Evropska prestolnica kulture (EPK) je že nekaj mesecev v teku. Kateri dogodki so po vašem mnenju najbolj zaznamovali dosedanji potek EPK? Ali je projekt izpolnil vaša pričakovanja?

Otvoritvena slovesnost je bila prelomna točka za Gorico in Novo Gorico. Presegla je naša pričakovanja, še posebej glede navdušenja in angažiranosti prebivalcev. Že zjutraj je vladala posebna energija, solze sreče je bilo videti na obeh straneh meje. Ljudje so se zahvaljevali za pozitivne zgodbe in izražali željo po več takšnih dogodkih. To je največja nagrada za naš trud.

V okviru EPK imamo sicer množične dogodke, kot je bila otvoritev, ter manjše, specializirane dogodke. Prvi množični dogodek je bil otvoritveni, sledil pa je drugi, Pohod za Evropo, med 1. in 10. majem, ki se je začel s Pohodom prijateljstva. Obe mesti sta soorganizirali dogodek, vključena so bila tudi športna in kulturna društva. Obudili smo tradicionalni Pohod prijateljstva, ki je v sedemdesetih letih minulega stoletja združil obe mesti. Takrat je bila meja stroga, a tistega dne prehodna zgolj z enim kartončkom za prijavljene. Ljudje so se zabavali na obeh straneh mesta, kar je bil žarek upanja za lepšo prihodnost. Tokrat smo dodali kulturne intervencije kot Prehajanja/Crossings kolektiva BridA in Brezmejno zabavo.

EPK tokrat prvič poteka v dveh mestih v dveh različnih državah, vse to v kontekstu sveta brez meja. Kakšne so prednosti in izzivi pri tovrstnem čezmejnem sodelovanju v kulturi?

Prvič v zgodovini dve mesti v dveh državah soustvarjata pod enim nazivom, kar nam prinaša ogromno mednarodne pozornosti. V Evropi ni več kraja, kjer ne bi slišali za ti dve mali mesti na meji, ki sodelujeta pod sloganom Go! Borderless. Kljub travmatični zgodovini in različnim interpretacijam preteklosti smo našli pot skozi razumevanje in sprejemanje drugačnosti. To je največja prednost, saj naši kulturni programi to odražajo. Gosti, ki iščejo zgodbo o sobivanju v brezmejnosti, prihajajo s celega sveta, največ pa iz Evrope.

Seveda pa vse to prinaša tudi izzive, saj delujemo v dveh državah z različnima zakonodajama in načini delovanja. To zahteva več časa pri organizaciji, dvojno birokracijo in več usklajevanj. Vendar je to priložnost za učenje. Ugotovili smo, da na cilj hitreje prideš sam, a skupaj pridemo dlje, vsebine pa so bolj zanimive in avtentične. Kombiniramo najboljše iz Slovenije in Italije, kar ljudje zaznavajo kot nekaj posebnega.

Življenje na meji, katerikoli, je zelo specifično, saj meje pogosto kruto posežejo v vsakdanje življenje ljudi, vključno z družinami, sorodniki in delovnimi mesti. Kakšne specifične izkušnje in izzive življenja na meji želite izpostaviti skozi projekte EPK?

Specifične izkušnje življenja na meji najbolje ponazarja dokumentarni film Ne pozabi me, avtorice Anje Medved, ki je del uradnega programa EPK. Film razkriva skrite zgodbe iz 20. stoletja in vključuje intervjuje z ljudmi, ki so bili takrat otroci, ter starejše posnetke. Prikazuje, kako je naše mejno območje prepleteno, saj ni šlo le za dva naroda, temveč za mešano prebivalstvo. Meje so se večkrat premikale. Nekoč je bilo to območje del Avstro-Ogrske, tukaj so bili tudi Avstrijci in seveda tudi Furlani. Film jasno kaže, da so mešane družine tukaj prisotne že od nekdaj.

