Čeprav je po izobrazbi tudi zobozdravnik, ga je življenje dokončno popeljalo na glasbene odre, kjer z avtorskimi skladbami in prepoznavnim tenorjem navdušuje vedno širše občinstvo.

V pogovoru spregovori o svoji ustvarjalni poti, festivalskih uspehih, ljubezni do slovenskega jezika, iskrenosti v glasbi, televizijskih izzivih ter o tem, zakaj verjame, da je največji uspeh takrat, ko se poslušalci zaradi glasbe vračajo na njegove koncerte.

Za vami je zanimivo obdobje. Če bi morali zadnje leto opisati z eno besedo, katera bi bila in zakaj?

Opisal bi ga kar kot pestro, če izberem eno besedo. Predvsem pa sem vesel, ker je bilo zelo ustvarjalno. Okoli sebe imam krasno ekipo glasbenikov, Primorcev, s katerimi smo nekako sploh začeli ustvarjati avtorske pesmi.

Ta pot me je potem pred tremi leti peljala na Festival Melodije morja in sonca, kjer sem tudi zmagal, in takrat se je nekako zares začela moja pot na odrih popularne glasbe. Vsako leto je bolj polno in res sem vesel, da lahko vsako leto pokažemo nekaj več. Sebe spoznavam tudi v luči avtorstva in avtorskih skladb. Tudi na terenu se veliko pojavljamo in imamo vsako leto več koncertov.

Na neki način ostajate zvesti Primorski?

Kar se tiče avtorske ekipe, se najbolje znajdem prav s to ekipo, zelo smo si blizu. So Primorci, tako kot jaz. Imam pa v bendu tudi člane od drugod in se tudi z njimi absolutno super razumemo. Že od malega sem rad poslušal primorske skladbe in odraščal ob primorskih melodijah. V tem smislu se vedno vračam nazaj.

Ljudje vas poznajo kot pevca, tenorista, zobozdravnika in televizijskega voditelja. Katera od teh vlog vas trenutno najbolj opredeljuje?

Absolutno vloga glasbenika, pevca. In vedno je bila to moja prva vloga. Tudi ko sem študiral dva študija, medicino in na Akademiji za glasbo, me je vedno nekoliko bolj vlekla glasba. Morda takrat še nisem zares vedel, katera bo moja pot v profesionalnem svetu. Zobozdravstvo je bilo vedno varen poklic.

Seveda me je vedno veselilo, čeprav je zdaj postavljeno nekoliko na stran. Vedno sem rad opravljal to delo, imel stik s pacienti. Je kreativno delo, kar se tiče ročnih spretnosti. Glasba pa je bila vedno prva in tista ljubezen, ki me je že od mladih nog pritegnila, čeprav morda nisem vedel, da bo to moj poklic.

Kdaj ste začutili, da je glasba prava pot? Ne zgolj v smislu, da je to vaša ljubezen, ampak da od nje lahko tudi živite, saj navsezadnje človek mora biti realen glede tega, kaj mu lahko daje kruh in kaj ne.

Točno to. Potrebnih je bilo več let, ni se zgodilo z danes na jutri. Pomagal je tudi Festival Melodije morja in sonca, ko se mi je začelo vse skupaj bolj odpirati. Takrat sem našel tudi to razširjeno ekipo, s katero danes koncertiramo. Res pa je, da sem v glasbi precej široko usmerjen, tudi kar se tiče operne glasbe, ne le popularne.

Nikoli nisem počel samo ene smeri. Mogoče je bila tudi to olajševalna okoliščina. Če pa bi izbiral glede na to, kje bolje zaslužiš, bi verjetno izbral zobozdravstvo. Ampak na koncu vidiš, da lahko lepo živiš tudi od glasbe, če veliko delaš. Jaz sem tak človek, ki veliko dela, ustvarja in se veliko pojavlja. Nekako se potem najde prava pot, je pa potrebnih kar nekaj let, da prideš do tega.

Vas je medicinska izobrazba na kakšen način oblikovala tudi kot umetnika? Sta si morda zobozdravstvo in petje bolj podobna, kot bi si mislili na prvi pogled?

