Metod Pevec s filmom gledalca spomni na čas socializma

Ob vašem sedmem igranem celovečernem filmu ste zapisali, da je Frenk dobesedno potrkal na vaša vrata, v času, ko ste živeli v kletnem stanovanju samskega doma, v katerem je nastala vaš dokumentarni film Dom (2015). Dejali ste, da je vaš novi film tudi nastal prav zaradi Frenka. Kdo je pravzaprav Frenk?

Frenk je res prišel nenadoma, a ni prišel od daleč. Deloma sem tudi jaz ta študent filozofije, pripadam tisti generaciji, ki je poslušala marksizem in je bila vzgojena v socialnih, socialističnih vrednotah, okrepljenih s takrat popularno filozofsko podlago. Ko se je vse sesulo, smo ostali na nek način praznih rok, brez oprijemljivih vrednot. Tako je nastal nek vakuum, ki je še posebej prisoten danes, ko se izkazuje, da radikalni ali liberalni kapitalizem nista prinesla nobene trajnejše vrednote. O dobičkih, družbeni učinkovitosti in gospodarski rasti namreč ne moremo govoriti kot o vrednotah. To so zgolj kazalci, ki za trajno usmeritev neke družbe ne pomenijo nič. Ob takih razmišljanjih se je prebudil Frenk in nas skušal spomniti, kako je bilo nekoč. Medtem pa je lik Frenka, ki ga v filmu igra Janez Škof, že dobil brata Braneta (Valter Dragan). Ta se je popolnoma okužil s kapitalističnimi pogledi na svet.

Vsi dobro poznamo slovensko razklanost na leve in desne razbojnike, vmes pa ni nikogar, ki bi znal pomiriti oba bregova, ki bi znal razmišljati dialektično, kohezivno, kot smo se učili na filozofiji. V tem manku in vsesplošnem kričanju je nastal Frenk, kot glasen lik, za katerega menim, da ima kaj povedati.

Ste režiser, ki spremlja slovensko realnost od osamosvojitve dalje. V vašem novem filmu preko bratov Frenka in Braneta soočite dva družbena in miselna sistema - socializem in kapitalizem. Omenili ste razklanost Slovencev na leve in desne. Pregovorno so na levici tisti, ki večkrat zagovarjajo ali vsaj omenjajo pomen vrednot, ki jih je gojil socializem, a dandanes kapitalizem pravzaprav zadeva vse, ta problem gre onkraj politične delitve. Kdo pravzaprav so danes te barabe?

Pogosto poslušamo radikalizirana leva in desna stališča, ker je radikaliziranost bolj plastična in prepričljivejša za volivce. Sredina pa je vedno bolj kompleksna, ker se mora ozirati levo, desno, naprej in nazaj in iz te sredine je težko potegniti privlačna stališča, ki bi privedla do zmage na volitvah. Zdi se mi, da se je treba vendarle ustaviti in razmisliti, kaj je dobro za nas kot ljudi. Z radikalizacijo namreč ne bomo pridobili ničesar, pridobili bomo zgolj nasprotja, sovraštva in neplodno energijo, ki brez potrebe razdvaja.

Radikalizacija ukinja strpnost do drugačnosti in drugačnih stališč. Radikaliziran si tedaj, ko rečeš, samo jaz vem in samo jaz imam prav ter začneš preganjati drugačna stališča in ljudi s takšnimi stališči. To pa je resna težava, saj lahko postane sovraštvo neverjetno globoko in se izkazuje na neverjetne načine.

Tema razdora v družini zaradi dediščine je prav tako prepogosta slovenska, zagotovo pa tudi širše prisotna tema. Od kod po vaše ta pohlep, ki žene družinske člane tako daleč, da pozabijo na osnovne vezi med njimi?

Pohlep je že v Bibliji opisana nečednost. V resnici pa je pohlep zgolj požrešnejši derivat želje. Po drugi strani so želje, ambicije in hotenja tisto, kar svet žene in premika. In ljudje kdaj niti ne opazijo, da so prestopili mejo, kjer se konča legitimna želja in začne pohlep. Verjetno je ta meja tam, kjer en človek začne izkoriščati drugega in to mejo je znal marksizem jasno definirati. Danes pa to ni definirano.

Ob novici, da je nekdo izkoriščal druge ljudi, preko države ali direktno, smo se navadili slišati argument, da je bila zadeva popolnoma legitimna. Kako je lahko ista stvar hkrati legitimna in boleče nepoštena? Ta varljiva legitimnost je bila nekoč vzpostavljena, ne naključno, naslonila se je na politični sistem in motive političnih protagonistov. Nekdo je vedel, zakaj je dvignil roko. Roka pa ni nikoli daleč od žepa.

Danes so postali izkoriščevalski mehanizmi tako sofisticirani, da jih komaj zaznamo, kaj šele razumemo. Ampak piramide so vedno gradili delavci, tudi danes ni drugače. Nevidno finančno omrežje pa bogato investira v politično recikliranje mehanizmov, ki zagotavljajo, da se krog vrti, da v tem vrtenju z božjastno naglico bogati tisti en odstotek, tisti perverzni faraonski vrh, ki mu je vseeno, če se bo pojutrišnjem ta svet scvrl od vročine. Vsaj deloma, verjamem, se to dogaja tudi zato, ker smo pokopali marksistično kritiko kapitalizma. Ta se danes odvija bolj na ravni intelektualistične zabave kot v obliki resnega gibanja ali vsaj filozofskega aktivizma. Pravzaprav smo po debaklu vzhodnoevropskega bloka kapitalizem razbremenili sleherne kritike, dopustili smo, da se vede zmagovito, celo zmagovalsko. Zmagovalci pa so še vedno izstavili račun in zatrli ali zaprli svoje kritike.

