šarec-marjan 9 Svet24.si

Šarec o intervjuju z ruskim vohunom: "Tudi vi ste...

profimedia-0867279129 Svet24.si

Kadirov naj bi 2 od svojih 12 otrok zaplodil ...

euro-2024 Necenzurirano

Kaj obleči za München ali katera je nacionalna ...

1717753308-dsc04923-1717753281864 Reporter.si

Lojze Peterle spet kritiziral vodstvo Nove ...

slovenija, danska, evropsko-prvenstvo Ekipa24.si

Kakšen drugi polčas! Po zaostanku z 0:1 so se ...

Rudi Mlakar Njena.si

Rudi ob težkem fizičnem delu sanjari o službi ...

ilicic kurtic Ekipa24.si

Danci so znoreli! Pogačar Sloveniji na velikem ...

Magazin

Obrazi podjetništva: Janko Kodila

Deli na:
Obrazi podjetništva: Janko Kodila

Janko Kodila, slovenski obrtnik leta 2014 - Foto: Primož Lavre

Tudi tretja generacija družine Kodila – Janko z ženo Heleno in sinovoma Filipom in Julijem, piše prav posebno kulinarično zgodbo v Pomurju, ki svojo kvaliteto potrjuje s številnimi prejetimi priznanji. Poznani so po vsej Sloveniji in vedno bolj tudi čez mejo.

V naselju Markišavci v občini Murski Sobota je družina Kodila prenovila domačo kmetijo v osupljivo moderno zgrajeno hišo oziroma poslovni objekt, ki na enem mestu združuje več konceptov. Prenovljeno kmetijo si lahko prišleki ogledajo s strokovnim vodenjem in se sprehodijo med zorilnicami šunk, ki so blizu naravnim razmeram, kar je njihova posebnost. Police delikatese Kodila Gourmet se šibijo pod izdelki iz Pomurja, odprta kuhinja zraven delikatese pa je odličen prostor za pokušino tradicionalnih suhomesnatih izdelkov.

Poleg pokušine mesnin vas pri Kodili v restavraciji nadstropje višje čakajo odlična topla prekmurska hrana in prekmurska gibanica, nazdravite lahko tudi z vrhunskimi vini, ljubitelje močnejše kapjlice pa bo navdušil izbor kvalitetnih domačih žganih pijač. V okusni kulinariki lahko uživate v prijetnem, sodobnem ambientu s sončno teraso, kjer v lončkih gojijo tudi začimbe.

V restavracijo so v času kosila že začeli prihajati prvi lačni gostje. Na dan našega intervjuja ga nepričakovano pridejo pozdravit še z gospodarske zbornice. Pri mizi zraven je poslovni partner pokušal domače dobrote, zato se je gospod Kodila najprej opravičil, ker ni bil takoj na voljo. »Žal mi je, da je tako prišlo malo na kup vse skupaj, a dnevi so pri nas vedno živahni v več pogledih.«

OBRAZE PODJETNIŠTVA PODPIRA:

Edini v družini

»Sem edini v družini Kodila, ki ni živilec po poklicu, sem gimnazijski maturant s tremi indeksi, s 50 izpiti od elektrotehnike do ekonomije in živilstva. Zelo zgodaj sem se začel ukvarjati z ekonomijo. Moji podjetniški začetki segajo v leto 1989/90, ko sem začel s hrano za male živeli, imel trgovino zanje, majhno proizvodnjo dopolnilne hrane, tudi distribucijo in veleprodajo. V tem času sem se veliko naučil o blagovnih znamkah, prodaji in tudi o tem, kako pozicionirati izdelke na trgu v maloprodaji.

Potem sem od leta 1996 do leta 2000 začel tudi novo področje poslovanja, in sicer uvoz pohištva iz Malezije in Indonezije. Danes je to sila enostavna zadeva, takrat pa internet še ni bil toliko razvit, naše poslovanje je potekalo po faksu. Prodajal sem slovenski pohištveni industriji, nekaj tudi na Hrvaškem, kjer sem ustvaril dokaj dobro poslovno ekonomijo. Leta 2000 je prišlo v naši družini do velike spremembe,« se Janko ustavi sredi stavka, rekoč, da mora začeti na začetku.

Police delikatese Kodila Gourmet se šibijo pod izdelki iz Pomurja, odprta kuhinja zraven delikatese pa je odličen prostor za pokušino tradicionalnih suhomesnatih izdelkov. Kodila Gourmet svoje izdelke iz Prekmurja ponuja tudi sredi slovenske prestolnice. Vabljeni na grižljaj dobre hrane, pijače ali kave na ljubljansko tržnico.

