Prvi zapisi družine Colnar segajo v leto 1408, čeprav so po vinarstvu znani že od nekdaj, odkar je bila na parceli postavljena zidanica in klet. Posebna tradicija se je začela leta 1747, ko se je rodil prvi sin nove generacije po imenu Janez. Od tedaj so tako poimenovali vsakega prvega sina, kar se je obdržalo vse do danes.
Zadnji – zdajšnji Janez je osmi po vrsti. Do leta 1994 so se ukvarjali večinoma s kmetijstvom, nato pa so odprli dopolnilno dejavnost na kmetiji in se začeli ukvarjati tudi s turizmom. Leta 2001 sta Janez VII. in njegov brat Matjaž posadila tri hektarje in pol trte, povečali pa so tudi zidanico. Leta 2014 so se uradno preusmerili na vinarstvo in se razširili na devet hektarjev vinogradov.
90.000 trt
Tako zdaj obdelujejo 90.000 trt na štirih različnih legah, obsijanih s soncem. Zavezani so predelavi visokokakovostnih vin, pri čemer so posebni po predelavi grozdja v vino. Imajo popolnoma zaprt sistem brez zraka, da obdržijo kar se da visoko kvaliteto grozdja in mošta, preden pride do fermentacije. Tehnologijo so v zadnjih letih nadgradili, kar je kvaliteto vin dvignilo še na bistveno višji nivo.
Kvaliteto, ki jim je primarna, skozi leta ne le vzdržujejo, pač pa tudi nadgrajujejo. »Naša želja je, da se v kozarcu pravilno postreženega vina, ob njegovi primerni temperaturi, človek počuti sproščeno, da začuti naš trud ter ga barva, vonj tin okus posamezne sorte prijetno presenetijo. Ob tem je naš cilj dosežen. Gostom z veseljem predstavimo vsa vina in njihovo pridelavo. Seveda tudi izpeljemo ogled naše nove vinske kleti, zgrajene leta 2022 na Lešnici.
Pri degustaciji ponudimo različne pakete glede na želje gostov, možne so degustacije od treh do šestih vin in tudi narezki domačih dobrot. Predelamo in porabimo vse stranske produkte pri pridelavi vina, s tem pridobimo olje iz grozdnih pešk in moko ter tako pripomoremo k trajnostnemu razvoju kmetijstva. Po predhodnem naročilu se lahko dogovorimo tudi za kosilo, večerjo in degustacijo. Pri degustaciji lahko pokusite tudi olje iz grozdnih pešk in pekovski izdelek iz moke teh pešk,« pove Janez VIII. mlajši.
Spanje v zidanici
Ker pa želijo obiskovalcem omogočiti celovito izkušnjo zidaniškega turizma, ki vključuje ogled vinogradov in uživanje v neokrnjeni naravi vinskih goric, hkrati pa tudi možnost degustacije trškogorske vinske ponudbe, jedačo in prenočevanje, so združili moči z različnimi ponudniki. Tako poleg vodenih degustacij v vinski kleti v sodelovanju z Rideme e-bikes ponujajo še nekajurni, enodnevni ali večdnevni najem e-koles, ki omogoča udoben obisk znamenitosti Trške gore in okolice, okušanje pristne domače hrane in spanje v gostilni Pugelj ter doživetje spanja v zidanici v sodelovanju z zidanicama Rataj in Luštek.
»V naši zidanici vas bomo vedno sprejeli z nasmehom in obilico dobre volje ter vam postregli odlično kapljico rujnega. Turizem v zidanici se vodi v družinskem krogu, kar pripomore k občutku domačnosti in sproščenosti. Menije vam po predhodnem dogovoru pripravimo po vaši želji, pri tem pa nas vodi načelo lokalno, sezonsko in doma pridelane hrane,« razloži Janez VIII., ki je pred sedmimi leti prevzel vodenje podjetja. Niso več kmetija, zrasli so tako močno, da so pravzaprav podjetje. Mlad je, ima komaj 29 let, a me je s svojim razmišljanjem presunil, presenetil in očaral. Dolenjci so res nekaj posebnega, ni ovir, ni predaha in nič ni nemogočega zanje.
Ujela sem ga v soboto na martinovo, ko imajo največ dela, ko krstijo mošt in se delovni dan začne zgodaj zjutraj in zaključi v nočnih urah, bolje rečeno jutranjih. In potem pride dan potem, ko je treba spet vstati zgodaj in začeti pripravljati pogostitev za nove skupine ljudi. To je edina nedelja v letu, posvečena delu, vse druge so rezervirane za družino. Janezu VII. in ženi Katarini se je uresničila velika želja, ko se jima je pred desetimi meseci rodil sin, Janez IX., ki mu doma ljubkovalno rečejo Johnny.
