Obrazi podjetništva: Rado Zajc, veterinar

Gospa je hodila počasi, kot bi drsela po pločniku, njen zlati prinašalec je ponižno capljal za njo. Ni mahal z repom, ni veselo poskakoval, niti lajal ni; samo zazehal je in ob tem tako na široko odprl gobec, da preprosto ni bilo moč spregledati njegovega zobovja oziroma tistega, kar naj bi od zobovja še ostalo. Več zob je manjkalo, tisti, ki so mu še ostali v gobcu, pa so bili več kot očitno oboleli – rumeni ali črni.

Na vprašanje, zakaj vendar psa ne pelje k veterinarju, kajti slabi zobje mu gotovo povzročajo bolečine, je gospa brezbrižno odgovorila: »To stane!« Ob tem je prižgala še eno cigareto. Čeprav ne želimo moralizirati, je dejstvo, da če dva tedna ne bi kadila, bi njen pes imel lepo popravljeno ustno votlino, pa tudi ona bi bila boljšega zdravja, saj vemo, da kajenje ubija.

Poslanstvo veterinarskega poklica

»To stane!« je pogost izgovor, zaradi katerega lastniki ne peljejo hišnega ljubljenčka k veterinarju. Večina klinik za kosmata bitja zahteva takojšnje plačilo za opravljeno storitev, tudi zato naj bo ta članek še posebej v poduk vsem posameznikom in klinikam, da mora imeti pomoč bolni živali vedno prednost pred kapitalom, na tuji nesreči pa se ne spodobi kovati dobička. In ker je Rado Zajc, dr. vet. med., eden tistih, ki vsakič nesebično priskočijo na pomoč, je njegova klinika tudi izjemno uspešna in cenjena.

No, da ne bo pomote, tudi več drugih veterinarjev za hišne ljubljenčke premore srčnost, z marsikaterim se da dogovoriti za obročno odplačevanje ali odlog plačila. Avtorica tega teksta je nekoč s enim plačilom zamujala celi dve leti, ampak s tem se ni mogoče hvaliti in neolikano ponavljati. Resda znesek na računu ni bil visok, pa morda zaradi tega na kliniki, ki jo opisujemo, niso bili jezni in niso zganjali cirkusa.

Kaj boste storili, če vaš hišni ljubljenček zboli, pa nimate denarja, da bi ga peljali k zdravniku? Boste gledali tudi vi vstran in se sprenevedali, da ne vidite njegovega trpljenja kot nemarna gospa z zlatim prinašalcem? Najbrž ne. Upajmo, da ne!

Tudi veterinarske storitve je najbolje poravnati takoj, a kaj boste storili, če vaš hišni ljubljenček zboli, vi pa nimate denarja, da bi ga peljali k zdravniku? Boste gledali tudi vi vstran in se sprenevedali, da ne vidite njegovega trpljenja kot nemarna gospa z zlatim prinašalcem? Najbrž ne. Upajmo, da ne! Živalco boste odpeljali na kliniko, kjer ji bodo pomagali. Doktor za kosmate srčke Zajc se zaveda, da je dobrobit malih pacientov vedno na prvem mestu. Kako se je ta uspešna podjetniška zgodba sploh začela?

Rado Zajc je leta 1993 diplomiral na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani in naslednji dve leti delal kot stažist na Kliniki za kirurgijo in male živali. Leto pozneje je ustanovil lastno podjetje Svetovanje za male živali, v katerem je bil samozaposlen naslednji dve leti, nato pa se je začela pisati zgodba o kliniki za male živali, ki je verjetno najboljša v Ljubljani, če ne celo v državi.

Kot piše na uradni spletni strani klinike Zajc & Co., je veterinar Zajc leta 1996 s kolegom veterinarjem Izidorjem Trstenjakom ustanovil zasebno veterinarsko kliniko za male živali Veterinarstvo Trstenjak – Zajc. d. o. o., ker so se z leti ljudje zamenjali, danes je to klinika Zajc & Co. in nadaljuje poslanstvo dobrobiti za živali.