»Stari oče je imel v Mirni na Dolenjskem zasebno mesarijo že leta 1954, oče je delal v mesni industriji Pomurka kot tehnolog, kjer je vodil klobasarno, v letu pa odprl 1993 odprl prvo prodajalno z mesom in spet začel zasebno družinsko podjetniško zgodbo. Vse do leta 2000 je bilo mišljeno, da bo podjetje prevzela sestra, ki je po poklicu živilka, prav tako njen mož, ki je delal v družinskem podjetju, kjer je bilo takrat devet zaposlenih. V tistem času sta rekla, da ne vidita ekonomske stabilnosti za prevzem.« 

Kaj se je zgodilo potem, vprašam. »Kri ni voda, saj veste. Kot otrok sem bil zelo živ, in moj oče me je velikokrat 'pokril' v težkih trenutkih. Pri dvaindvajsetih letih sem bil tri mesece v Avstraliji kot 'falirani' študent. Nisem vedel, kaj bi počel v življenju. Oče mi je pomagal, rekel, pojdi malo po svetu, mi financiral pot. Tudi drugače mi je vedno stal ob strani, ko sem na primer v mladosti razbil kakšen motor. In ker je toliko dobrega naredil zame, sem se odločil, da je sedaj vrsta za pomoč na meni. Družinska blagovna znamka se mi je zdela kot dober portfolio, zato sem se odločil, da jo bom prevzel.«

Foto: Primož Lavre - Postopek pridelave šunke traja vse leto in gre skozi prostore, ki pomenijo štiri letne čase – soljenje, prekajevanje, sušenje in zorjenje.

Otrok tranzicije

Koliko je bil takrat star? »Oče je imel petinpetdeset let, jaz triintrideset. Zelo revolucionarno z obeh strani, tako moje kot očetove. Ko sem prišel z denarjem, smo se dogovorili, da sestra dobi druge nepremičnine. S svojim denarjem sem kupil sosedovo hišo in rekel, prevzamem, a pravila igre so moja. Se pravi, kar se tiče živilstva, sem, kljub temu da ga nisem študiral, imel kot otrok živilske družine veliko praktičnih izkušenj in znanja.

Moj oče je imel tudi čebele, imeli smo sto panjev in delali ekonomijo tudi v tej panogi. Bil sem otrok tranzicije iz socializma v kapitalizem, a naša družina je imela vedno stranski dohodek še iz drugih dejavnosti, na primer od prodaje zelja, od čebelarstva, imeli smo tudi vinograde. Okužen sem bil z ekonomijo že v času študija. Sem tudi zelo tehničen človek, zanima me matematika, računalništvo, programiral sem strojne kode, v srednji šoli sem bil zelo tehnično usmerjen. In prav zmes tehnike, živilstva, ekonomije in marketinga, pa tudi sveta sem veliko videl in še zmeraj rad potujem, se odraža v našem podjetju.

Po letu 2000 se je začelo podjetje razvijati v smeri proizvodnje mesa, mesnih izdelkov kot kulinarike, ne kot osnovnega živila. Naša proizvodnja je kvalitetno mesna, imamo zelo kontrolirane vhodne surovine. Tudi sama tehnologija je povezana s tradicijo, je pa nadgrajena z modernim marketingom in digitalizacijo, tudi z novodobnimi pristopi trženja. Na voljo nam je hrana za preživetje ter za uživanje ter razvajanje.«

Foto: Primož Lavre - V zorilnicah šunk popolne razmere omogočata glina in slamnata streha.

Kako jim je uspela tolikšna rast, vprašam. »Dva, trije dogodki v življenju so me definirali in pripeljali podjetje do današnjih dni. Sprejemal sem pravilne odločitve. Zagotovo je bila ena izmed velikih odločitev in pogumen korak leta 2010, ko sem se zelo zelo zadolžil, in stopil iz očetove sence. Kar vidite danes tukaj, je bil milijon evrov realizacije trimilijonske investicije, kar je v današnjih dneh nemogoče. Takrat sem izgubil kar precej las, ker je bilo dosti skrbi, a se je vse srečno končalo.

