlagala, a ste se razjezili, da ne boste šli nikoli k psihiatru. Zakaj tak odpor do psihiatrov? Je po vašem mnenju joint boljše zdravilo od antidepresiva?

Jaz sem že šla kdaj k psihiatru, pa upam da nikol več. Dajo ti pač sam tablete in čao – zdravo. Enim mojim frendom te pilule pomagajo, druge je uničilo. Moj stric jih je jedel dve leti zarad depresije, pa se je na koncu glih tko obesil. Plus zadnjič sem enmu frendu neki pametovala, kaj in kako, pol je šel pa k terapevtki, pa mu je povedala čist isto k jaz, sam za keš. Odgovori so v men, ne pa v enih, k so v knjigah vse prebrali. Kako nej me razumejo? To je njihova služba, ti si sam številka. In še ena moja sošolka iz osnovne šole, k je ornk psihiater v Polju, mi je rekla na obletnici valete, da ko je prebrala moje knjige, da mam jaz več pojma o psihologiji k ona. Logično, če sem pa živela to. Zakaj mi je trava boljš kot kemija? Ker je. Ni pa trava za vsakega.

No, saj konec koncev smo dovolj svobodna država, da si lahko vsak izbere način življenja. Ste vi s svojim načinom življenja zadovoljni?

Težka rečt. Če bi bla tok nezadovoljna, bi ga verjetno spremenila. Sam pol bi spremenila sebe in vprašanje, kako bi se počutila. Kdaj se mi zdi, nej gre vse v maloro, kdaj se mi pa fajn zdi bit jaz. Redko sem srečna. Neki v meni rado trpi. In mogoče glih ko trpim, sem srečna. Mene rešuje sam ena stvar. In to je smeh. Vedno sem se smejala k nora, zdej je pa obvezen krohot dvakrat na dan. Ampak smeh je sam obrambni zid žalostnih in ranjenih ljudi.

Zato pa vedno pišete o sebi in iz sebe, izpovedne zgodbe, spomnim se, da je nekdanja novinarka Maja Čander o vaši knjigi Zakaj ima moj hudič krila na facebooku zapisala, da je Tereza Vuk v slovenski umetnosti to, kar je Tracey Emin v svetovni. Tudi Eminova je avtobiografsko ustvarjalna.

Ja, to sem mogla it takrat prov googlat, kdo je Emin. Očitno spet ena močna, samostojna ženska, k ne upošteva nič. Pišem o seb, ker se najbolj poznam. Pa terapija mi je. Pisanje je moj psihiater. Ob jointu, seveda. Pa dobri muski. Pa pivu. Sam enkrat sem si izmislila en lik, Vladimirja dimnikarja psihopata. Pa sem pol vidla, da mam bolan um resno, ker me je čist zaneslo, pa sem ga pol dala v kot. Pisat izmišljene like mi ni tok zanimivo. Rajš o seb nabijam.

Kako se razumete z urednikom Markom Crnkovičem glede na to, da gre za karakterno, predvidevam, grozno težkega človeka, vsi ste pa svojevrstna trma, ki – tega se dobro spomnim – na začetku pisanja v tekstih ni delala niti presledkov in ločil in, priznam, da so bile tiste literarne klobase težko berljive. Ampak Crnkovič vas je toleriral? Kako to?

Ma ni težek. Vsaj kot urednik ne. Pusti mi vse. In teme in način pisanja. Na začetku sva se logično lovila, ker sva pač čist drug svet, pa vsak zase misli, da vse najboljš obvlada. Ampak sva se pol super ujela. Jaz se držim rokov štirikrat na mesec, on se ne vtakne v nič. Zakaj me je toleriral? Ker je dojel moj talent, une presledke pa že on nardi. Če si ti ornk klikan, se ti bo marsikej čez prste pogledalo. Bistvo je, da si bran. In men to po osmih letih sodelovanja z njim še vedno ratuje. Pa živce ma kr Crnkovič. Vsak k z mano sodeluje, jih kr mora met.

Redko sem srečna. Neki v meni rado trpi. In mogoče glih ko trpim, sem srečna.

O čem pišete zdaj? Ali ste dali možgane na pašo, da si odpočijejo, preden se lotite nove knjige?

Ma, nč ne pišem. Zbiram vtise kle na Primorskem, pa možgani vsrkavajo. Že tko mam pet kolumen na mesec. Ker pišem tud za Kralje ulice. Ker nočem napisat na silo neki bednega sam zato, da bo. Eni pišejo kr knjigo za knjigo, sam kok so dobre? In zdej jaz vem, da ta ta nova mora bit boljša od Hudiča. To je pa kr pritisk. Tko da mam možgane zaenkrat na pol na paši, pol se pa vsest en dan pa pisat. Sam ko pomislim že vnaprej kera discplina je to, me mine vse. Ma bo, itak da bo. Sej ne znam živet brez pisanja.

Če bi vi intervjuvali mene, kaj bi me vprašali?

Kaj sta se z Andrejem pogovarjala? Ker, kokr je bil inteligenten, ziher nista mela švoh debat?

O vojni in miru, zločinu in kazni. O ljubezni, tipih, pa tortah, umetnosti in dogajanju na Metelkovi. In tudi o vas. Imel vas je rad in zelo si je želel, da bi vam uspelo v pisateljevanju. Že zaradi tega ne smete nikoli obupati!