Ostržek je nova uspešnica Gledališča Koper: toplo priporočamo
Gledališče Koper ima novo uspešnico. Predstavo za otroke, mladež in otroške po duši. Sploh tiste, ki so v svojih otroških letih radi prisluhnili dogodivščinam Ostržka, ki se ni brigal za dobronamerne nasvete staršev, ki ni hodil v šolo in se učil, temveč je raje pohajkoval, zapravljal denar, iskal bližnjice do uspeha, se izogibal svojim obveznostim in se bratil z nepridipravi. Ob vsaki laži mu je zrasel nos.
Režiser Jaka Ivanc je napravil izjemno delo. Ne samo da sta z igralcem Lukom Cimpričem (v vlogi Ostržka) naredila izjemno premišljeno in tankočutno dramatizacijo, povezano v smiseln dramaturški lok, primeren za otroško publiko, z izčiščenjem pripovednega bistva, umestno in utemeljeno aktualizacijo in seveda poučnim (srečnim) koncem z moralnim naukom, ampak tudi režijsko in koreografsko dovršeno gledališko stvaritev. Posebej velja poudariti gib, kateremu so vsi igralci skupaj z režiserjem namenili dosti pozornosti in truda, kar se vidi, opazi in deluje izjemno dobro. Pohvalno.
Prav tako so si sami zamislili umestno ter nemotečo, a hkrati zabavno koreografijo. Tako so igralci na začetku predstave marionete, njihov gib pa jih je odlično definiral v interpretaciji dramskih oseb skozi predstavo. Spet sta maček (Mak Tepšić) in lisica (Blaž Popovski), ki speljeta Ostržka v svojem gibu, jasna svojemu liku, kar je pri nas na splošno v gledališčih izjemno redko tako lepo dovršeno, kot je v tej predstavi.
Igralci tudi naredijo jasno ločnico med tistim, kar je »igra« na odru in ko gre »zares«, da otrokom bolj približajo moralne in življenjske vrednote, predvsem pa utrdijo upanje, da se dobro z dobrim vrača, slabo pa s slabim.
Sam koncept se loteva Brechtovega pristopa pripovednega gledališča, kjer igralci igrajo več vlog, jih prepričljivo interpretirajo, vsak lik posebej značajsko in gibalno ovrednotijo in zaznamujejo, kar daje izjemno pestrost odrskemu dogajanju s premišljeno in odmerjeno mizansceno. Režiser Ivanc uporablja celoten odrski prostor, ga zapolni in zadaj nekoliko dvigne. Interaktivna scena zadaj prikazuje različne dogodke, kraje, pokrajine ter izrisuje tudi same misli junakov. To deluje dobro.
Vidi se povezava ter sodelovanje režiserja in scenografa, ki sta podpisana kot avtorja videov. Preostala scena je premična in primerna za gostovanja. Domiselnost in praktičnost sta bili glavni vodili scenografa Damjana Kracina, ki se je pri oblikovanju scene oziral na lepe in estetsko primerno pisane kostume Andreja Vrhovnika.
Morda bi veljalo razmisliti o ponudbi, da bi bilo mogoče kupit repliko Ostržkove kapice. Avtor glasbe Davor Herceg je lepo zaokrožil glasbeno misel, všečno je, da glasbe ni preveč, saj je več kot toliko ni potrebne. Zamišljena lepo spremlja in podpira odrsko dogajanje. Zelo primerno in domišljeno je tudi oblikovanje luči, pri čemer se je mojster Jaka Varmuž ponovno izkazal. Luč sledi pestremu odrskemu dogajanju in vsebinsko osvetljuje prostor. Varmuževe stvaritve znova in znova obogatijo predstave.
Luka Cimprič oblikuje Ostržka kot lesenega – tako v gibu kot tudi v razmišljanju. Nepremišljena naivnost in lahkomiselnost ga vedno bolj vlečeta v težave, katerim ni kos, niti iz njih na koncu ni rešitve. V svoj lik nas prepriča in z njim tudi nasmeji. Mojca Partljič je strašen in bojazljiv direktor gledališča, ki se ga vsi boje, tako kot s to vlogo nas prepriča z malo replikami v poskočno in zabavno natakarico.
Sara Gorše je prepričljiva kot vdani Harlekin, nežna dobra in pravična vila. Izjemno lepo se razvijata igralca Blaž Popovski in Mak Tepšić. Zdi se, da sta iz predstave v predstavo boljša. Tokrat nas poleg lisice in mačke prepričata še kot vojaka. Prvak Igor Štamulak vlogo ostarelega Pepeta oblikuje nekoliko šablonsko, a prepričljivo odigra svojo vlogo, ki v ljubezni do Ostržka prebrodi marsikatero skrb in za njegovo dobro žrtvuje veliko.
Prepričani smo, da bo predstava prejemnica kar precej nagrad, sploh na tekmovanju otroških predstav, ki se jih lotevajo poklicna gledališča. Pedagogom v osnovnih šolah bo predstava s svojo artikulacijo ter poučnim koncem pomagala pri pedagoškem procesu vzgoje: z aktualizacijo današnjega sveta igrač (mobiteli in digitalne tablice) orisuje sladke pasti otroštva, ki vodijo v pogubo ter polaga otrokom na srce, da poslušajo starše, hodijo v šolo in se uče.
Ko pogledamo nekoliko širše, je skrb in prepoznavanje ljubezni staršev ter zaupanje v sadove lastnega dela, truda in učenja vse bolj aktualna v današnji hedonistični družbi, ko nemalokrat prosperira z lažmi, zavajanjem, špekulantstvom in manipulacijo, ko je normalni in pravični svet malodane že povsem iztiril. Ogled predstave toplo priporočamo.