Danes Kodilo poznajo ne samo v Sloveniji, ampak tudi na Japonskem, v Avstriji, na Hrvaškem. Smo edini, ki smo izvozili mesni izdelek na Japonsko, bili smo tudi pobudniki meddržavnega sporazuma in pomagali pri sklenitvi z našimi japonskimi partnerji.« 

Sta to zakonca Jukio in Keiko Mori? »Res je, bravo, ampak nista bila naša kupca, Jukio je moj boter in zelo dober prijatelj, lahko rečem. Dal je pobudo in rekel, prekmursko šunko pošljemo na Japonsko, a sem odgovoril, da je to misija nemogoče. Kot da bi človeka poslali na Luno. Ni bilo najlažje. Trg je velikanski, hkrati je vse zelo zaprto. In bili smo brez zakonske osnove, ko smo začeli posel. Na srečo nam je uspelo, ne samo nam, saj meddržavni sporazum omogoča tudi drugim proizvajalcem mesa prodajo pod pogoji, ki so. Na Japonsko prodajamo premium izdelke, to najvišji nivo kvalitete mesa.«

Vrhunski prekmurska gibanica in šunka

»Štejemo si tudi v čast, da smo v tem času pripomogli k uveljavitvi prekmurske zgodbe, kar se tiče prekmurske gibanice in šunke. Od 1994. do 1995. sem bil predsednik Združenja za zaščito in promocijo prekmurskih dobrot, v okviru katerega smo naredili projekt zaščite prekmurske šunke in gibanice na nivoju Evropske unije.

Danes vodim dva konzorcija, promoviramo lokalno, regionalno prehrano. Poleg tega smo ustvarili blagovno znamko Diši po Prekmurju, pri čemer v sklopu zadruge združujemo male pridelovalce od olja, kisov, medov, čokolad, sokov, mok, bučnih olj do bučnih semen. Trenutno imamo 18 izdelkov pod blagovno znamko, ki jih prodajamo v naši trgovini in po naših prodajnih kanalih po vsej Sloveniji.

In še na en projekt sem ponosen, in sicer smo solastniki socialnega podjetja Korenika v Šalovcih, kjer je ekološka kmetija za ekološko zelenjavo in ekološko rejo krškopoljskih prašičev, ki so, lahko bi rekel, nekakšen izkaz za našo kuhinjo in tudi restavracijo. Ekološka kmetija ni ekonomski projekt, a zagotovo zelo popestri našo trgovino. V blagovni znamki Korenika imamo sušene začimbe, vloženo zelenjavo, sokove, dehidrirane začimbe. Delamo tudi gibanice, tam jih pečemo za našo restavracijo, tako da je naše poslovanje zelo široko.«

Foto: Primož Lavre - Janko Kodila s soprogo Heleno

Sušenje šunk pod slamnato streho

Posebnost njihove podjetniške zgodbe je sušenje šunk pod slamnato streho. V zorilnicah šunk popolne razmere omogočata glina in slamnata streha. K nastajanju značilne barve, vonja in okusa bistveno prispevata dolgo zorjenje in sušenje. Postopek pridelave šunke traja vse leto in gre skozi prostore, ki pomenijo štiri letne čase – soljenje, prekajevanje, sušenje in zojrenje. Tradicionalno zorjenje šunk s plesnijo.

»V naših zorilnicah zorijo stejki različnih konfekcij. Meso je zoreno po kakovostni metodi suhega zorenja štiri tedne. Ohranili pa smo eno najstarejših domačih tehnik konzerviranja hrane – dimljenje na odprtem kurišču z bukovimi drvmi in žagovino. Gostom ponujamo turistične oglede zorilnic, kjer jim pokažemo, kako delamo. Združujemo torej edukativnost, marketing, prodajo in restavracijo na enem samem mestu.«

Šunkarna Kodila ni več le raj za ljubitelje mesnih in prekmurskih kulinaričnih mojstrovin, ampak tudi vedno bolj prepoznavna prekmurska turistična zanimivost.

»Ste pogledali naše fotografije?« vpraša in pokaže proti steni v restavraciji, polni družinskih fotografij. »Na levi strani vidite Jožefa Benka, ki je tudi povezan z nami, saj je gospod ustanovitelj Pomurke mesne industrije in je že pred drugo svetovno vojno in med njo izvažal šunke v Anglijo in Kanado, kar je bilo za tiste časa zelo napredno. Že takrat je bil visok nivo predelave mesa in mesnih izdelkov v Prekmurju doma. Če pogledate tisti cenik, imate na njem vse od mortadele, kranjske klobase, klobasic do hrenovk, ocvirkov. Veliko tega, kar je danes standard mesne industrije, je bilo v tistih časih zelo revolucionarno.«

Letos bo Janko star petinpetdeset let. Uživa podporo družine, tudi širše, ki mu veliko pomeni. »Podpora je bistvena. Ob strani mi stojijo žena, še živeča mama, otroka, in oče mi je tudi stal ob strani že takrat, ko sem norel. Družina in naša lokalna zgodba sta zelo pomembni, tudi zaposleni. Naj povem, za kvaliteto nisem zaslužen sam, temveč so zanjo zasluženi naši zaposleni. Dajem jim usmeritve, jih vodim, ampak drugo je na njih.«

Res je, a brez tako sodobno urejenih delovnih prostorov jim najbrž ne bi uspevalo tako dobro, pomislim. Ko sem ob prihodu šefu kuhinje Boštjanu Lačnu navrgla, o kako lepo je pri vas, je odgovoril: »Res je, a zato se moramo zahvaliti Janku, da nam je uredil tako moderno kuhinjo.«

Foto: Primož Lavre - Del družinske blagovne znamke so tudi zaposleni. Skupaj ustvarjajo vrhunsko kvaliteto.