Kar se tiče same medicine oziroma anatomije, mi je študij absolutno v pomoč. Zdi pa se mi tudi, da ti študij medicine da neko odprtost, odprto glavo, da drugače gledaš tudi na študij na Akademiji za glasbo; si bolje organiziran, bolj poglobljen vase in v svoj inštrument. Veliko nas je medicincev, ki smo bili istočasno tudi na akademiji, tako pevcev kot inštrumentalistov.

Primož Lavre

Nekateri so medicino povsem pustili in so danes uspešni v glasbi. Očitno je neka povezava. Še vedno moraš biti malo umetnika, tudi če si medicinec, potem pa izbereš tisto pot, ki te najbolj veseli. Moram pa reči, da se sam počutim privilegiranega, ker imam to srečo, da sem lahko v življenju izbral pot, ki me veseli.

Kako pa na Medicinski fakulteti gledajo na to?

Bili so zelo odprti. Vsi profesorji so to kvečjemu zelo podpirali. Nikoli nisem naletel na zaprta vrata ali da bi mi kdo rekel: »Zdaj se pa odloči, ali boš delal medicino ali glasbo.« Morda so bili na medicini celo bolj odprti do tega kot na akademiji.

Na odru delujete zelo mirno in samozavestno. Ste takšni tudi zasebno?

Moram reči, da sem kar miren človek. Redko me kaj vrže iz tira ali pa pripelje do tistega roba, ko se res razjezim. Se zgodi, morda se včasih tudi mora. Sem pa po naravi velik optimist. Včasih bolj optimist kot realist. Ampak če obstaja problem, vedno vidim tudi kako rešitev. Ta mirnost morda izhaja iz tega, da imam stvari že prej urejene. Res pa je, da na odru šteje vsa priprava do tja. Če je ta dobra, potem si miren. Vedno pa ostaja kanček treme in tako je tudi prav. Glas je tako živ inštrument, da nikoli povsem ne veš, kako bo deloval. Da dobiš to mirnost, zagotovo traja več deset let.

Pri moških se glas precej spreminja. Tudi to verjetno vpliva na nekoliko poznejšo odločitev za pevsko karierno pot?

Zagotovo. Ampak kolikor spremljam stanje na akademiji, se mi zdi, da se dandanes veliko mladih prej odloča za študij petja kot recimo moja generacija. To ni nujno dobro. Glasovno še ne dozoriš dovolj, predvsem kar se opere tiče. Če si starejši, še nekaj časa spremljaš svoj vokal.

Če zelo mlad končaš študij na akademiji, pa se skoraj nujno moraš še nekje dodatno izobraževati, ker se šele spoznavaš. Mogoče so bili takrat, ko sem jaz začel študirati na akademiji, študenti petja nekoliko starejši. Zdaj pa se mi zdi, da so tudi na svetovnem odru pevci na začetku kariere vse mlajši. Gre za študij, ki je pravzaprav stalen.

Tudi ko ga zaključiš, še nisi končal spoznavanja svojega glasu, tehnike in interpretacije. Tudi ko si starejši, je interpretacija drugačna. Pri ženskah hormonske spremembe še bolj vplivajo na spremembo glasu, celo nosečnost in porod. Kar opažam pri sebi, se mi zdi, da je nam moškim nekoliko lažje kombinirati različne stile. Pri ženskah pa se mi zdi, da je to nekoliko težje.

Na festivalih ste dosegli odmevne uspehe. Kaj vam festivalski nastopi pomenijo v primerjavi z drugimi koncerti? Je festivalsko občinstvo zahtevnejše od občinstva na samostojnih koncertih?

Na neki način je zahtevnejše. Publika, ki pride na tvoj koncert, so ponavadi tvoji oboževalci, ki te pridejo poslušat in podpret. Na festivalih pa je prednost ta, da te spoznava publika, ki morda v prvi fazi še ni tvoja in jo pridobiš šele potem, ko se predstaviš na festivalu. Tako je bilo tudi z mano.

Udeležil sem se nekaj festivalov, festivala Melodije morja in sonca pa sem se prvič udeležil že pred desetimi leti. To je bil zame povsem nov svet. Na televizijskem festivalu imaš tri minute časa, da se pokažeš, popravnega izpita pa ni. To je drugačna trema. Publika me je takrat šele spoznavala.

