Čeprav Natan intervjujev ne daje, sem pogovor z njim zasledila v eni od lanskih Sobotnih prilog Dela. In na koncu me vpraša: »Mar sploh še kdo bere časopise?« Upam! Dialog z Natanom je vsekakor vreden branja!

Vaše umetnine so izjemne, jaz sem popolnoma zaljubljena vanje, to tako in tako veste. Koliko takšnih oboževalcev imate?

Kaj pa vem, zase je malo težko povedati, koliko imam oboževalcev, ampak slik sem do danes prodal kar veliko. Verjetno več kot katerikoli slovenski slikar. Če povem okroglo številko ... ja, bo kar visoka, tisoč. Do sedaj sem zagotovo prodal vsaj tisoč slik.

Tisoč je prav zares ogromna številka za slovenskega slikarja. So cenovno vse dražje od 500 evrov?

Zadnja leta ja, kajti ko sem v preteklosti vse prodal, sem si rekel, da moram malo zvišati cene. Seveda pa je treba vedeti, da umetnine prodajam že 25 let. Včasih sem imel malce dostopnejše cene in zdi se mi, da so včasih ljudje malo več kupovali kakor dandanes. Zdaj je vse digitalizirano, vse se je podražilo, in ko si enkrat kupiš stanovanje, ti denarja za kaj drugega skoraj ne ostane več. Pogosto niti za kavč nimaš več, kaj šele za sliko.

Še kaj o tem!

Poleg tega so stanovanja bolj majhna, zato zares velike slike gredo redko noter. Ljudje raje kupujejo manjše slike, saj večjih tudi nimajo kam dati. Velika slika ne gre v majhno garsonjero. Za veliko sliko potrebuješ tudi veliko stanovanje. No, sicer pa moram povedati, da sta slikarstvo in kiparstvo meni bolj hobi kot karkoli drugega. Drugače delam ilustracije.

Kritike pa so vam bile vedno naklonjene?

Pravzaprav bi rad videl, da bi mi kdo povedal, kaj ga moti, kaj je tisto, kar zanj ni v redu, kajti v vsem življenju ... ne vem, ali sem do danes dobil dve kritiki, kar se tiče mojega ustvarjanja. No, če povem po resnici, mi je klinc tako za dobre kot slabe kritike, saj se z umetnostjo ukvarjam predvsem zaradi sebe. Na primer 80-odstotkov stvari, ki sem jih ustvaril, še danes nihče ni videl.

Kje jih skrivate?

Ja, doma. Na razstave jih ne dajem.

Jih ne bi prodali po zasoljenih cenah kot prva dela vaše slavne kariere?

Če se bo našel kdo, ki bo pripravljen plačati zasoljeno ceno, naj se kar oglasi in stvari odnese.

Primož Lavre

Pa se vam zdi, da so Slovenci veliki ljubitelji vizualne umetnosti, če se zazdaj drživa likovne umetnosti, ali gredo v galerije le ob dnevih, ko je vstop prost?

Meni se zdi, da je bilo včasih, v bivši Jugi, pa potem še nekaj let v samostojni Sloveniji v devetdesetih letih, nekako več kulture »na cesti«, če se tako izrazim. Zdi se mi, da sedaj vlada druga kultura. Vse je šlo bolj v nekaj materialnega. Ljudje ne berejo več toliko, morda nimajo časa niti kulture, malo tudi hodijo v muzeje, galerije in na predstave, še v kino so nehali hoditi, ker so jim sedaj očitno pomembne druge reči. Danes je pomembno, da imaš hud avto, da potuješ, da si bil v Abu Dabiju in Dubaju, pa da si tam napravil nekaj selfijev, in to vržeš na družbena omrežja in ti drugi nato ploskajo. Zdi se mi, da je današnji svet postal fejk. Ko greš h komu od teh ljudi domov, pa vidiš, da je pri vseh enako. Vsi imajo pohištvo iz Ikee, zelo malo je arta, če pa kje je kakšen art, je po navadi ostal od staršev. Mladi raje kupujejo poceni. Tudi mene pogosto sprašujejo za printe lastnih del.

