Piše nadaljevanje (v njenem načrtu so vsaj štirje deli), v katerem tudi Ivan Vran – predsednik vlade tik pred koncem mandata, ko konec jemlje tudi pandemijo – še ni rekel zadnje besede in storil zadnjega dejanja. Če si želite knjigo izposoditi v knjižnici, se boste morali postaviti v vrsto. Avtorico smo fotografirali z Jutranjikom v roki; časopisom, ki je sicer živel le en mesec (1998), a je v njenem romanu oživel.

Kaj berete na ljubljanskih zelenicah ali ob bregovih Ljubljanice?

V Rožni dolini imamo lep vrt, večinoma berem kar tam, sicer pa grem občasno res s knjigo po Ljubljani – resnično je lepa. Kaj berem? Skoraj vse! Trenutno predvsem žanrsko literaturo, saj jeseni skupaj z odlično ekipo organiziram festival kriminalk – Krimifest. Rada bi »predihala« čim več kriminalk, tudi zato, da vidim, kaj je že kdo napisal in česa ne, pišem namreč že novo.

Berem tudi psihološke in naravoslovne tekste, tako strokovne kot nestrokovne. Z Andrejem Blatnikom bova prihodnje leto v Cankarjevem domu vodila Literarne ekokrajine, pogovore o stikih med literaturo in podnebnimi spremembami. Skratka, v roke vzamem kriminalke, ekološko literaturo, vmes pa še kak družbeni roman in znanstveno fantastiko.

Kako ste zašli na pot kriminalnega romana?

Najprej sem delala na področju okolja, a življenje je šlo po svoje. Nisem ravno zašla, kot pravite. Zaradi nevrološke motnje ne prenašam umetnih luči – računalniški zasloni, pisarniške, laboratorijske, avtomobilske luči ...

Vsa ta osvetljava namreč nenehno utripa. Večina tega utripanja ne opazi oziroma ne zazna, meni pa povzroča močne glavobole in slabosti. Nisem mogla več delati v laboratorijih, tudi za računalnikom ne, zato sem iskala druge poti in zamenjala kar nekaj služb. Nekje vmes sem prišla v literarno družbo, se vključila v klube, že prej me je zanimalo vse, kar se dogaja s knjigami. Že od nekdaj rada berem, doma imamo veliko knjižnico.

Nato pa je tehnološki razvoj iz e-bralnika (ki temelji na tehnologiji e-črnila, ne na LED ali drugi svetlobni tehnologiji) razvil tudi e-črnilni prenosnik in lahko sem začela pisati. Ker je med mojimi prebranimi knjigami največ kriminalk in ker me privlačijo uganke, zgodbe, v katerih se dogaja kaj napetega in se do skrajnosti zaplete v medčloveških odnosih, je bilo nekako samoumevno, da se lotim pisanja kriminalnega romana.

Velja začeti z opozorilom, da naj v vaši glavni junakinji, to je višja kriminalistična inšpektorica Katjuša Jakopič sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Ljubljana, ne iščemo oziroma najdevamo vas?

Tako je, nobenega izmed likov, niti naslovnega, nisem ustvarjala po resničnih osebah. Skušala sem jih narediti čim bolj raznolike, da bi tudi tako prikazala našo družbeno pestrost.

Seveda pa liki, ko jih ustvarjaš, zaživijo malce po svoje in marsikateri je presenetil tudi mene.

Videz inšpektorice Katjuše je »povprečnejši od povprečnega«, ste zapisali. Za vas to že ne drži.

(smeh) Si mislim, da kar drži. Rada se znajdem v povprečnosti, ne samo pri videzu. V njej je mir. Ne vem, zakaj se povprečnosti drži tako slab sloves. Zdi se, da dandanes skoraj vsi, vsaj na zunaj, želijo biti nekaj nadpovprečnega, posebnega. Nekatere ženske se za to trudijo tudi z videzom – večna mladost, moški velikokrat s hlepenjem po moči – avto, denar, položaj …

Seveda se vloge spolov tudi prelivajo.

