Predstava ima štiri atribute, ustvarjalce, ki jih nikakor ne gre prezreti, in zaradi česar je nastala dobra uprizoritev. Predvsem moramo vsekakor pohvaliti režiserja Januszo Kico, ki v slovenski gledališki svet že dlje časa prinaša svežino, čistost mizanscene in domišljenost režije. Po njem bi se lahko mnogi mladi režiserji zgledovali, in naš gledališki prostor bi imel svetlejšo prihodnost. Drugi v vrsti je glavni protagonist in vsestranski igralec Aleš Valič, ki je v vlogi Staneta Ramovša ponovno izkazal neverjetno paleto emocij, smisla za gledališki gib in igralske interpretacije. Čas je, da ta naš velikan igre prejme Borštnikov prstan. Izjemna pohvala gre mladi igralki Urški Taufer, ki s svojo karizmo in prezenco vse bolj stopa v ospredje. Svojo kreacijo vloge Anne Vieri oziroma Ivane Župančič je naredila tako, da si jo brez nje težko drugače predstavljamo. Vedno znova na oder prinese svežino in omreži publiko.