Vesel sem, da sem začel na takšnih odrih, pravzaprav na močnih odrih pri nas, ki so neko okno in ti omogočajo, da te publika spozna. Festivali so bili moja odskočna deska, šele potem sem začel koncertirati. Bi pa rekel, da je publika, ki me spozna na terenu, tista, ki ostaja zvesta in se vrača na koncerte. To je nekaj najlepšega, kar se mi dogaja v zadnjem letu.

Kako gledate na slovensko festivalsko tradicijo?

Žal mi je, da danes morda nekoliko izginja, recimo Slovenska popevka. Ravno včeraj smo imeli Poletno noč, posvečeno Otu Pestnerju, kjer sem tudi pel. Pogrešam to popevko. Slovenija ima tako lepe popevke, tudi besedilno. Včasih so pisali tako lepa besedila. Slovenščina je tako lep jezik.

Danes včasih postane vse skupaj nekoliko preveč banalno. Ni enostavno napisati res lepega besedila, ampak ko je dobro, je res izjemno in te kar zmrazi. To najbolj pogrešam, predvsem Slovensko popevko.

Primož Lavre

Melodije morja in sonca ostajajo in imajo močno tradicijo. Pogrešam pa na takih festivalih tudi kakšno bolj zveneče ime, ki bi festivalu dalo dodatno težo. Meni so Melodije morja in sonca najlepši festival. Želim si, da bi se še bolj razvijal in širil. V Italiji je Sanremo še vedno najbolj gledan dogodek leta.

Zdi se mi, da tudi zato, ker se vanj veliko vlaga in vsi stopijo skupaj. Zdi se mi, da želijo biti Melodije morja in sonca nekakšen mali Sanremo. Čutim, da so Primorci morda temu še posebej blizu in bi se radi s tem festivalom približali temu vzdušju. Sam si absolutno želim, da bi festival trajal več večerov. Da bi se recimo en večer izvajale priredbe znanih pesmi. Ampak to je odvisno od številnih dejavnikov, od financ naprej.

Se vam zdi, da lokalno prebivalstvo dovolj živi s festivalom Melodije morja in sonca?

Včasih se mi zdi, da so se znali še bolj povezati gostinci in hoteli z Avditorijem oziroma festivalom. To organizatorji zagotovo vedo bolje. Se mi pa zdi, da mora festival ponuditi neko dodano vrednost za širšo skupnost in turizem, da z njim zaživi celo mesto. Vedno to rad primerjam s Sanremom, kjer s festivalom živi vse mesto, publika pa prihaja z vsega sveta.

Vaš glas se odlično znajde tako v operi kot v popularni glasbi. Se med tema svetovoma počutite razpeti ali obogateni?

Absolutno bi rekel, da se en svet bogati z drugim. Še preden sem začel študirati na akademiji, se mi zdi, da je veljala miselnost, da če poješ opero, moraš peti samo opero, če pa pop, potem samo pop. Že kakšno leto pred mojim vpisom na akademijo pa so bili tudi profesorji glede tega precej bolj odprti. Vedno pravim, da je inštrument en, tehnika je ena, način, kako ta inštrument uporabljaš v različnih stilih, pa je nadgradnja vsega tega. Vsekakor mora eno plemenititi drugo.

Vse, kar uporabljam v popularni glasbi, izhaja iz klasike. To je osnova, podobno kot pri plesalcih, ki večinoma začnejo z baletom. Balet je tehnika, baza. Če to uporabljaš v različnih stilih, ti je lahko samo v pomoč. To je tisto ključno, kar sem sam odnesel iz te izkušnje.

Kaj vam daje opera, česar vam popularna glasba ne more, in obratno?

V operi uživam, ker imam rad teater, sceno in gledališče. Tam se preleviš v drugo vlogo, drugo zgodbo. Imaš interakcije z drugimi pevci in igralci na odru. Nisi samo pevec, ampak si na neki način tudi igralec. Rad spoznavam različne like in vloge.