V tem iskanju nadpovprečnega, prvega, najboljšega, izjemnega se včasih zdi, da ni več prave mere, da smo malce pozabili na vsa udobja, ki jih povprečje prinaša. Zato se mi je zdela zanimiva junakinja, ki se v povprečju prav dobro znajde, je z njim zadovoljna. In morda ravno v tem ni povprečna.

Kar nekaj pisateljev in vrsta pisateljic se je spopadla s tem žanrom. Imamo prvo damo slovenske kriminalke?

Doslej smo imeli dve zelo različni – Ireno Svetek in Mojco Širok. A vseskozi prihajajo nove. Prav zdaj v okviru Krimifesta žirija prebira in izbira najboljši slovenski kriminalni roman zadnjih dveh let. V zadnjih dveh letih je bilo v Sloveniji izdanih več kot 50 kriminalnih romanov, ki jih je napisalo več kot 20 avtoric in avtorjev.

Koliko od teh avtorjev je žensk?

Slaba polovica. Vse smo lahko dame, če želimo – ni treba, da smo prve (smeh).

Klasični kriminalni romani so bili namenjeni zabavi in sprostitvi. Je sodobni kriminalni roman nekaj več? Zahteva, kot pravimo, bolj poglobljeno branje?

Kriminalni roman v svetovnem merilu se že kar nekaj časa skuša otresti oznake »nižja literatura« in na trenutke se zdi, da postaja nekaj več. Najdemo jih, denimo, že med Bookerjevimi nominiranci. Največ zaslug za to ima kritično tematiziranje družbenih in političnih vprašanj, spretno vtkanih v kriminalni zaplet. A vendarle je treba povedati, da dobrega krimiča ne smemo zamenjati z družbenim romanom. Postavlja se vprašanje, ali si sodobni kriminalni roman to sploh želi.

Značilnost dobre kriminalke je vsekakor ta, da je bralcu lahko dostopna, tako po slogu kot po vsebini, zato je lahko odličen vstop v branje. Pa tudi v njegovo nadaljevanje, kriminalke so namreč pogosto pisane v serijah, kar spodbuja poseganje po nadaljnjih knjigah.

Primož Lavre

Zahtevajo tudi logično razmišljanje, zgodbe so včasih silno zapletene, napisane iz več perspektiv, v različnih časovnih obdobjih, na več krajih in tako dalje. Sledenje dogajanju tako zahteva miselni napor in poglobljeno branje. Hkrati pa je dogajanje v kriminalkah, čeprav se odvijajo okoli umorov, večinoma osvobajajoče, pravici je zadoščeno, prav tako bralčevi potrebi po odklopu in sprostitvi.

Če morda vse našteto ni dovolj, pa kriminalke, kot večina umetnosti, vselej odražajo duha časa, v katerem so napisane, ravno s tem, ko pletejo in razpletajo odnose in zgodbe okoli nečesa tako pomembnega, tako dokončnega in najskrajnejšega človekovega nemoralnega dejanja – jemanja življenja drugemu.

Okoli njega pisatelj postavi trikotnik morilca, žrtve in preiskovalca. Ta trikotnik tudi v sodobnem kriminalnem romanu ostaja pomembno osrednje polje, ki neposredno odseva družbenozgodovinski okvir obdobja, v katerem je roman nastal. Treba je paziti, koga postavimo na katero stranico, komu namenimo več, komu manj pozornosti.

Se je včasih na to obračalo manj pozornosti?