Jih ne delate?

Delam, ampak bolj redko. Od sto do dvesto evrov je en print, ki ga naredim na najboljši možen material, dam ga tudi v okvir in še plastificiram ga. Ampak to delam res samo občasno, kadar imam čas, voljo. Ne delam si zaloge, ker bi potreboval skladišče. To, da grem zadevo sprintat in jo spravit v primerno formo, traja nekaj dni, a tega se mi v resnici ne da delati, čeprav bi printov lahko prodal na tone. Jaz imam pa rad veliko svojega osebnega časa, zato da lahko delam, ustvarjam.

Najraje ustvarjate na les?

Niti ne. Začel sem delati z lesom, to je res, ker so bila platna včasih veliko dražja, kot so danes, zato sem hodil po kosovnih odlagališčih odpadkov, za vse te slike na lesu sem material našel tam, na primer razne razmontirane omare in tako dalje. Pravzaprav sem ves material našel tam, pa še zastonj je bil, lahko sem ga poslikal in prodal. Na primer na odpadu sem vzela neka stara vrata od kopalnice, jih poslikal in prodal za tisočaka ali dva. To je bilo super! Pa še fino se mi je zdelo, da sem nekaj koristnega napravil z reciklažo. Odpadnim kopalniškim vratom sem dodal novo vrednost in še zaslužil s tem. Še danes kdaj kaj delam iz lesa, čeprav je težko, če se mi te stvari doma nabirajo, ker jih dejansko nimam kam spraviti, les je težek. Sto ali dvesto slik na lesu hitro zavzame veliko prostora. Če vso to težo voziš še na razstavo in potem nazaj, je še posebej velik napor. Komplicirano. Druga stvar, ki mi pri lesu ni všeč, je pa ta, da številni odpadki niso natur les ampak kakšna iverka, ki je še posebej težka, ali pa se spraska, in tako se je moja slika včasih tudi sfižila. Včasih les ni najbolj praktičen.

Kakšne barve uporabljate pri takšnem delu? Tiste, ki so za les, ali običajne akrile?

Vedno uporabljam akrile ne glede na material. Akrile v tubah ali sprejih. Potem pa kombiniram s čim drugim, oljnimi pasteli ali kar mi v tistem hipu pride pod roko. Hitro delam, hitro slikam in hočem, da se slika hitro suši.

Primož Lavre

Pri oljnih barvah se suši zelo počasi.

Včasih sem kaj naredil iz olj, ampak ravno počasno sušenje me je motilo. Poleg tega oljne barve zelo smrdijo, in ker v glavnem delam doma, so oljne barve zelo neprimerne. Moj tip slik ni primeren za oljne barve, ker nimam časa, da bi eno sliko delal ves mesec.

Ker tudi sama slikam, mi je prijatelj svetoval, da naj delam ribe in mačke, menda se to najbolje prodaja? Priznam, da nekaj je na tem, kako se pa vam zdi?

Delam slike, ki so bolj abstraktne narave, zagotovo pa so ribe in mačke bolj hvaležen prodajni material, kakor bi bila na primer slika noge z gangreno. Ali pa nekaj, kar je zelo off ...

Obešenci? Obešeni klovn?

Saj veste, slikar Jože Tisnikar je imel mračne in morbidne teme, pa je, kolikor vem, še vedno kar precej prodal. Čeprav mi je on zanimiv slikar, na domačo steno ne bi dal nobene njegove slike. Že tako in tako živimo v morbidnih časih in na steno res ne bi dajal še dodatne sivine.

Vi imate radi kričeče barve? Bolj kakor pastelne ali temne?

Tisti, ki imajo moje slike doma, pravijo, da jim polepšajo dan. Malo so stripovske, malo stripartovske, pri svojem delu pa v glavnem uporabljam samo pet barv. V glavnem iste, osnovne. Rdeča, rumena, oranžna, modra, bela in črna.

Katera barva vam je najljubša?

Nimam najljubše. Lahko pa vam povem, katera barva se mi zdi pa najgrša.