Popularna glasba pa je glasba, v kateri sem res jaz. Tam ni nobenega pretvarjanja. Izvajamo svojo, avtorsko glasbo. Če bi moral danes izbrati eno, bi izbral popularno oziroma avtorsko zgodbo. Vsekakor pa je bila glasba zame vedno širok pojem in si ne predstavljam enega brez drugega. Še vedno sem rad vsestranski.

Kateri skladatelj ali operni lik vam je posebej blizu?

Zelo rad imam Mozartove opere, od Čarobne piščali do Così fan tutte, v kateri sem se v SNG Opera in balet Ljubljana predstavil v vlogi Ferranda. Všeč so mi predvsem lirične tenorske vloge. Blizu mi je tudi stara oziroma baročna glasba. Moj glas je lirični tenor, ni dramski, temu primeren pa je tudi repertoar, ki je pravzaprav tisto, kar mene osebno najbolj zanima.

Če bi lahko en večer zapeli na kateremkoli odru na svetu, katerega bi izbrali?

Zanimivo vprašanje. Zdaj mi je najprej na misel prišel evrovizijski oder, ker smo se o tem pred kratkim pogovarjali z ekipo. Zagotovo bi si ga kdaj želel osvojiti, ni pa to prvi oder, ki bi ga izbral med svetovnimi odri.

Ko sem bil študent Akademije za glasbo, so me vedno navduševali odri, kot sta milanska Scala ali Metropolitanska opera. Kar se tiče mojih pop skladb in petja, pa ostaja v ospredju slovenščina in v tem kontekstu tudi ostajam. Ne predstavljam si, da bi s tem osvajal tujino. Zdi se mi, da je pomembno predvsem to, da greš po vrsti.

Vesel sem, da sem začel z večjimi koncerti v Poletnem gledališču Studenec, kjer smo to zgodbo zares začeli. Lani sem nastopil tudi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Grem postopoma. Seveda moraš imeti visoke cilje, da jih lahko uresničiš, vendar nikoli ne letim previsoko.

Omenili ste slovenski jezik. Boste kot pevec popularne glasbe ostali zvesti slovenščini?

Vsekakor. Sem velik zagovornik tega, da imamo Slovenci lep jezik. Če ga pravilno uporabimo ter ga povežemo z melodijo in glasbo, lahko nastane nekaj najlepšega. Temu ostajam zvest.

Na koncertih obiskovalcem vedno rečem, da sem vesel, ker podpirajo slovensko glasbo in slovenske izvajalce. Tako lahko še več ustvarjamo in koncertiramo. Zdi se mi, da se je slovenska glasba v zadnjih letih še nekoliko dvignila.

Primož Lavre

Mladi veliko poslušajo slovensko glasbo različnih žanrov, tudi narodnozabavno glasbo in jazz. Zdi se mi, da danes mladi slovensko glasbo spoznavajo veliko raje kot pred desetimi leti. Sam pa ostajam absolutno zvest slovenščini. Če bi že izbral kakšen tuj jezik, bi bil to morda italijanski, predvsem pri žanrih, kjer ta jezik naravno prevladuje.

Kako je pa s slovenskim jezikom v operi? Pogosto pravijo, da je denimo italijanski jezik veliko bolj speven. Kako vi to vidite?

Včasih so vse opere prevajali v slovenščino. Še vedno se veliko tujih oper izvaja v slovenščini. Je pa res, da v operi spoznaš številne jezike. Meni je bilo vedno nekoliko lažje peti v italijanščini, saj sem med drugim devet let obiskoval italijansko osnovno šolo. Lažje mi je bilo peti v italijanščini, tudi kar se tiče modifikacije vokalov in izpeljave fraz, saj je vse skupaj v italijanščini zelo lepo zapisano.

Nemščina je že nekoliko trša, je pa tudi zanimiva. V operi spoznavaš različne jezike, tudi ruščino in češčino. Vedno pa mi je bila zanimiva tudi slovenščina, že od samospevov naprej.

Kako se pravzaprav v operi pevec spopade z jezikom, ki ga v osnovi ne govori oziroma ne pozna niti njegovih osnov?