»Pomembno mi je bilo, da najdem partnerko, ki me bo podpirala. Našel sem jo . Hvala bogu je prišel tudi Johnny. Pri poslu sem od nekdaj človek akcije, moram stvar prijeti v roke in jo narediti. Karkoli vzamem v roke, poskusim iz tega narediti čim boljši izdelek in ni pomembno, česa se lotim. Če ni stroja na trgu za nakup, ga naredim sam. Vsak dan sem že ob sedmih zjutraj na Lešnici, kjer imamo klet in se vrnem domov v povprečju ob devetih, desetih zvečer. Ampak nedelje mi ne more nihče vzeti.
Žena Katarina pomaga pri družinskem poslu, da kakšno idejo, ampak ima svoj poklic in delo. Zadnja leta smo šli res v veliko investicijo in moj pogoj je bil, da grem v celotno zgodbo, če me žena podpira, ko pridejo težki dnevi, kje pa jih ni, da se imam s kom pogovoriti. Tako sva se zmenila, da dokler so zadaj krediti, hodi v službo, da imamo eno fiksno plačo v družini, da imamo plačane položnice, pa še majhnega otroka imava in upava tudi, da se bo družina v naslednjih letih še povečala, če bo bog dal,« se simpatično nasmeje Janez VIII.
Ponujajo modro frankinjo, hišno belo, red velvet (žametna črnina), dolenjsko belo, penino Colnar, moko grozdnih pečk in olje iz njih.
Zelo uspešen Tito
Od nekdaj so imeli doma živinorejsko kmetijo, od leta 2000 pa so nasadili vinograde, približno od 4000 do 5000 trt. »Ko smo zasadili trte, se je zgodba živinoreje končala in prišla je nova, vinogradniška in vinarska. Princip dela je takšen, da vedno najprej naredimo neki izdelek zase, potlej šele za končnega potrošnika, ker če je izdelek všeč nam, ki smo vsak dan v stiku s to dejavnostjo, s to zgodbo, bo všeč tudi končnemu kupcu.
Po končani srednji šoli nisem šel na fakulteto oziroma sem šel za 14 dni. Raje sem izbral tujino in odšel na izobraževanje v Luksemburg, kjer sem ostal dobro leto in pol v eni izmed največjih ekoloških kleti, kjer sem se učil. Res veliko delam, ampak v svoji senci sem zelo len človek. Povem po pravici, ampak sem zelo dober Tito, organizator. Ti naredi to, ti to. V Sloveniji nisem bil niti dve ure pri nikomer v službi, ker sem želel ustvariti lastno zgodbo. Star sem bil 15 let, ko sem pri birmi dobil prvi denar in ga investiral v vinsko klet, saj sem dal narediti prvi načrt zanjo. To je moja strast.
Od nekdaj sem vedel, kaj hočem delati. Ko sem prišel iz Luksemburga pred desetimi leti, smo se oče, stric in jaz odločili, da delamo našo zgodbo skupaj. Oba sta dejansko še zelo mlada. Oče ima 55 let, stric 49. Preden smo tako zrasli, je oče še hodil v službo in zraven imel čez prodajo in dostavo, stric je skrbel za klet in vinograde. Do leta 2017 smo pridelovali cviček in nekaj malega frankinje in belega, za lastne potrebe v zidanici, ker imamo še kmečki turizem. Moja želja je bila zgodbo razširiti, kajti vsak človek ima svoj okus, z enim ali dvema vinoma ne moreš zadovoljiti širše publike. Danes imamo tako sedem različnih vinskih etiket, etiketo soka in na novo moko in olje iz grozdnih pečk.
Ljudem, ki nas obiščejo, predstavimo, koliko dela je bilo vloženega v kozarec vina in koliko časa smo zanj potrebovali. Na degustacijah, ko ljudi popeljemo skozi klet, jim razložimo potek dela. Na primer to, koliko časa traja, da pridemo do klasične penine. Klasična penina ne nastane le tako, da samo utrgaš grozdje in ga začneš prodajati. Potrebnih je namreč kar šest let trdega dela in stalnega spremljanja.
»Narava nam daje čudovite darove, ki nam pomagajo do vrhunskih vin. Zato še poseben poudarek dajemo delovanju, ki pozitivno vpliva na okolje. Prizadevamo si za ohranitev narave, kot smo jo prejeli od naših prednikov, da jo lahko ponosno predamo prihodnjim generacijam.«
Proces je zelo dolg in ves čas moraš biti na vino pozoren. To je nekako tvoj otrok, za katerega moraš skrbeti. Temperatura v zorilnici ti ne sme uiti, pokušati ga moraš ves čas. Prav tako obiskovalce naučim praktičnih stvari, namreč pri odpiranju steklenice veliko ljudi polije penino, jaz pa jih naučim, kako jo odpreti brez izgube ene same žlahtne kapljice,« je nazoren sogovornik.