Morda ... Žrtev je bila večinoma ženska, ki jo je preiskovala moška roka. Večinoma, ne vedno. To se zdaj seveda obrača. Avtorji sodobnih kriminalnih romanov morajo, kot rečeno, paziti na ta trikotnik moči. Kdo je storilec, kdo žrtev, kdo preiskovalec. Tako po spolu, družbeni moči, spolni in politični usmerjenosti, starosti, poklicu … Zame je bil to izziv, ker sem želela nekoliko osvetliti vlogo žensk v kazenskopravnem sistemu – poleg vseh drugih tem, ki sem jih prikazala v ozadju, od kovida do politike.

Ljubitelji Agathe Christie so naredili neuradno »analizo po spolu« njenih del, v katerih je glavni protagonist Hercule Poirot. Ugotovili so, da je žrtev v večini primerov ženska, izkaže se, da je morilec v 36 odstotkih Poirotovih primerov ženska. Ti ugotovitvi se ne ujemata z realnostjo. Tako žrtve kot morilci so namreč večinoma moški. V kriminalkah se pogosto zgodi, da se lastnosti likov trikotnika moči ne ujemajo z realnostjo – ne le po spolu –, in ravno ta ugovor realnosti je tisti, ki vzbudi dodatno bralčevo zanimanje.

Stopnje ženske emancipacije ne gre detektirati z enakim številom morilk in morilcev?

Zagotovo ne. A sama opažam, da se delež morilk v romanih, ki jih prebiram, povečuje. Ali gre zgolj za naključje ali resnični trend, ne vem. Poskušala sem preučiti raziskave na to temo, a teh statistik nisem našla. Morda se jih še nihče ni lotil, morda ideja za kakšno magistrsko delo. Zagotovo lahko trdim, da je pri slovenskih piscih delež morilk, v primerjavi z realnostjo, zelo velik, a o imenih in naslovih seveda ne morem govoriti, ker gre za velike kvarnike.

Vleči vzporednice ženske emancipacije z večjo pojavnostjo nasilnih manipulativnih likov, torej z morilkami – četudi je morilka na neki način nasprotje žrtve –, je nevarno. Sama bi raje vlekla vzporednice s povečevanjem števila kriminalistk in detektivk ter predvsem z večjim številom protagonistk krimi ali drugih romanov. Predvsem s pozitivnimi ženskimi liki.

Kot omenim v romanu, pa so ženske morilke v realnosti »naravna redkost«, in tisto, kar je redko, ljudi vznemirja, zanima. Prav tako morilka velikokrat pripomore k bolj presenetljivemu koncu.

Primož Lavre

Upam, da ne bova pokvarila vaše zgodbe, a rad bi vaš komentar tega, da kriminalistična inšpektorica Katjuša Jakopič ni superwoman, sama je tudi žrtev v tem trikotniku, trpi za posttravmatsko stresno motnjo.

Da. Prijem psiholoških težav, ki bremenijo preiskovalce, je v kriminalkah že zelo, zelo dobro obdelan. Tako v filmih, serijah kot v knjigah. In žal, po pripovedih kriminalistov tudi v resničnosti. Sama sem se sicer stvari lotila še nekoliko drugače, a žal o tem ne morem govoriti, ker bomo resnično razsežnost njene travme izvedeli šele v naslednjem romanu.

Po izobrazbi ste naravoslovka, pred desetimi leti ste doktorirali iz ekološke teme. So vam pri pisanju prišli prav metodični postopki naravoslovca?

Pri mojem pisanju se, verjamem, kar opazi, da moram vsako stvar trikrat preveriti. Kar objaviš v znanstvenem članku, mora biti večkrat preverljivo. Kjer se je le dalo, sem se posvetovala s kriminologi, kriminalisti, odvetniki, zdravniki ... Poudariti pa moram, da so vse napake narejene v mojem imenu oziroma v imenu bolj tekoče zgodbe. Trudila sem se, da je vse, kar je res pomembno, tj. sama preiskava, do česa je mogoče priti v kriminalističnih postopkih, resnično in verodostojno.

Založba na spletni strani napoveduje izid naslednjih romanov – kot bi bili že napisani?