Primož Lavre

Zgodbo bo nadaljeval interpretacijski center EPIC, Evropska platforma za interpretacijo 20. stoletja, ki bo enakovredno obravnaval zgodbe obeh strani in malih ljudi. Na premieri filma je bilo vzdušje čustveno, pričevalci so imeli solze v očeh in so poudarili, da razlike, ki so jih razdvojile, prej niso na tak način obstajale v skupnem življenju. Vojne so te razlike poglobile, a žal se nestrpnosti in težave tudi niso končale s koncem vojn. EPK vidijo kot priložnost, da se poglabljanje razlik konča in se lahko nadaljuje skupno, »borderless« življenje. Naša ekipa se strinja, da ne gre za zanikanje preteklosti, temveč za razumevanje različnosti in gradnjo boljše prihodnosti. EPK je priložnost za povezovanje, deljenje zgodb in ustvarjanje skupne prihodnosti, ki temelji na razumevanju, spoštovanju in sodelovanju. To je ključno za uspešno in trajnostno sobivanje v našem specifičnem mejnem okolju.

Kako EPK prispeva k razvoju čezmejnega sodelovanja med Slovenijo in Italijo? Kako se na projekt odziva lokalno prebivalstvo na obeh straneh meje?

Lokalno prebivalstvo je zelo veselo, ker se je začela razvijati neka brezmejna identiteta, ki združuje najboljše iz Slovenije, Italije in drugih, ki so se naselili v tem brezmejnem pasu. Ponos na to zgodovino se krepi. V preteklosti je bila ta identiteta breme, zdaj pa se razvija ponos. Mnogi so se vključili v programe, nekateri so sodelovali v uradnih projektih, drugi pa so se prijavili na »Sklad za male projekte GO! 2025 Interreg Italija-Slovenija«, ki spodbujajo manjše čezmejne projekte. Ti projekti povezujejo različna področja, kot sta šport in turizem, kar prinaša veliko aktivnosti na obeh straneh meje. Dogodki segajo tudi do Trsta, Vidma in po celi Sloveniji. V primerjavi s preteklimi leti, ki so bila mirnejša, smo zdaj na tem področju priča živahnemu družbenemu življenju.

V Evropskem parlamentu je bila nedavno predstavljena bela knjiga EPK. Kakšen je njen pomen za prihodnost EPK? Kako vidite vlogo EPK v širšem evropskem kulturnem prostoru?

Poleg tega, da smo prva čezmejna evropska prestolnica kulture, imamo to srečo, da prav letos obeležujemo tudi 40-letnico te iniciative Evropske komisije. V sodelovanju z mestom Chemnitz, ki je prav tako evropska prestolnica kulture, smo pripravili belo knjigo. Ta knjiga bo podlaga za prihodnje odločitve o oblikovanju evropskih prestolnic kulture. Vsebuje intervjuje z dosedanjimi prestolnicami, raziskave in ankete ter priporočila za izboljšanje delovanja, financiranja in drugih ključnih vprašanj.
Bela knjiga je izjemna priložnost, da širši javnosti predstavimo naše kraje, program in proces sodelovanja. Z mestom Chemnitz sodelujemo zelo dobro, saj nas povezuje podobna zgodovina, Chemnitz je bil namreč nekoč del Vzhodne Nemčije. Skupaj soustvarjamo kar deset skupnih projektov. To sodelovanje je pomembno za krepitev čezmejnega kulturnega prostora in za prihodnost EPK.

Meja in polpretekla zgodovina sta močno zaznamovali Goriško. EPK odpira tudi nekatera neprijetna vprašanja, s katerimi so se soočali tukajšnji ljudje, vključno s kontekstom fašizma. Pojavile so se denimo tudi kritike glede Mussolinija kot častnega meščana Gorice. Je EPK priložnost za neke vrste kulturno spravo in krepitev italijansko-slovenskih odnosov, tudi tako, da se naslovijo vprašanja, ki so bila v javnem diskurzu pogosto potiskana v ozadje?

To je bilo pričakovano. Kot organizatorji kulturnega programa se osredotočamo na različne poglede, vsakdanjega človeka, družine in čustva, ne glede na to, kako daleč nazaj gremo. Imamo recimo tudi projekte, posvečene starovercem in aleksandrinkam. Ti projekti so avtentični in izhajajo iz lokalnega okolja. Naš cilj je, da tisto, kar je bilo skrito, postavimo na svetovni oder. Med ljudmi so ti kulturni procesi spodbudili željo po razumevanju. Goriška je specifičen prostor, kjer se zaradi skupnega življenja lažje sprejema drugačnost, kljub različnim mnenjem. Večina se zaveda, da je pomembno, da gledamo naprej in kaj lahko skupaj zgradimo. Takšno visoko toleranco sem doživela le v Londonu pred brexitom, in veseli me, da to pri nas zaznavajo tudi obiskovalci.