Pove še, da pridelujejo dvoletne penine, ker mešajo dva letnika skupaj po klasični metodi. »Minimalno zakonsko je eno leto zorenja v steklenici, mi poskušamo pustiti, da je vsaj tri leta na lastnih kvasovkah. Zelo nam je pomembno, da delamo iz avtohtonih sort, se pravi, naša penina je pridelana iz kraljevine in žametne črnine. Dva produkta, za katerega mislijo, da sta za masovno proizvodnjo, mi pa razmišljamo ravno obratno in smo zato ustvarili penino.
Če pogledamo malo širše, chardonnay najdemo kjerkoli na svetu, kje pa najdeš ti dve sorti? Samo pri nas. Kako boš tujcu znal reči, ta chardonnay je pa boljši od francoskega? Zato smo se lotili lokalne pridelave. Seveda imamo tudi nekaj malega chardonnayja, tako za butični program, da pokažemo, da znamo tudi mi narediti dobro vino te znamke, ampak poudarek je na lokalnih sortah.«
Nepovratna evropska sredstva
Ko se je vrnil iz Luksemburga, so se vinogradništva lotili zelo resno. V Ždinji vasi so leta 2014 zasadili nov vinograd s 17.500 trtami. »Bilo je res naporno. Oči je do prve trgatve v Ždinji vasi leta 2016 hodil v službo, potem iz službe naravnost v Ždinjo vas, midva s stricem Matjažem pa sva poskrbela za drugo. Seveda so pomagali vsi člani družine, tudi dedek, dokler je bil živ, je bil zelo dejaven. Potem sem si rekel, če ostanem v teh okvirjih, kjer smo, kako bomo rasli? Tako smo zasadili še več trt, s 25.000 smo prešli na 90.000 trt. Ko širiš vinograde, pa se pokaže vzporedna zgodba, in sicer klet, ki je bila osnovna, postane vedno manjša in nenadoma je premajhna.«
A od nekdaj je Janezova največja želja bila imeti lastno klet. »Kot sem že rekel, pri petnajstih letih sem imel načrt, ampak vedno sem le poslušal, da ni denarja, ni tega, onega ali tretjega, ali pa da moramo investirati drugam. In vedno se nekako boriš. Potem pa sem rekel, sedaj je tega dovolj. Ponudila se je namreč priložnost z razpisom za nepovratna evropska sredstva. Vedno pravim, da žal je tako, da brez nepovratnih evropskih sredstev ne bi bilo možnega razvoja za kmetijstvo v Sloveniji.«
Trendi v vinarstvu se kar naprej menjajo, nekaj časa je popularno rdeče vino, nekaj časa belo. In na koncu, ko potegneš črto, moraš imeti svojo vizijo in se ne smeš pustiti zmesti, razmišlja sogovornik. »Podjetniška pot ni lahka. Ne poznam nikogar, ki bi rekel, joj, to je pa tako enostavno, denar kar na kup leti, takšnega podjetnika ni. Če ne investiraš ogromno sebe v posel in če nimaš okoli sebe vrhunske ekipe, uspeha ne bo. In brez podpore domačih, še posebno žene, ne bi uspel. Četudi z ekipo ne delim vseh poslovnih težav, doma lahko ženi vse povem in mi reče, pa saj bo, saj si vse speljal, boš pa še to. Ko imaš takšno podporo doma, je dejansko vse lažje.«
Skrb za okolje
Ko so se odločili, da bodo naredili klet na Lešnici med Otočcem in Novim mestom, so razmislili, kaj želijo doseči. »Leta 2021, ravno trgatev je bila, smo začeli z izkopom. Za nas je bil preskok od stare kleti na novo res velik. Sama klet ima dobrih 2000 kvadratnih metrov v dveh nadstropjih. Spodaj so posode iz inoksa, prostor za zorenje, se pravi lesene posode, prostor je klimatiziran, dodaja avtomatsko vlago, vse to je pomembno za nadzor nad kvaliteto.
Imamo tudi zorilnico, v kateri je enako pomemben nadzor nad temperaturo, da je fermentacija pametna, da ni potrebno vsake cisterne hladiti nekoliko na pamet, ampak narediš krivuljo, in temperatura raste ali pada. Najbolj pomembno vprašanje pa se mi je postavilo, kako naj speljemo ekološki del, in je stric prišel na idejo 'zero waste', kar pomeni brez odpadnega materiala. Iz tropin dejansko stisnemo mošt oziroma sok, potem jih ne zavržemo, ampak sortiramo, poberemo ven pečke, del kožic pa posušimo.