(smeh) Ko enkrat vržeš na papir nekaj tako zahtevnega, kot je doktorska naloga in zdaj še literarni prvenec, so očitno prepričani in mi verjamejo, da ne bo ostalo le pri prvem primeru inšpektorice Katjuše Jakopič. Priznam, včasih kar težko verjamem, da mi je uspelo izdati prvenec. S pisanjem nadaljevanja gre lažje, upam, da bo poletje radodarno z ustvarjalnim nabojem.

Napovedujete trilogijo?

Vsaj.

Irena Svetek se je s trilogijo ustavila.

Če se pravilno spomnim, si je tako zamislila že od začetka. V mojem načrtu so za zdaj vsaj štirje deli; bomo videli, ali se bodo zgodbe prijele.

Vsekakor imate priložnost za poglobitev psihološkega profila inšpektorice in njene ekipe. Identiteta mladega pomočnika Rok Roka je nekako obvisela v zraku.

Nadaljnje poglobitve likov se zelo veselim. Rok Rok je doživel veliko odzivov. Kaj je pravzaprav z njim, me sprašujejo številne bralke in bralci …

Pa tudi, ali je izdajalec.

O tem še ne morem govoriti, si pa vsekakor želim. V prvem delu sem se res osredotočila bolj na samo zgodbo, preiskavo in zaplete, v drugi knjigi pa lahko malce bolj preniknem v same značaje likov, kaj jih žene, v njihovo notranjost.

Če pomislim, tudi o glavni junakinji pravzaprav ne izvemo prav veliko.

Za to sem se zavestno odločila, se vam je zdelo, da je to napaka?

Dovolj sem imel opraviti s tuhtanjem, kdo je morilec.

Nekateri so s tem zadovoljni, res jih zanima samo zgodba, drugi bi o kriminalistki Jakopič radi izvedeli več. A za to bo še priložnost. Verjamem, da bo nadaljevanje drugo leto izšlo.

Ivan Vran – v romanu predsednik vlade tik pred koncem mandata, ko konec jemlje tudi pandemijo – še ni rekel zadnje besede in storil zadnjega dejanja?

Zanj imam v naslednjem romanu vsekakor še zamisli … (smeh).

Dobro vam je uspela sprememba perspektive, ki sproži drugačno interpretacijo. Morda je to tisto, kar najbolj pritegne bralce tega žanra?

Če namigujete na sam razplet, na poigravanje s trikotnikom moči, seveda o njem ne morem govoriti … razen s tistimi, ki so knjigo že prebrali, seveda.

Že z naslovom Profesor je končno mrtev ste napovedali temo romana: maščevanje žrtev nasilja. Ubiti nekoga, ki si to zasluži, morda ne prijaviti žrtve, ki se je branila …

Odsotnost maščevanja, ne maščevanje, je res osrednja tema, ki sega prek celotnega romana. Zgodovina človeštva je žal zgodovina maščevanja. Veliko filmov in knjig razglablja o maščevanju, bolj malo jih je, ki zasledujejo ali morda celo poveličujejo njegovo odsotnost. Gre za odmik od obzorja pričakovanja.

Primož Lavre

Seveda pa odsotnost maščevanja ne pomeni, da se odrečemo tudi ukrepanju, ko je treba poskrbeti za varnost sebe ali bližnjih. Meja je tanka.

Kriminalisti in kriminalistke opravijo svoje delo, najdejo storilce in tu je napravljen zapik; naloženi so jim novi primeri. Vprašanje je, kaj se dogaja z žrtvami in storilci, ko jih v roke vzame sodstvo.