Rado Zajc potrdi, da je željo postati veterinar gojil že od rane mladosti, zato si v njegovem življenju poklic in hobi podajata roki. Do tega veterinarja nismo prišli zlahka, saj ima polne roke dela in večino časa preživi v operacijski sobi, kjer se posveča pomoči malim živalskim bolnikom. Zanimivo je, da imajo tudi bolnišnico za male živali, in zlahka vam potrdimo, da tam lepše poskrbijo za male paciente, kakor ponekod zdravstveno osebje ravna s človeškimi bolniki.

No, ko smo se le dokopali do veterinarja Zajca, smo mu najprej zastavili to vprašanje: »Na spletni strani imate napisano, da veterina ni zgolj vaš poklic, ki ga opravljate, ampak poslanstvo, ki mu sledite z ljubeznijo in s spoštovanjem do živali; in ker iz lastnih izkušenj vemo, da izjemno lepo poskrbite za naše male štirinožne družinske člane, nas zanima, ali lahko opišete kakšen primer, ki ste ga na kliniki kdaj doživeli in se vam je najbolj vtisnil v spomin, ker vas je najbolj pretresel?«

Veterinar Zajc je skromno, a skrbno odgovoril: »Kakor se čudno sliši, ampak najbolj se mi vtisnejo v spomin primeri iz prakse, ki so nenavadni, enkratni in zelo redko ponovljivi. Zame je to čisto razumljivo, saj si ljudje pri svojem delu želimo izzivov in spodbud, in če se v procesu diagnostike in zdravljenja vse posreči ter sta volk sit ni koza cela, je zadovoljstvo lastnika živali in terapevta neizmerno. Do danes smo pomagali živalim in njihovim lastnikom iz brezupnega položaja, ko je že kazalo, da živali ne bomo mogli rešiti, a smo jo. V tem vidim poslanstvo veterinarskega poklica.«

Ko je veterinar Zajc našteval uspehe klinike, je moral hkrati tudi priznati, da ga vsakič najbolj pretresejo čustva, kadar se morajo lastniki z evtanazijo, ki malim pacientom skrajša trpljenje, posloviti od svoje ljubezni. Veterinar Zajc stoji lastniku ob strani in skuša hkrati brzdati čustva. »V tem delu poslanstva pa čutim breme,« pove za Reporter.

Brez čustev ne gre

Dejstvo je, da so številni lastniki tako neskončno navezani na svoje hišne ljubljenčke, da iz bolečine niti ne morejo prisostvovati trenutku, ko bo mali bolnik zapustil planet in odšel tja za mavrico, kakor radi pravimo, ko nas ljuba žival za zmeraj zapusti. Živali niso neumne, kot si marsikateri nevednež predstavlja. So enako čuteča bitja kakor mi ljudje, kar je stroka že potrdila, vlada pa uzakonila. Tudi v Sloveniji. Zato naj apeliramo na vse, ki imajo hišne ljubljenčke, da jih na koncu, če bo slučajno potrebna evtanazija, nikar ne zapustijo. Čeprav je težko in solze tečejo, ostanite pri živali do konca, se pogovarjajte z njo in jo božajte. Tako bo lažje sprejela milostno injekcijo in umrla.

Vsi lastniki tega ne zmorejo in kar pobegnejo iz ordinacije ter žival prepustijo veterinarju, a tudi ta ni ravnodušen, ko mora izbrati evtanazijo. Nihče ni ravnodušen do evtanazije, a če lastnika v ključnem momentu ni pri živali, je ta vsa prestrašena, žalostna, nemirna, saj čuti, da se bo zgodilo nekaj hudega, osebe, ki jo je imela za prijateljico, pa ni ob njej. To so resnično čustveni dogodki, zato vestni lastniki komaj zadržijo izbruhe joka.

Empatičnega in prijaznega odnosa do živali bi se pravzaprav morali učiti že v vrtcu.