Katera?

Na mojih slikah boste zelo redko videli zeleno. V naravi mi je zelena barva zelo všeč, na platnu pa ne. No, določeni odtenki zelene so mi všeč, ampak mora biti zraven veliko rumene barve. Všeč mi je tudi olivno zelena, najmanj mi je pa všeč tista zelena barva, s katero barvajo ograje in klopce. Nič nimam proti tej zeleni barvi, drugi naj jo kar uporabljajo, ampak meni ni všeč.

Ste samozaposleni v kulturi?

Ja.

Kako ste preživeli krizo zaradi kovida? Samozaposleni smo imeli največ težav, mar ne?

Med kovidom sem imel največ dela!

To je zelo zanimivo, kajti takrat so ljudje hlastali po knjigah, slikah, predstavah in na splošno po kulturi, ko imajo vse na voljo, pa pogosto vse spregledajo.

Veliko stvari se je po kovidu spremenilo. Tudi druženja ni več toliko, kot ga je bilo prej. Ljudje nimajo toliko časa. V službah garajo. Včasih je bil običajni delovnik po osem ur, danes je že po deset ur na dan. In celo več. In ko prideš domov, si uničen. Ko prideš domov, ti več ni do tega, da bi še kam šel in popil malo vinčka v družbi. Če imaš še otroke, pa sploh nimaš časa.

Primož Lavre

Včasih si se dogovoril z nekom, da se dobiš na kavi in si šel in se dobil na kavi, danes pa se v glavnem dobivamo na facebooku ali drugih podobnih omrežjih in tisto kavo stokrat prestavljamo sem in tja.

Tudi jaz se ne družim veliko, ampak predvsem zato ne, ker se mi ne da kar naprej poslušati ene in iste stvari, in pogosto postanem nervozen, zakaj nisem ostal doma in nekaj v ateljeju delal, ker se mi med ustvarjanjem totalno »dogaja. In kot sem vam že pred časom rekel, delo vzame ogromno, veliko zahteva, posvetiti se mu moraš. Vsak dan ustvarjam od deset do dvanajst ur. Tudi ob sobotah in nedeljah rad delam, ker je tedaj mir, tišina, ni telefonov in sestankov. Tudi med počitnicam nekaj delam. In celih trideset let delam v glavnem ponoči. Zvečer ob osmih začnem, zjutraj ob šestih končam in grem spat za sedem ur. No, zdaj, ko imam otročka, je ta ritem malo spremenjen, ampak najraje sem še vedno nočna ptica.

Katere tri stvari bi vi spremenili na boljše, če bi bili minister za kulturo?

Oh, to bi moral pa konkretno razmisliti ... ne vem ...

Potem pa povejte vsaj eno?

Sistemsko bi morali naš status, torej status samostojnega delavca v kulturi izenačiti s statusom tistih, ki so redno zaposleni, tako da bi tudi mi imeli enake pravice, kot jih imajo oni, na primer, kar se tiče bolniške, porodniške, kredita in tako dalje. Če hočeš urediti kaj uradnega, ne moreš nič. Kredita ti ne bo dala nobena banka, če nimaš redne zaposlitve. Na področju kulture bi zagotovo morali veliko stvari popraviti, ampak tudi na vseh drugih področjih je treba še marsikaj popraviti. Vsi bi želeli več denarja in tudi mi v kulturi bi si želeli, da bi ga bilo več, čeprav sam od ministrstva za kulturo ničesar ne izkorščam, nobenih razpisov, razen tega, da mi plačajo prispevke, kar je pa zasluženo, saj je treba vsakič znova poslati portfolio in dokazovati, da si plačilo prispevkov zaslužiš.

Meni se zdi, da je bolje razstavljati slike po lokalih in kavarnah kakor pa v galerijah, saj je v lokalih fluktuacija ljudi veliko večja in imaš več možnosti, da tvoje delo kdo opazi?

Verjetno sem eden prvih, ki je pred kakšnimi tridesetimi leti začel z razstavami po kavarnah. Zdaj pa, če že razstavljam, razstavljam v galerijah.