Primož Lavre

Trg Evrope, kjer je mozaik Franca Vecchieta, tudi govori o tem. Vecchiet je ustvaril mozaik, kot je dejal, z namenom »razstreliti mejo«, oziroma kot je sam dejal v intervjuju, da je EPK čas, da se prenehamo vračati nazaj, ampak v grajenje boljše prihodnosti. EPK je priložnost, da se na novo spomnimo preteklosti, a hkrati tudi, da se osredotočimo na prihodnost, ki jo lahko zgradimo skupaj.

Verjamete, da ima kultura moč, da dejansko lahko pripelje do sprememb, sprememb v miselnosti? Omenili ste recimo aleksandrinke, ki so bile dolga leta pravzaprav tabu, nekaj, na kar Primorska ni bila ponosna. Potem pa se je odnos do tega spremenil prav skozi kulturne projekte.

Res je, kultura ima izjemno moč pri iskanju povezav med ljudmi in odpiranju tabujev, kot so aleksandrinke, ki so bile prvi migranti in so prehajale med revnim in bogatim svetom. Odprli smo številne teme, tudi o Vili Rafut oziroma Laščakovi vili. Vilo je zasnoval slovensko rojeni arhitekt, ki pa je pozneje deloval v Italiji in nehal uporabljati strešice, zato se nekaj časa pri nas ni govorilo o njem. Njegovo delo je bilo sprva spregledano, a danes ga razumemo v kontekstu specifične identitete tega območja, nekaj, kar se lahko imenuje »borderless«. Vse te teme so vzbudile burne odzive in spodbujajo ljudi, da ponovno osmislijo svoja razmišljanja in iščejo lastne odgovore na težka vprašanja pravzaprav skozi sproščeno uživanje v kulturnih projektih. Kultura namreč lažje odpira vprašanja in omogoča, da preidemo svoje meje, se dotaknemo globljih čustev ter razširimo meje svojega razmišljanja.

Ena izmed krasnih izkušenj je bila tudi gledališka igra Gorana Vojnovića V iskanju izgubljenega jezika, v okviru projekta Nezmožni umreti/Inabili alla morte. Govori o dveh bratih, ki po vojni ostaneta na nasprotnih straneh. Skozi zgodbo spoznamo, da so bili nesmisli v razumevanju na obeh straneh. Gledališka igra, ki s podnapisi poteka v dveh jezikih, združuje resne in komične vsebine. Gledalci hkrati jokajo in se smejijo, skozi komične prizore pa lažje razumejo absurdnost nekaterih dogajanj in pojmovanj, ki so razdvojile družino. Tak sproščen pristop, skozi različna področja kulture od glasbe do vizualnega, omogoča sprejemanje tem, ki bi sicer naletele na predsodke. Kultura res lahko briše meje.

Kako EPK vpliva na identiteto Nove Gorice in Gorice ter na njuno mednarodno prepoznavnost?

EPK je zgodbe, ki so bile že prej zanimive, postavila na svetovni oder in jih nadgradila. Turisti so Trg Evrope že prej uporabljali kot izhodišče v regiji, zdaj pa je kot del širšega obnovljenega kulturnega območja, skupaj z EPIC-om, Urbano osmico in prenovljeno železniško postajo s podhodom, postalo pravi magnet za obiskovalce, ki prihajajo bodisi iz Italije bodisi iz Slovenije. Sodelovanje s Slovensko turistično organizacijo (STO) in Promoturismom na italijanski strani je prineslo rezultate, saj so nas agencije uvrstile v itinerarje ključnih evropskih trgov. Turisti, ki so prej potovali v Benetke, Trst in Ljubljano, se zdaj ustavijo tudi v Novi Gorici in Gorici, kar povečuje število dnevnih obiskovalcev. STO nas je vključila tudi v kulturno transverzalo, ki povezuje Maribor, Ljubljano in Novo Gorico.

Kako EPK vpliva na organizacijo drugih dogodkov v Novi Gorici, tudi političnih?