Na družbenih omrežjih mi je algoritem prikazal nazorno pripoved o razširjenosti spolnega nasilja in njegovih prijavah. Predavateljica prisotne v predavalnici, kakih dvesto, vpraša, kdo med njimi je bil že kadarkoli žrtev spolnega nasilja oziroma pozna koga, ki je bil. Celotna dvorana, vsi vstanejo. Na prvem predavanju, na drugem, tretjem, četrtem … Vsi poznamo nekoga, ki je doživel spolno nasilje, ali pa smo bili žrtve sami. Ko predavateljica zatem občinstvo prosi, naj vstanejo samo tisti, ki poznajo koga, ki je spolno nasilje prijavil, ali so ga prijavili sami, skoraj vsi obsedijo. Zakaj?

S prijavami imajo težave skoraj vse države. Žrtve se ne bojijo le maščevanja storilca, bojijo se tudi neprimerne obravnave skozi celoten postopek sojenja. Kar se žal še vedno dogaja.
A zadeve se izboljšujejo, tako v sodnih postopkih kot v odzivu javnosti, čeprav morda ne tako hitro, kot bi si želeli. Potrebno je celostno družbeno ozaveščanje o spolnem nasilju. Vendarle se kot družba trudimo v to smer.

So vsi ljudje, tudi tisti najboljši, lahko potencialni morilci?

Kar nekaj niti ste opazili v romanu. Vemo, pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. To sicer res ni nova tema, je pa stvar, s katero se pogosto srečujemo. V imenu dobrega je bilo zagrešeno še kaj hujšega kot umor.

In ne nazadnje, vsak človek misli, da dela dobro, pa karkoli že počne, kar vse prevečkrat spregledamo. Levi in desni politiki imajo velikokrat različne predstave o tem, kaj je oziroma bi bilo dobro in kaj je nesprejemljivo. Pa vendar je njihov temeljni vzgib enak: narediti nekaj dobrega.

Naj vas popravim. Težko bi rekel, da ima vaš umorjeni profesor kakšno dobro lastnost.

V kriminalkah so liki lahko nekoliko črno-beli, pri kaki drugi zvrsti romanov si tega ne bi mogla tako zlahka privoščiti. Vsaj ne na tak način. V tej kriminalki profesor simbolizira nekatere družbene napake, sprevrženosti, perverzije, tabuje, luknje … in na koga vplivajo in kako se odzovemo nanje ter kako bi se morda lahko odzvali nanje. Prikazane so le profesorjeve ne tako privlačne lastnosti, kar ne pomeni, da dobrih ni imel, a to bi bila drugačna zgodba … morda za kak drug roman.

Še enega vprašanja ste se dotaknili v romanu, o katerem vas sprašujem: je človek kriv za poželenje, ki ga obseda?

Številne filozofske in druge razprave so napisane o našem dojemanju svobodnega odločanja, o tem, kaj svobodna volja je, kdaj in o čem se lahko odločamo avtonomno. Seveda pa je svoboda posameznikovega poželenja omejena s svobodo volje drugega. Nekako tako smo si zamislili složno družbeno ureditev.

Zakaj nekatere obsedajo takšna poželenja kot profesorja in drugih ne, je vprašanje za psihologe, psihiatre, vprašanje za 55 milijonov dolarjev … In prav tako vprašanje, zakaj nekateri to poželenje zadržijo v sebi, nekateri pa ga vsiljujejo drugim. Vsekakor na nas vpliva družbeno okolje, v katerem odraščamo, v katerem smo. Okolica nam lahko pomaga spopasti se s svojimi demoni, jih ublažiti, lahko pa jih spodbuja in razplamti. Podobno vprašanje kriminalistka Katjuša postavi risarju erotičnih stripov ob koncu njunega drugega srečanja.

Ena od družbenih tem, ki se jih lotevate, je še posebej aktualna. V petek je bil sprejet zakon o evtanaziji oziroma o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Na enem mestu romana omenjate vbrizganje zdravila. Ni to strup?

Odvisno od gledišča. Kdor želi preprečiti bolečino, vzame zdravilo proti bolečinam, če to ne pomaga, vzame zdravilo proti življenju.

Uzakonitev pomoči pri samomoru se bo, kot kaže, znašla na referendumu. Kaj menite o njej?