Veterinarju Zajcu smo zastavili še vprašanje, kakšna je njegova ocena skrbi za živali? Mar Slovenci dovolj dobro skrbimo za hišne ljubljenčke in nasploh živali? Za Reporter je povedal: »Iz perspektive veterinarja moram reči, da lastniki živali zelo lepo in odgovorno skrbijo za svoje ljubljence, mi je pa popolnoma jasno, da takšen idealiziran odgovor izhaja iz mehurčka, v katerem živim in delam. Realnost pa je nekaj drugega, saj tudi jaz slišim za takšne in drugačne primere neprimernega odnosa do živali. Vendar verjamem in upam, da lahko s tematskimi javnimi pogovori pridemo do skupnih rešitev v dobrobit živali.«

Empatičnega in prijaznega odnosa do živali bi se pravzaprav morali učiti že v vrtcu. Pregovor pravi, da tisto, kar se Janezek nauči, Janezek zna, v tem primeru to nedvomno drži. Otroci, ki odraščajo z živalmi, z leti razvijejo več sočutja do drugih ljudi, njihova čustvena inteligenca je višja in nasploh odrastejo v boljše ljudi, ki so sposobni sprejeti odgovornost za lastna dejanja in pomagati drugim. Razumljivo, saj so se tega naučili že, ko so skrbeli za mačke, pse ali druge hišne ljubljenčke.

Čeprav vse to drži in je tudi v praksi dokazano, nas mediji še vedno soočajo s primeri hudega zanemarjanja, mučenja ali ubijanja živali. V Sloveniji se razmere zaradi ozaveščenosti sicer izboljšujejo, čeprav prepočasi, v drugih balkanskih državah, zlasti v BiH, pa je odnos ljudi do živali tako porazen, da človek ostane brez besed. Onemi. Absolutno nobenih čustev do mačkov in psov, ki so prepogosto  prepuščeni ulici ali gozdni goščavi.

Zapuščenih kosmatincev tam kar mrgoli, čeprav tudi tam obstajajo društva za zaščito živali. A brezdomnih bitij je toliko, da jim pomagajo tudi slovenska društva, saj sami preprosto ne morejo skrbeti za vse. Dobro, nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše, a nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Modre misli spodbujajo vse, ki na kakršenkoli način priskočijo na pomoč živalim brez doma.

Če že omenjamo BiH, naj opomnimo na grozovit škandal, ki je pred leti izzval ogorčenje in gnus vsega sveta. Dekle, smrklja na začetku najstništva, je napravila posnetek, ki je prikazoval, kako je med krohotanjem enega za drugim v deročo reko pometala komaj rojene mačje kepice. Ob tem se je posmehovala – »sad plivajo«.

Skopuški lastniki

Podoben primer smo odkrili v Ljubljani, kjer živi sicer prijetna družina, ki se je pred leti iz BiH preselila v Slovenijo. Njihova hčerka šteje devet let in si neskončno želi mačka, toda starši ji nikakor ne želijo ustreči. Mamica, vedno od glave do pet vsa nališpana, pravi: »To stane.« Oh, že spet ta stavek, neskončnokrat slišan! Ko gre za male živali, ga čustveno pohabljeni ljudje, ki ne razumejo potreb živali, ponavljajo kot bedasti roboti! Kastracija? To stane. Sterilizacija? Tudi to stane. Cepljenja? Presneto, tudi to stane. Da o hrani, mačjem stranišču in pesku za kakanje in igračah sploh ne govorimo.

Ja, vse stane! A če si lahko kupujete cigarete in viski, bi lahko poskrbeli tudi za mačko ali psa. Svet poganja denar. Tudi mačji in pasji svet poganja denar. Družina iz BiH, omenjena v tem odstavku, se kar naprej  vrača v BiH, kjer imajo kmetijo – piščančjo farmo. Tam naokoli mačkov kar mrgoli, a zanje nihče ne skrbi. Nikomur ni mar zanje. Dekletce iz te družine gre vedno s starši v BiH, kjer crklja mucke. Pravi, da so vsakič novi majhni mucki, in da je njej to super. Razumljivo, mačji mladiči – če zanje nihče ne poskrbi – hitro umrejo, odrasle mačke pa kar naprej rojevajo. Zato deklica nikoli ne najde muckov, s katerimi se je igrala ob prejšnjem obisku, vsakič se razveseli novih drobnih kepic in se še ne zaveda krute realnosti.

V Sloveniji se razmere zaradi ozaveščenosti sicer izboljšujejo, čeprav prepočasi, v drugih balkanskih državah, zlasti v BiH, pa je odnos ljudi do živali tako porazen, da človek ostane brez besed. Onemi.