Leto 2025 je pritegnilo številne organizatorje, da so se odločili prirediti dogodke v Novi Gorici in Gorici. Organizirajo se tudi team buildingi, ki vključujejo kulturne dogodke. Potekajo politični dogodki, kot so bilaterale in terenska seja državnega sveta, ter športni dogodki, kot je etapa Gira d’Italia, imenovana Borderless Giro. Na enem od prihodnjih dogodkov bo atlet Armand Duplantis s palico simbolično preskočil mejo na Trgu Evrope. Verjamem, da bodo lokalne oblasti prepoznale priložnosti, ki jih prinaša EPK, in nadaljevale projekte še po letu 2025, saj lahko kultura in dogodki resnično prispevajo k razvoju in prepoznavnosti mest ter krepitvi skupnosti.

Kako EPK povezuje različna področja, kot sta kulinarika in šport?

EPK presega meje tradicionalne kulture in se povezuje z drugimi področji, kot so kulinarika, gospodarstvo, šport in turizem. Program je razdeljen na množične dogodke, ki so namenjeni kar najširši javnosti, in na specializirane projekte za obiskovalce, ki iščejo specifične teme. Povezovanje z drugimi področji se izkazuje za učinkovito pri razvoju občinstev. Ljudje, ki se sicer ne bi udeležili kulturnih prireditev, pridejo na druge dogodke in odkrijejo, da so jim kulturne vsebine pravzaprav všeč. Dober primer je Pohod za Evropo, ki se je zaključil z robotsko-plesnim performansom Inferno, ki je privabil več tisoč obiskovalcev. To širi občinstvo in omogoča ljudem, da spoznajo zanimive teme, kot so tehnologija in telo.

Primož Lavre

Podoben primer je festival R.o.R., intermedijski festival, ki se bo letos jeseni že tretje leto v okviru uradnega programa EPK odvil v Novi Gorici in Gorici. Tudi na takšne festivale, ki se odvijajo na ulicah, pride veliko ljudi, kar je redko tudi v glavnih mestih. Mnogi so namreč prvič videli video mapiranje in interaktivne instalacije, kar je posebno zadovoljstvo za tiste, ki se ukvarjajo s kulturno-kreativnimi industrijami. EPK tako omogoča, da kultura postane dostopna širšemu občinstvu.

Ali neposredna bližina vinorodnega območja tudi privablja goste?

Da, vinorodno območje privablja goste, najbolj pa kombinacija s kulturo. Tako na primer na gradu Dobrovo v Brdih sobivata Mušičeva razstava in zgodba o rebuli. S pomočjo sklada malih projektov GO! 2025 sta bila razvita čezmejna projekta Ars Sine Finibus, ki spreminjata Collio in briške vinograde v muzej na prostem, ter Vina prijateljstva in miru, ki je povezal vino in kulturno dediščino Frančiškanskega samostana Kostanjevica ter Castello di Spessa.

Koliko je zanimanja za EPK iz drugih delov Slovenije?

Interes za EPK je prisoten po vsej Sloveniji, pa tudi Italiji in celotni Evropi. Sodelovanje z Italijo privablja obiskovalce, ki odkrivajo Novo Gorico in njeno zaledje, kar deluje kot magnet za obiskovalce iz Slovenije.

Kakšne strategije imate za privabljanje mednarodnih obiskovalcev? Kako vpliva recimo dnevni vlak iz Beljaka na obisk EPK?

Dnevni vlak iz Beljaka pozitivno vpliva na obisk EPK. Nismo pričakovali, da nas bodo sosedje iz regije Alpe-Adria tako sprejeli. Avstrijci so povečali frekvenco vlakov in organizirali promocijske dogodke. EPK nas je tako povezala z avstrijsko Koroško, Gradcem in Dunajem. Avstrijska Koroška je med drugim prispevala Kupolo Ingeborg Bachmann, ki je kulturno prizorišče z dvojezičnim programom. Pred tem so Avstrijci prihajali v manjšem številu, zdaj pa je obisk znatno narasel.

Italija je prav tako povečala število vlakov, ki vozijo iz Rima in Benetk, kar prinaša več turistov v Novo Gorico. Regija Furlanija - Julijska krajina je dodala deset novih letov Ryanaira in nov vlak, ki povezuje Gorico.

Slovenija se sooča s težavami pri povezljivosti letališč in vlakov, a imamo srečo, saj je tržaško letališče le 15 minut stran in povezuje z večino evropskih mest. Benetke, kot prometno vozlišče, so le eno uro stran, kar omogoča enostaven dostop do Nove Gorice. To je pomemben korak k večji prepoznavnosti naše regije.