Všeč mi je, da se iz knjige ne vidi moje mnenje. Zase bi si to možnost zelo želela. Ne bi rada vztrajala v neznosnih bolečinah.

Bi si vbrizgali strup ali zdravilo?

Ne strup in ne zdravilo, gre za igro besed. Če ne bi bilo drugega izhoda, bi s hvaležnostjo vzela nekaj, kar bi končalo moje trpljenje, moje življenje.

Primož Lavre

Vprašanje eksistenčnega smisla (biti ali ne biti) je za posameznika lahko še kako boleče. Vidite problem, če bi se evtanazija širila na vprašanje smisla življenja?

Ne vem, zakaj se o končanju življenja tako bojimo razmišljati, kaj šele razpravljati, brez vnaprej pripravljenih puhlic. Nekatere druge kulture so si s smrtjo bližje. In zdi se mi, da so prav zaradi tega bližje tudi življenju … Vsi bomo prej ali slej umrli. Sama v tem ne vidim nič temačnega ali groznega. Oboje se skriva v trpljenju pred smrtjo. Ne govorim na pamet, izgubila sem veliko zelo, zelo bližnjih ljudi.

Človekova želja ubežati smrti je velika. Iz preseganja biološke smrti so transhumanisti naredili ideologijo.

Na to temo je napisane in posnete obilo znanstvene fantastike. V moji najljubši seriji Zvezdne steze je večno omnipotentno bitje, imenovano Q, a tudi ono v enem izmed delov želi končati življenje. Argumenti so še danes trideset let pozneje veljavni in upoštevanja vredni.

Priznam, zanimivo mi je spremljati, kaj vse so ljudje pripravljeni storiti za večno življenje; nekateri bi si zamenjali kri, nekateri zavest prestavili v računalnik, drugi bi osvobajali svojo dušo, čistili teren za vstop v nebesa … A mnogo ljudi, ki si želijo večnega življenja, ne ve niti, kaj bi počeli na deževno nedeljsko popoldne, je rekla pisateljica Susan Ertz.

Kot transhumanizem razumemo preseganje človekovih fizičnih omejitev s pomočjo znanosti in tehnologije, torej eliminacijo bolezni in smrti … in ne razvijanja sposobnosti složnega sobivanja, eliminacije vojn in umorov. Prej smo pripravljeni verjeti v človeka, ki mu bo znanost pomagala do večnega življenja, kot v človeka, ki bo presegel maščevanje, narcisoidnost ali morda nekoč celo strah in žalost.

Roman ste pri založbi Goga izdali pred dopusti. Strateško?

To morate vprašati njih (smeh). A kriminalni romani – opažam po izposoji v knjižnicah – se poleti res zelo veliko berejo. Profesor je končno mrtev se kar dobro izposoja.

Ste imeli pri pisanju pred očmi premestitev vaše junakinje na kakšno drugo platformo? Bomo dobili »Primere inšpektorice Katjuše Jakopič«?

To bi bilo super. Roman je napisan zelo scenaristično. Če bi se kdo odločil narediti nadaljevanko ali karkoli drugega, bi mu prišlo prav zelo malo notranjih in zato toliko več zunanjih dialogov. Vse se dogaja v enem mestu in na malo lokacijah. Veliko poslušam zvočne knjige, ker ob umetni svetlobi ne morem brati. Zelo bi bila vesela tudi svoje zvočne knjige.

Maja ste kot gostja nastopili na beograjskem Thrillerfestu, sem zasledil na spletni strani založbe. S svojim romanom ali še s čim?

Na festival sem bila vabljena, ker organiziram Krimifest. Ta bo od 6. do 9. novembra v Ljubljani na Vodnikovi domačiji pod taktirko zavodov Za dobro branje in Divja misel ter številnih partnerjev. Povezali smo se s Thrillerfestom in ponudila se mi je priložnost, da sem le nekaj dni po izidu romana lahko pred tujimi založniki predstavila ne le slovenski Krimifest, temveč tudi svojo knjigo. Poleg srbskih in hrvaških so bili tam tudi skandinavski založniki.