Frenk je po definiciji pravičnež. Toliko, da se je pripravljen odpovedati milijonom, ki bi jih dedoval od očeta, ker ugotovi, da je bil oče eden od vidnih osamosvojiteljev, ki so se do bogastva dokopali s sumljivimi posli in poznanstvi. Prav tako pa je Frenk v svojem boju pripravljen iti do konca, ne boji se posledic, kar je morda dandanes težava, saj bi v pogovorih marsikdo kaj naredil, spremenil v smeri izboljšanja zadev v družbi, ko pa se je treba izpostaviti in morebiti celo prevzeti posledice za izrečeno oz. narejeno, ni nikjer nikogar več...

Če si ne upamo biti glasni, je to gotovo neka avtocenzura. In bodimo iskreni, to ni čednost! Kolikokrat se zadržimo in ne povemo javno, kar mislimo, ampak se raje umaknemo v kakšno zaupno, prijateljsko gostilniško omizje in si tam damo duška? Ampak to ni prav! Dali smo si duška, potolažili smo našo slabo vest, a s tem v resnici nismo napravili nič. Nekaj lahko naredimo le s tem, da svoja razmišljanja razgrnemo javno, ko si upamo postaviti za našo besedo in jo javno zagovarjati, če je treba. V tem pa je seveda nekaj tveganja, da se bo na drugi strani našel nekdo, ki bo knjigovodsko zabeležil to našo izjavo kot minus. Danes se podatki pretakajo po spletu, kjer se filtrirajo, potvarjajo, prodajajo, manipulirajo. Na ta način v tako imenovanih razvitih državah že vodijo in dobivajo volitve in to se bo zgodilo tudi pri nas, če se ni že. Kaj pa vem? Ker ko se bomo zavedali, da smo ves čas beleženi in evidentirani, bomo vse bolj molčali.

Razmišljala sem, kaj bi s podedovanimi milijoni naredila večina posameznikov. Najbrž bi jih enostavno vzela in se ne bi spraševala, od kod izvirajo. Kaj menite?

Pri denarju se najbolj izkaže človekova morala. Malokdo je res imun. Se je pa po drugi strani zdravo zavedati, da je denar najmanjša garancija za kakršnokoli srečo v življenju. Pri filmu sem izhajal iz tega, da so iz slovenske države na nepošten način izvlekli ogromno denarja. A ta odtujeni denar - si mislim - bolj ali manj mrtvouden leži v oddaljenih davčnih oazah, medtem pa tujci kupujejo naše resnične gospodarske potenciale. Kaj imamo zdaj od tega? Kje je naša dediščina? Današnja uspešna slovenska podjetja so nastala tako rekoč iz nič, ustvarili so jih ljudje, ki so verjeli v svoje znanje in delo ter deloma tudi v to državo. Iz pokradenega družbenega premoženja pa ni nastala omembe vredna gospodarska zgodba.

Lahko bi rekli, da je v Frenkovem slogu tudi boj slovenskih filmskih ustvarjalcev za slovenski film. Natanko pred letom ste kot posebno izdajo Filmarije izdali Nacionalni program o filmu, v katerem ste predstavili pereče razmere v slovenski kinematografiji in prepotrebno povišanje sredstev za to področje, pred dvema letoma ste se povezali tudi v zvezo filmskih ustvarjalcev. Vlada je februarja letos kot utemeljeno sprejela, da sredstva za film s sorazmernimi letnimi povečanji do leta 2022 dosežejo 11 milijonov evrov, a ob zadostnih sredstvih za kulturo. Zaznavate po letu dni kakšen napredek?

V Sloveniji imamo boleče asimetričen kulturni model, ki je posledica dolgoletne kulturno politične inercije in ministrskega zapečkarstva. Na eni strani imamo vladni oziroma javni sektor s sindikati, kolektivnimi pogodbami in velikimi javnimi zavodi, na drugi strani je nevladni sektor z negotovimi programskimi sredstvi in s samozaposlenimi ustvarjalci.

Ko se je po dolgem času zgodilo leto debelih krav in je celo kultura dobila znatno povišico, pa je šla večina za plače v javnem sektorju, nevladniki smo rožljali za drobtine in obljube. Pri filmu je namreč zaposlenih samo nekaj administrativne sile na SFC in Viba filmu - okrog 20 ljudi, vsi drugi smo takšni ali drugačni samozaposlenci z vsemi karakteristikami sodobnega prekariata. Omenjenih 11 milijonov je bila zgolj poštirkana ali polizana obljuba parlamentarnega odbora za kulturo. V resnici smo tam, kjer smo bili. Plače se zvišujejo, honorarji so že deset let zamrznjeni. To pa umetniške panoge zunaj javnih sistemov sili v polprofesionalne in vse bolj ljubiteljske produkcijske pogoje.

Toda zakaj ne pride končno do premikov?

Premikov ni, ker si nihče ne upa zares zarezati v uveljavljen model financiranja in upravljanja slovenske kulture. Ta je zgrešen, zastarel in nefleksibilen. Ministrstvo za kulturo ne investira v programe, pač pa zvečine plačuje institucije in njihove stroške. Eden od nekdanjih ministrov je bil za svojo delovno mizo odkrit: plačujemo iztožljive obveznosti, je priznal. Slovenska kulturna politika bi potrebovala več kot prepih, eno močno tramontano in kapitana, ki se znajde v takšnih razmerah.

Širša različica pogovora je dostopna na https://misli.sta.si/