»Na naši kliniki se specializirano ukvarjamo s preventivo, diagnostiko in terapijo psov in mačk. Zatorej le redko k nam zaidejo drugi hišni ljubljenčki. Bili pa so časi, pred petindvajsetimi leti in več, ko smo obravnavali in zdravili tudi druge živali. Tako smo si pridobili tudi nekaj izkušenj z glodavci, ptiči, plazilci, celo opicami in kokošmi. Danes je situacija čisto drugačna. Zakon o ponudbi in povpraševanju je spodbudil mlajše kolege, da so se specializirali tudi za preventivo in zdravstveno varstvo eksotičnih živali,« nam še razloži veterinar Zajc in zadovoljno doda, da so hišni ljubljenčki dandanes lahko brez skrbi, saj lahko v primeru bolezni hitro pokličejo svojega specialista.

To je res, in ker je preventiva boljša od kurative, je dobro, da živalce vozite na redne preglede in jih daste vsako leto cepiti, čeprav morda živijo izključno v stanovanju. Smrtonosne bakterije in virusi lahko mimogrede zaidejo tudi v notranje prostore, na primer če se oprimejo podplatov čevljev.

Strokovno se veterinar Zajc sicer največ ukvarja z interno medicino, kardiologijo, radiologijo, ultrazvokom in laboratorijem. Na spletni strani klinike Zajc & Co. lahko preberete ogromno koristnih nasvetov, kako poskrbeti za mačko, kako pravilno ravnati s psom in tako dalje. Na primer: »Skrb za zdravje mlade muce se začne že s skrbjo za zdravje mačke, pravilno ter polnovredno prehrano matere in mladičkov, z odpravljanjem notranjih in zunanjih zajedavcev, nadzorom rojstev in tako dalje.«

Zdravje mačjih mladičev je povezano z optimalnim zdravjem mačje mamice. Če bo zanjo lepo poskrbljeno, bo tudi za mačje otroke. Popolnoma enako je s pasjim razmnoževanjem. Skrb za zdravje psičke se začne že s skrbjo psice ter pravilno in polnovredno prehrano matere in njenih mladičev. Poleg osnovnih preventivnih veterinarskih storitev ta klinika ponuja še interno medicino z onkologijo, kardiologijo, ortopedijo, dermatologijo, oftalmologijo, nevrologijo in seveda stomatologijo, ki bi jo resno potreboval zlati prinašalec iz zgodbe na začetku članka.

V sklopu klinike je vedno na voljo tudi svetovanje, poleg tega pa imajo še dobro založeno trgovino: z izbrano dietno prehrano za mačke in pse, s prehranskimi dopolnili in vitaminskimi pripravki za podporo zdravljenja, z antiparazitiki ter preparati za nego kože, dlake, ušes, ustne votline in zob.

Če želite pomagati drugim živalim, lahko svojega psa ali mačko, če sta zdrava, dobro hranjena in mirnega značaja, vpišete med krvodajalce. Z darovanjem krvi se lahko reši marsikatero življenje. Na žalost v Sloveniji nimamo veterinarske krvne banke, zato so klinike pri preskrbi s krvjo za transfuzije odvisne od živalskih krvodajalcev, ki se odzovejo na klic.

Klinika Zajc & Co. navaja, da pod okriljem Veterinarske zbornice Slovenije deluje organizirana spletna banka krvodajalcev, ki se imenuje Tačka daruje. Za vpis v bazo je potreben test krvne skupine, ki je brezplačen, z vpisom v bazo pa dovoljujete, da vas v primeru potrebe kontaktira katerikoli veterinar z območja, kjer živite.

Veterinar Zajc je v dolgih letih dela rešil življenje že tolikim živalcam, da se ne spomni številke. Je pa orjaška. Ko si končno malo oddahne od službe, se rad ukvarja s fotografijo, izletništvom, tekom v naravi in biološkim vrtnarjenjem. Rad igra tudi šah, kolikor mu čas dopušča. Dandanes je veterina dovolj razvita, da nobeni živali ni treba trpeti. Veterinar Zajc pa dialog za Reporter zaključi s toplimi besedami: »Ravnajte z živaljo, kot bi si sami želeli, da žival ravna z vami.«