Primož Lavre

Res izjemna izkušnja na tako velikem festivalu za nekoga, ki je napisal šele prvenec. Kmalu zatem sem si šla v London ogledat še Capital Crime Festival s sto povabljenimi avtorji. Zanimalo me je, kako diha ta velika skupnost pisateljev in ljubiteljev kriminalnih romanov. Na lanskem ljubljanskem knjižnem sejmu se je vila dolga vrsta, ko je svoje kriminalke podpisoval Chris Carter, v Londonu je bil dolgih vrst deležen prav vsak pisec.

Morda kot zanimivost, veliko romanov srbskih avtorjev in avtoric je bilo trilerjev in kriminalk na tematiko korupcije, z veliko nasilja, medtem ko je bilo v Londonu najbolj obiskano predavanje o cosy kriminalkah, ki se izogibajo krvavim prizorom – takšna je tudi moja – kar me je nekoliko presenetilo. Očitno je ta podžanr v vzponu – od ponovnega obujanja Agathe Christie do sodobnega Richarda Osmana.

Cosy kriminalka prevajamo kot domačna kriminalka, kajne?

Da. Za zdaj kar velja tak prevod – domačna kriminalka. Zadnjič se je Facebook skupina Prevajalci, na pomoč! menila prav o tem, kako prevesti »cosy crime«. Imeli so veliko zanimivih predlogov, lahkotna, prijetna, mehka, ležerna … bomo videli, kaj se bo prijelo.

Kaj je v domačni kriminalki domačnega? Zaprt nabor potencialnih morilcev?

V Londonu je bilo rečeno, da je cosy, torej domačno, vse, kar pomirja, kar je prijetno, ker nima preveč trigerjev, torej sprožilcev na neprijetne misli. To pa so navadno eksplicitni prizori nasilja. Da, lahko gre tudi za zaprt nabor storilcev, kot v profesorjevem primeru. Za neko domačno okolje, pogosto posejano z nekoliko ekscentričnimi liki in ščepcem humorja.

Pogosto imajo domačne kriminalke amaterskega detektiva, ki sem ga zamenjala s poklicno kriminalistko. Vidite, prav striktnih pravil ni, pomembno je le prijetno, lahkotno vzdušje, kjer prizori nasilja ostanejo skriti, iskanje storilca, »kdo in zakaj je zagrešil zločin«, pa še vedno ostane napeto.

Vrniva se v nekdanjo prestolnico Jugoslavije. Kako je bilo sicer v tem »triler« mestu, v katerem študenti noč in dan protestirajo?

Nekaj pomislekov sem res imela in se z njimi obrnila na organizatorje. Ti samo pridi, so me mirili. In res je bilo mirno. Prvič sem bila v Beogradu, mesto in prijaznost ljudi sta me očarala. Nekaj šotorov v okolici parlamenta sem sicer opazila. Zanimivo, sam Thrillerfest ni nosil kakega političnega sporočila – razen tega, da je res veliko njihovih romanov razglabljalo o korupciji. Na festivalu so proglasili tudi najboljšo krimi nadaljevanko – toliko jih posnamejo, da lahko izbirajo.

Upajva na bolj stabilno slovensko televizijsko produkcijo. Morda na kako nadaljevanko po vašem romanu?

Upajva, a najprej počakajva, kaj porečejo bralci.

In kritiki?

V zadnjih letih se sprejemanje popularne literature v Sloveniji izboljšuje, kar je dobro za našo bralno prihodnost. Bralne raziskave namreč kažejo, da vse več mladih bere v angleščini, morda jih dobra domača žanrska literatura premami, da v roke vzamejo tudi slovenski krimič.