Letos bomo tako lansirali na trg do konca leta novost, in sicer čaj iz groznih kožic. Potem iz semena, na primer iz ene tone tropin dobimo 4000 litrov vina, iz tone tropin pa 140 kilogramov suhih pešk, iz katerih stiskamo olje, ki je superživilo, saj poskrbi za boljšo prebavo. Vsebuje namreč resveratrol, znižuje krvni krvni tlak.
Da delajo odlično, potrjujejo ne samo vzorno obdelani vinogradi, ampak tudi številna priznanja, diplome, velike zlate plakete, trikratni naziv kralja cvička leta 2008, 2014 in 2022, tudi bronasta medalja za cviček v Decanterju leta 2019. Prejeli so tudi zlato medaljo za rosé, letnik 2018.
Ni samo to, da si prijazen do okolja, ampak imamo tudi produkt, ki je prijazen do človeka. Po uporabi se bolje počutiš, izboljša se prebava, to olje ugodno vpliva tudi na težave s prostato. Oba produkta, olje in moka sta superživili. Olje je zelo uporabno, z njim lahko kuhamo ali ga uporabimo kot preliv za solato. Da spodbudi metabolizem k hitrejšemu delovanju, je dobro, da zjutraj, ko se zbudimo, popijemo eno žlico olja na tešče, in prebava se bo uredila. Je popolnoma naravno in polno vitaminov. Za predelavo potrebujemo stroj, ki je dolg 40 metrov, da vse posušimo in preberemo.«
Na strehi so naredili tudi sončno elektrarno. »Energijo, ki jo čez vse leto dobimo, tako porabimo tukaj. Pridobimo 150 megavatov sončne energije. Trenutno pa jo porabimo 120. Tako smo tudi energetsko na dobri, pozitivni strani. Bodi prijazen do okolja in okolje bo prijazno do tebe. Vsi vemo, kako je. Vedno več je padavin, takšnih na hitro. Ni več normalnega deževja, vedno več je toče, pozebe, vsega. Tako smo si rekli, dajmo, naredimo vse, da bomo prijazni do okolja, če je okolje do nas prijazno in nam da najboljše grozdje.«
Mlada in zagnana ekipa
Za konec ga povprašam o številkah. Videno je res impresivno, zato me zanima, kolikšna je bila investicija. »Investicija je bila na koncu po predračunih približno da milijona evrov, a se je številka zaradi razmer v svetu spremenila. Padli smo v sistem inflacije, vojna v Ukrajini je naredila svoje, saj so podražili vsi energenti, železo itd. Tudi nismo predvidevali stroškov, ki so se pojavili med gradnjo, saj smo morali postaviti svojo trafopostajo, ki ni bila predvidena.
Kar nenadoma se je investicija dvakrat povečala . Sem človek, ki nikoli ne obupa, zato sem si rekel, speljali bomo. Gremo, akcija. In smo na banki prosili za dodaten kredit, poleg evropskih sredstev, ki so nam omogočili, da smo postali kreditno sposobni. Tako je bila investicija, ki je narasla z dveh na štiri milijone evrov, sploh izvedljiva.
In kaj sedaj? Imamo objekt, ki smo ga zgradili, a ni naša last, je dejansko last banke. Zdaj moramo delati, narediti dodano vrednost, ustvariti dovolj, da vsak mesec zmoremo vse skupaj. Objekt smo končali v devetih mesecih, letos januarja smo dobili uporabno dovoljenje, da smo lahko začeli z degustacijami, razširili smo tudi delovno ekipo, ki je zelo mlada.
Zrasli smo od treh zaposlenih (oče, stric Matjaž in jaz) na devet, kar dokazuje, da delamo dobro. Miha je letnik 91, Uroš, ki je zaposlen od maja, je 94, Eva 96, moj brat Martin 2000 in Boštjan 2001. Vsi stremimo k istemu cilju – ekipa je, po domače povedano, taka, da 'gate trga'. Če je treba stisniti in delo končati, bomo to naredili. Nič ni problem. In to je res velika motivacija, tudi produkti so zato boljši. Eden na drugega se lahko zanesemo in držimo skupaj, ko pridejo dnevi, ko je dela veliko. Na primer, ko je čas trgatve, je potrebnih narediti veliko nadur, takrat delamo tudi po 20 ur na dan. Moj cilj pa je, da smo vsi skupaj zadovoljni in da ima vsak svojo nalogo.«