Kako sodelovanje z drugimi prestolnicami kulture vpliva na festival Okusi ob meji?

Festival Okusi ob meji bo že četrti vrhunec in povezuje kulinariko in kulturo. Gre za nadgradnjo tradicionalne prireditve Gusti di frontiera, ki privabi 200 tisoč obiskovalcev. Tokrat bo festival prvič potekal na obeh straneh meje, kjer bomo predstavili kulinariko evropskih prestolnic kulture, avtentične okuse brez meja ter prihodnost hrane, ki jo razvijamo v našem laboratoriju.

Kako pa »prijateljska mesta« prispevajo k promociji regije, na primer s koncertom Robbieja Williamsa v Trstu?

Koncerti, kot je Robbiejev v Trstu ali 30 seconds to Mars v Gorici, so odlična dopolnitev za našo regijo. Medtem ko Benetke trpijo zaradi pretiranega turizma, je Trst doživel preporod. Ti dogodki, ki so del programa GO! 2025, prinašajo dodatno promocijo in sinergijski učinek, saj obiskovalci spoznajo tudi naš program. Sodelovanje z Italijani je zelo plodno, saj kultura zanje predstavlja pomemben del identitete in turizma.

Ali se Slovenci in Italijani strinjajo glede pomena kulture?

Absolutno. Kultura je naš skupni jezik. V štirih letih dela na EPK smo skupaj dosegli neverjetne premike. Kulturni ustvarjalci so se povezali, tako da lahko v primeru slabega vremena prireditev iz Slovenije preselimo v Gorico. Ta brezmejnost je nalezljiva in prinaša dobre stvari.

Primož Lavre

Kaj nas čaka v bližnji prihodnosti?

Trenutno poteka okoli 15 stalnih razstav, med njimi tudi razstave, posvečene slikarju Zoranu Mušiču. Prejšnji vikend smo združili šport in kulturo z etapo borderless Giro, ki se je zaključila na Trgu Evrope, kjer se je začela EPK. To je bila priložnost za predstavitev naše kulture. Na predvečer Gira je bila na stadionu v Novi Gorici predstava 1976 avtorja Tomija Janežiča, ki govori o njegovem otroštvu. Naslednji dan smo organizirali vodeni ogled razstave Zorana Mušiča, našega najbolj znanega slikarja. EPK je privabila ne le neuveljavljene umetnike, temveč tudi naše velikane, ki so se vrnili, kot so režiser Tomi Janežič, intermedijski umetnik Marko Peljhan in pianist Aleksander Gadžijev. Ti ustvarjalci se vračajo, da ustvarjajo projekte in vzgajajo nove kadre.

Kakšne so vaše vizije za prihodnost kulturnih projektov na tem območju? Menite, da bo EPK pustil trajne sledi in obogatil obe mesti?

Številni projekti so pripravljeni na samostojno življenje. Dobre evropske prestolnice kulture razvijajo projekte z mislijo na trajnost. Pripravili smo dediščinski program s kriteriji, da bi čim več novih programov ostalo tudi po EPK. Že prej smo imeli kakovostne tradicionalne festivale, zdaj pa se bo temu dodalo še več. Razvila se bo tudi infrastruktura, saj smo ena najuspešnejših prestolnic na tem področju. Na obeh straneh meje je bilo vloženih skupno 230 milijonov v infrastrukturo, kar je bistveno več kot sredstva za program. Večina sredstev je evropskih in državnih. Prenovljeni sta obe železniški postaji, v Rožni dolini pa je nastalo novo koncertno prizorišče. Ta infrastruktura koristi prebivalcem, turizmu in kulturi, saj je v Novi Gorici manjkalo tovrstnih prostorov.

Ali bo zaključek EPK tako spektakularen, kot je bila otvoritvena slovesnost?

Zaključna slovesnost bo prav tako razsvetljena in bo simbolično prikazala, kako sta mesti postali eno ter hkrati ohranili svojo avtentičnost. Tako kot je bila otvoritev napoved, bo zaključek povzetek celotnega dogajanja. Zadnji dan bomo gostili primopredajo kulturne štafete naslednjima prestolnicama na Finskem in Slovaškem.