Zaposleni v ospredju

»Lahko bi rekel, da je pri nas mama vsega gostinstvo, ne klasično, ampak naša restavracija Meet meat eat. Ljudje lahko pri nas pokusijo različne mesne dobrote, imamo največjo banko zorjenega mesa v Sloveniji, največjo banko mesnih izdelkov avtohtonih prašičev iz te regije, ne samo iz Slovenije. Ponujamo madžarsko mangalico, črno slavonsko svinjo, tudi avstrijskega duruka. Nekako smo to kuhinjo predvsem za promocijo. Imamo sedem vrhunskih kuharjev, ki za naše goste pripravljajo jedi, seveda pa imamo v ponudbi tudi brezmesne jedi za vegetarijance. Naša kuhinja je polna fuzije mesa in zelenjave, tako da je na voljo tudi sama zelenjava.«

Kakovostnemu mesu lokalnih kmetov dodajajo samo sol, začimbe in čas. Pa ščepec ljubezni. »Pri nas gre tako: banka mesa in infrastruktura je moje področje, pri vsem drugem so zaposleni v ospredju, to je njihova igra, ne več moja. Sam povežem trgovino, proizvodnjo, kuhinjo, turizem. Imamo odlične recenzije na spletu. Restavracijo imamo odprto pet let, recenzije na spletu so odlične.«

Kakšni so načrti? Se boste ob vsem ustvarjenem zdaj ustavili ali ravno nasprotno? »Ustavili se bomo v volumnu, ne razvoju. Volumen je v proizvodnji maksimalen, saj ne želimo delati preko te omejitve. Količine so sedaj za nas optimalne. Delamo pa za razvoj primarne reje, pri razvoju trženja v tujini, zanima nas Evropa. V Sloveniji smo že naredili preboj, zdaj nas zanima tujina. Japonska je na primer ena izmed hedonističnih zgodb, saj sta Kjoto in Tokio kulinarična piedestala.« Tam je tudi denar, pristavim.

»Ne, moram povedati da na Japonsko nismo šli zaradi denarja, temveč prestiža. Denar, vložen v delo, se nam bo, če bomo delali dobro, povrnil šele v petih letih. Vmes se lahko tudi kaj zalomi. Lahko pride prašičja kuga in se čez noč zaprejo vse tržne poti, kar je velik riziko. Statistika kaže prav polovico možnosti. Če v Sloveniji pride do izbruha prašičje kuge, smo najmanj pet let zaprti za japonski trg. Italijani trenutno ne prodajajo pršuta na Japonskem, ker so pri nekaterih rejcih odkrili prašičjo kugo, zaprli so jim izvoz za celotno državo. Tudi Madžarska je z mangalico trenutno zaprta.«

Foto: Primož Lavre - Restavracija Meet meat eat za vrhunsko kulinarično doživetje.

Šunkarna Kodila že dolga leta vodi pri proizvodnji prekmurske in goričke šunke. Zorilnico šunk in šunkarno si lahko tudi ogledate ter pokušate šunke in druge tradicionalne suhomesne izdelke.

Ker smo manjši, je zato v Sloveniji manj možnosti, da pride do bolezni, vprašam. »Ne, ravno nasprotno. Možnosti so večje, zapora bo trajala dlje časa. To so pač naši riziki. Ampak mi ne stavimo nanje. Dosežek je že to, kar smo ustvarili in naredili do sedaj, a verjamem, da bomo tudi v prihodnje.«

Kako zdržite hud tempo, ga vprašam na koncu pogovora. »Ker uživam v tem, kar delam. Trenutno so dnevi res dinamični. Dobim 200 klicev na dan in okoli 70 elektronskih sporočil. To je moja dnevna statistika. Ampak gre, ker si z družino na približno tri mesece vzamem dopust ali pa greva z ženo km tudi sama. Pobegnemo iz tega ritma v ritem, ki je namenjen samo nam, kar pomeni regeneracijo. Ravno v naslednjih dneh se odpravljamo v Bordeaux za teden dni, da si naberemo novo energijo in se spočijemo.«