»Hvala Bogu, da je prišel ta dan, da sem ga lahko simbolično razbil pred hišo, kar je bila moja dolgoletna želja že v otroštvu. To pa prav zaradi stalnega kvazi posiljevanja, kao profesionalizma, nenormalnega perfekcionizma, kar privede do brezveznega strahu, nezdrave treme pred in med nastopanjem, ogromne anksioznosti, stresa, bednega mučenja namesto uživanja med igranjem in nastopanjem,« je med drugim v svoji facebook objavi zapisal Peter Nanut.
Kot je še priznal v svojem zapisu, je v vseh teh letih svojim ožjim sorodnikom težko argumentiral, da ne želi in noče postati ne učitelj ali profesor klavirja, ne koncertni pianist, ne ravnatelj glasbene šole, ne direktor opere ali filharmonije.
Svoje razmišljanje ob dejanju, ki bi ga lahko označili tudi za simbolni umor očeta, ki ga je usmeril v glasbo, je zaključil z besedami: »Da ne bo kdo mislil, da se kdo obrača v grobu zaradi zapisa, bi zaključil s tem, da je vse po planu in je vse čisto in imam mirno vest. Lani mi je tata prej ku je umrl reku, da naj končam faks, in potem ko ga končam lahko delam tudi v podjetju Salonit Anhovo, če me sploh vzamejo. Zelena luč je prižgana in tega se bom tudi držal, za kar sem mu najbolj hvaležen, učit pa definitivno ne mislim.«