Tudi to se pogosto zgodi. Vedno imaš na voljo lektorja, s katerim študiraš vlogo in besedilo, pomaga pa ti tudi pri izgovarjavi. Celotno vlogo si moraš vsekakor prevesti, da veš, kaj govoriš. Zagotovo je težje, če določenega jezika ne govoriš. Meni osebno je bila vedno najtežja nemščina.

Ko jo enkrat osvojiš, je lažje, saj se besede ponavljajo in veš, kaj govoriš. Res pa si moraš vse zelo natančno prevesti, da razumeš besedilo. Možno je peti tudi v jeziku, ki ga sicer ne poznaš. Mislim, da moramo pevci oziroma glasbeniki imeti nekaj posluha tudi za jezik, da slišiš, kdaj nekaj izgovoriš pravilno in kdaj ne. Glasbeniki na splošno hitro osvojimo melodiko jezika, tudi če si kdaj izmislimo kakšno besedo. (smeh)

Pred kratkim ste se preizkusili tudi kot voditelj jutranjega televizijskega programa. Kako je prišlo do tega povabila in kako se znajdete v tej vlogi?

Do tega je prišlo zelo naključno in spontano. S televizije so me povabili in vprašali, ali bi me to sploh zanimalo. Razmislil sem in se odločil, da grem na avdicijo oziroma pogledat, kako naj bi vse skupaj sploh potekalo. Televizija me je vedno zanimala. Tudi kadar smo snemali za televizijo, me je to vedno fasciniralo.

Na avdiciji sem jim bil všeč, potem pa so me kar vrgli v vodo. Na začetku se mi je zdelo nekoliko stresno, ampak sem hitro padel noter. Ta izziv oddaje v živo, ko se moraš znajti, prilagajati in zliti z oddajo, mi je zelo zanimiv. K temu lahko dodam tudi nekaj svojih elementov. Imamo glasbene goste, glasbene igre, tako da lahko oddaji dodam tudi del sebe. Tudi teme, ki jih skupaj izbiramo, se mi zdijo zanimive.

Ste jutranji tip človeka?

Absolutno niti najmanj! (smeh) Nisem ravno nočna ptica, saj še vedno poskušam iti spat okoli polnoči. Nikoli pa nisem bil jutranji tip človeka. Ta oddaja je enkrat na teden in moram priznati, da mi ni tako težko vstati, kot sem sprva mislil. Moram pa potem popoldne nadoknaditi nekaj spanca.

Kako danes skrbite za svoj glas in svojo telesno pripravljenost? Imate kakšen poseben ritual pred koncertom ali nastopom?

Fizična kondicija je pomembna, predvsem pa je pomembna kondicija glasu, torej koliko vadiš. Pri meni zdaj že kakšnega pol leta traja obdobje, ko imam vsak dan nekaj – bodisi koncert bodisi vaje. Vedno sem v formi. Tudi ko ni ničesar na sporedu, vadim sam. Pomembno pa je tudi, da znaš počivati, ko vidiš, da morda nisi stoodstotno zdrav, in da se ne preforsiraš.

Primož Lavre

Predvsem pa je treba dovolj spati, da je glas spočit in dobro deluje. Včasih je prav to tisto, kar najbolj vpliva na glas. Pri veliko kolegih, recimo mladih starših, opažam, da pomanjkanje spanca zaradi otrok zelo vpliva tudi na glas.

Kaj pa sam način petja oziroma pravilna pevska tehnika?

Na začetku kariere so mi včasih rekli, da tudi v popularni glasbi pojem preveč operno. Ampak ne – to je preprosto zdravo petje. Ne oponašam nobenega pevca, ampak pojem kot jaz. Iščem svoj glas in zdrav način petja. Zato lahko pojem in po koncertu nisem brez glasu. Na naši glasbeni sceni se pogosto dogaja, da imajo pevci težave z glasilkami, kar je po mojem mnenju predvsem posledica nepravilne pevske tehnike.

Ste človek načrtov ali bolj sledite občutku in trenutku?

Če lahko izbiram, bi rekel, da sem bolj človek načrtov. Celotno leto imam nekako načrtovano oziroma ga skušam načrtovati in med vsem skupaj krmariti. Seveda pridejo tudi spontani trenutki, ampak neki začrtan načrt mora biti.