Je umetna inteligenca (AI) grožnja slikarstvu?

Kaj pa vem ... AI je zanimiv pojem. Mene osebno sicer fascinira, v tehnološkem smislu mi je super. Kar sem do sedaj videl glede AI na področju vizualnega arta, se mi je zdelo zelo dobro. Noro, kaj je AI sposobna narediti. Imam pa malo mešane občutke glede nje. Tisto, česar AI meni osebno ne more narediti, pa je to, da mi ne more odvzeti ...

... stila?

Ne, ne more mi odvzeti veselja in volje do tega, kar delam! Če vzamem platno in slikam, me prevevajo različni občutki, pozitivni, zabava in veselje, strast, tega pa AI ne more čutiti. Jaz lahko kadarkoli vzamem čopič v roke, AI pa ne. Največja nevarnost pa je vedno človek, tudi v primeru AI. Pištola na mizi sama po sebi ni nevarna, če jo v roko vzame človek, lahko postane morilsko orodje, če z njo pazljivo ne ravna. Enako je z AI. Uporabljala se bo za prevare, skene in druge nečednosti, za kopiranja dela, tatvine.

Primož Lavre

Ampak AI sama po sebi ne zna prevzeti stila in ustvarjati v njem? Tudi pri pisanju je podobno, AI lahko piše, toda piše suhoparno, sloga ne zna prevzeti?

Zna, zna!

Zna, če to nekdo uprogramira ...

Ne, nobeno programiranje ni potrebno, kajti AI se sama uči z interneta.

Ampak na internet mora nekdo vse te stvari najprej dati, da jih AI potem lahko uporabi?

Saj to vsi delamo, ves čas. Dajemo na facebook in tako dalje, AI pa podatke pobira.

Opažam, da uporabi fakte in jih naloži skupaj, če ji zmanjka kaj smiselnega za končanje stavka ali teksta, pa si je sposobna besede tudi izmisliti oz. jih pobere kdo ve kje in jih stlači v isto besedilo, ki potem seveda ni resnično.

To je zato, ker je razvoj AI šele na začetku. Prijatelj je bil navdušen, kako dobro mu ChatGPT spisal tekst za en njegov produkt, pa gre za izobraženega človeka, filozofijo je študiral, bil tudi novinar in urednik, pa je povedal, da mu je ChatGPT napisal odlično besedilo, le da je bilo še boljše, kakor da bi ga spisal on sam. On je bil fasciniran, pozitivno fasciniran. Pa še to, ker pravite, da AI ne zna prevzeti stila, ta človek je v zahtevo ChatGPT napisal, da naj mu tekst spiše v stilu Toma Waitsa, in AI mu je ustregla!

Primož Lavre

Delali ste za ogromno naročnikov, tudi za Kino Šiška, lokal Od Žmauca sosed in od brata prjatu in tako dalje. Za koga vam je bilo najljubše delati?

Vsi projekti so mi bili všeč, z vsemi sem rad delal, najprej pa sem začel s skupino Grejpfrut, ki so bil v gledališču Glej. Takrat sem delal take male promocijske materiale, potem sem pa leta delal za vse največje agencije v Sloveniji. Potem so pa začele prihajati razne krize in se je to začelo ustavljati, kar pa je na srečo spet šlo skupaj z mojimi občutji in razmišljanji glede prihodnosti, da sem se raje posvetil lastnemu umetniškemu ustvarjanju.

Ali tudi sami kupujete umetnine kolegov?

Ne, na stenah imam samo svoja dela.

Ste malo samovšečni?

Samo kar se lastnega dela tiče, saj drugače težko naredim res dobro stvar.

Štejete 51 pomladi, videti ste vsaj deset let mlajši – katero kremo za obraz uporabljate?

Hvala, ampak ne bi vedel povedati, zdi se mi, da so za to zaslužni geni. Všeč mi je, kako se človek z leti spreminja, tudi vsaka gubica je lepa, saj vsaka nosi svojo zgodbo.