Kaj vas v današnjem svetu najbolj skrbi?

Ne vem, zakaj sem najprej pomislil na iskrenost. Včasih smo premalo iskreni drug do drugega, predvsem pa do sebe. Zdi se mi, da kot glasbenik ne moreš biti dovolj dober, če nisi iskren – najprej do sebe, potem do ekipe, s katero delaš, in nazadnje do poslušalcev.

Tudi na koncertih poskušam biti vedno jaz in predstaviti res samega sebe. Zdi se mi, da ljudje radi spoznajo tudi kakšno drugačno plat človeka, kakšno zgodbo s koncerta, anekdoto iz otroštva. Nikoli ne iščem nekih »fejk« trenutkov. Iskrenost najbolj cenim pri vseh odnosih. Počasi spoznavam, da je prav tega danes premalo.

Je to problem današnjega sveta tudi zaradi družbenih omrežij, kjer je vse nekako prirejeno?

Zagotovo. Veliko stvari je narejenih v smeri, kako naj bi nekaj izgledalo. Ni pa nujno, da je v resnici tako. Zdi se mi tudi, da je problem v tem, da včasih preveč lovimo trende – kaj bomo naredili, kakšno pesem bomo napisali.

Primož Lavre

Danes je recimo trend pesem v slogu osemdesetih let. Potem se trudiš narediti nekaj v tej smeri, naslednji dan pa je trend že nekaj povsem drugega, ti pa si ravno ustvaril skladbo v slogu osemdesetih. Zdi se mi, da trend prej najde tebe kot pa ti njega. To se mi zdi prava pot.

Kako razumete uspeh? S čim se meri?

Zagotovo ne s slavo. To je pri meni zadnje merilo. Če pa te kdo ustavi na cesti in ti reče, da je bil na tvojem koncertu in da mu je bilo to nekaj najlepšega, potem je to uspeh. Uspeh je, da tvoja glasba pritegne ljudi in da se vračajo na tvoje koncerte. Moja težava je včasih ta, da rad ugajam drugim. Včasih se je težko sprijazniti s tem, da komu preprosto nisi všeč. Danes pa se znam s tem soočiti in na to tudi pravilno odreagirati.

Vsem ljudem ne moreš biti nikoli všeč, ne glede na to, koliko se trudiš.

Točno tako. In več ko delaš, več je tudi negativnih komentarjev. Pravzaprav je to super, saj ne boš nikoli všeč vsem.

Je bil kdaj v vaši karieri trenutek, ko ste skoraj obupali?

Moram reči, da ne. In potrkam. Doma sem imel na tej poti veliko podpore. Najtežje je bilo prav na začetku, ko sem v srednji šoli v glasbeni šoli še igral klavir.

Bil je trenutek, ko sem rekel, da se mi ne da več vaditi, ampak doma so me vedno spodbujali, da moram vztrajati in zaključiti. Vedno sem dobil pravo podporo, da sem lahko sledil svojim sanjam. Tudi ko sem se odločil za študij na Akademiji za glasbo, saj sem najprej začel študirati na Medicinski fakulteti.

O čem sanja Gregor Ravnik danes?

Moram reči, da se mi zdi, da so se vse sanje, ki sem jih imel do zdaj, počasi uresničile. Predvsem si želim, da bi lahko to počel čim dlje – ustvarjal glasbo, pel in nastopal. Želim si, da bi mi služilo zdravje in da bi imel ob sebi prave ljudi. Te je včasih težko najti, ampak mislim, da sem jih jaz našel. Potem lahko skupaj sanjaš in se zgodijo lepe stvari.

In za konec še poletno vprašanje – če bi vas za en večer čakali le morje, sončni zahod, dobra družba in kitara, katero pesem bi zapeli najprej in zakaj?

V tem trenutku sem najprej pomislil na skladbo Mi ljudje smo kot morje skupine Faraoni. Ampak ja, vsi smo malo Primorci. Rad imam to družbo. Smo ravno prav sproščeni, ko smo lahko sproščeni, ko pa je treba delati, se dela.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter