Kramljala sva o tem in onem, kajti svet se je v minulih letih korenito spremenil. Daktari več ni enaka beznica, ki je nekoč privabljala umetnike in tiste, ki so to tudi v resnici bili. Zdaj je lepo urejen lokal. Tudi Čarlija  ni več, tistega malega pajzla, ki je veljal za novinarsko postojanko, kamor smo hodili kadit in modrovat. Zdaj je v tistem prostoru na Petkovškovem nabrežju neka restavracija. S Čaterjem obujava spomine in se krohotava. Lepo je imeti spomine! Kdor ima spomine, je zares živel! Čater je vsekakor živel burno, kako živi danes, pa preberite v najinem intervjuju.

Izvohala sem, da pišete knjigo o Perotu Lovšinu. Kako to? Kakšna bo ta knjiga?

Založba Beletrina je v zadnjih letih izdala kar precej biografij in izkazalo se je, da jih ljudje radi berejo. Na primer biografija o igralcu Borisu Cavazzi, ki jo je napisala novinarka Vesna Milek, je bila velika uspešnica, prav tako biografija o legendarnem Radku Poliču Racu, ki jo je napisala dramaturginja Petra Pogorevc. In tako je veliko ljudi začelo pisati biografije.

Ko sem bil na obisku pri nekem prijatelju v Celju, sva sedela na njegovi terasi, iz radia zaslišala neki komad Pankrtov, prijatelj pa je dejal, da ima že vsak kurac svojo biografijo, Pero pa ne. In sem poklical urednika, ideja mu je bila všeč, pozneje pa smo se dogovorili še s Perotom, ki je bil sprva proti,  da bi njegovo življenje ovekovečili v knjigi, potem pa smo se obrnili na njegovo ženo Darjo in ji pojasnili projekt. V roku mesecu dni je Perota prepričati, da je to fantastičen projekt.

In tako te tedne potujem s Perotom  naokoli, malo po Sloveniji, malo po nekdanji Jugoslaviji, kjer ima koncerte. Veliko se pogovarjava. Malo ga snemam, malo si zapišem. Nočeva narediti klasične biografije, ki bi se začela z rodil sem se takrat in takrat, tam in tam ... In tako dalje. Knjiga bo napisana v tretji osebi in bo pravzaprav reportaža mojega druženja z njim, tako  bova poskušala zajeti vse pomembnejše dogodke iz njegovega življenja.

V tovrstnih biografijah se glavnega junaka po navadi opisuje le v svetli luči.

Saj veste, kako je to ... Ljudje začno govoriti povsem drugače,  ko vedo, da jih nekdo snema. Zato včasih rečem, da sem snemalnik ugasnil, čeprav ga v resnici nisem in potem izvem kaj več ...

Kdo pa bo o vas napisal biografijo?

Pa ... mislim, da so moje knjige dovolj avtobiografske, tako da je biografija o mojem življenju že napisana.

Retro recikliranje je vedno moderno.

To je pa tudi res.

Lahko pri Beletrini omenite, da se javljam kot potencialna avtorica biografije o slavnem pisatelju Dušanu Čaterju?

Bom. Ampak vseeno se mi zdi, da sem še malo premlad za biografijo, a ne?

Primož Lavre

Koliko pomladi štejete?

56.

Mar obstaja kakšna meja, pri kateri se lahko začne pisati biografije?

Ne, seveda ne. Slišal sem, da ima svojo biografijo tudi raper Zlatko.

Res jo ima, napisal jo je Jurij Hudolin. Če se prav spomnim, je že pred leti avtobiografijo napisal tudi Jan Plestenjak, pa lahko mirne vesti zapišemo, da je še mladenič.

Tega ne vem, Plestenjaka ne poznam.

Se vam zdi, da povprečni slovenski bralec spoštuje slovensko besedo in slovensko knjigo?

Če pogledamo statistiko izposoj v knjižnicah, bi lahko rekel, da smo Slovenci kar narod bralcev. Da veliko beremo. Ampak ko natančneje pogledaš, vidiš, da so najpogosteje izposojene knjige tujih avtorjev, v zadnjem času predvsem kriminalke. Zdaj imamo tudi svoje avtorje kriminalnih romanov, ki so zelo priljubljeni. Recimo Irena Svetek, Demšar in Tadej Golob, seveda, da ga ne pozabim omeniti. Sem pa slišal, da Slovenci v zadnjem času veliko bolj segamo po ljubezenskih romanih, ki so tudi v svetu novi trend.

Katero knjigo ste vi nazadnje prebrali?

Zadnje čase veliko berem Čehova, trenutno pa sem zatopljen v Rasputina. Pri Beletrini je izšla zajetna knjiga o njem. Ima skoraj 1000 strani, ampak je berljivo napisana in prevedena.

Preiskusili ste se v različnih zvrsteh pisanja, novinarstvo vas pa ni zamikalo?

Ne, nikoli me ni zares zamikalo, čeprav moram včasih za koga narediti kaj novinarskega za honorar.

Je pisanje romana Ekstradeviško na vas vplivalo katarzično?

Ne. Ne vem, zakaj bi. Ideja za knjigo je bila precej naključna. Ko smo z režiserjem Igorjem Šterkom posneli film Pojdi z mano, za katerega sem napisal scenarij po svoji zgodbi, je Igor prišel na idejo, da bi naredili nadaljevanje filma, kot je to recimo naredil Hočevar s filmom Gremo mi po svoje. Ideja je bila, da bi se junaki iz filma podali na morje, in tako so nastali prvi zametki nove zgodbe … Je pa prepočasi nastajala, preden bi meni uspelo napisati scenarij do konca, bi junaki iz filma Pojdi z mano že odrasli. Ne bi bili več otroci, tako da …

Vse skupaj je padlo v vodo, sam pa sem pozneje iz tega naredil roman. Naslovil sem ga Ekstradeviško, a kar pre ej časa se nisem mogel odločiti, a naj napišem knjigo za mladostnike ali za odrasle, in tako se kritika še danes ne more odločiti, ali gre za mladinski roman ali pač za roman za odrasle. Kar pa se meni sploh ne zdi pomembno. To je samo etiketa, ki si jo vsak lahko predstavlja po svoje.

Primož Lavre

Torej si v otroštvu niste želeli postati mornar?

Ne.

Ne?

Avtoprevoznik. Zdelo se mi je frajersko, da si ves čas na cesti in da imaš posteljo s seboj.

Menda bo knjiga o Peru Lovšinu vaša zadnja knjiga? Baje se boste potem posvetili gozdarstvu in boste delali kot mizar?

Ni čisto tako. To sem rekel v enem intervjuju po izidu romana Ekstradeviško. Ne vem, morda sem takrat res mislil tako, pa vendar … Zdaj je izšel že novi roman Dežela ZOO. Dejansko je tako, da ko končam roman, sem tako zasičen s pisanjem in pripovedovanjem zgodbe, da si večkrat rečem: dovolj! kaj mi je tega treba … Potem pa vendarle spoznam, da se rad izražam skozi literaturo in po kratkem oddihu po koncu romana spet začutim potrebo po pisanju. Kar pa se tiče tega gozdarja in mizarja … Res je, da sem rad v naravi in rad delam z lesom. Idealno bi bilo, če bi lahko iz lesa ustvarjal tisto, kar si sam želim in kadar si želim, ampak če hočeš preživeti kot mizar, moraš na mesec napraviti na primer tisoč nog za stole, to pa je spet samo enolično delo, daleč od kakršnekoli sprostitve. Zdi se mi, da idealnega poklica ni.

Ste prebrali knjigo nemškega gozdarja Petra Wohllebna, ki je popisal skrivnostno življenje dreves?

Nisem.

Krasna knjiga. Opisuje, kako se drevesa med sabo živahno pogovarjajo in veselijo, dokler ne pride hudobni človek in jih poseka ter jih pusti jokati v bolečini. Verjamete, da narava okoli nas tudi čuti?

Seveda. Nekje sem prebral, da so drevesa med sabo povezana prek korenin in tako ... Nekdo je pisal o tem, ampak se ne spomnim kdo.

Novinarka Irena Štaudohar, ravno po Wohllebnovi knjigi, v Delu.

Poznam ljudi, ki hodijo v gozd in se z drevesi pogovarjajo in objemajo. Tega jaz sicer ne počnem, grem pa rad v gozd.

Katera vaša knjiga vam je bila najtežje pisanje?

Vse so bile težke. Saj veste, pisati začnete z zanosom, nekje na sredini pa se naveličate in se začnete spraševati o smislu tega pisanja. Ta kriza pri meni traja kakšen mesec, potem gre pa spet dalje. Pisanje je vendarle delo. Ljudje si navadno predstavljajo to delo precej romantično … Zjutraj se zbudiš, spiješ kavico in potem napišeš nekaj vrstic. In potem ves teden razmišljaš, kaj bi še napisal. Daleč od tega.

Katera knjiga pa je kar sama padla iz vas?

Bi rekel, da tiste na začetku pisateljske kariere. Ko sem bi še mlad in mi je bilo vseeno, kaj in kako pišem. Zdaj pa bolj resno jemljem vse skupaj.

Se vam zgodba, ki jo pišete, v glavi sproti spreminja?

Na začetku seveda obstaja neka okvirna zgodba, tudi scenosled in tako … Priprave in raziskovanje včasih trajajo dlje kot samo pisanje, vsaj pri zadnjem romanu Dežela ZOO je bilo tako. Moral sem prebrati veliko literature o splavarjih in nekaj časa sem prebival v Ljubnem ob Savinji, kjer se zgodba dogaja. Sicer pa nikoli ne vem, kam me bo zgodba odnesla … Enkrat mi je pokojni Dušan Jovanović rekel, da junak dela zgodbo. Ko ustvariš lik, mu moraš slediti, in pogosto se zgodi, da se potem zgodba odpelje nekam drugam, načeloma pa vseeno ostane na prej začrtani shemi.

Primož Lavre

Kaj menite o knjigi Zakaj ima moj hudič krila, ki jo je napisala zdaj avtorica Tereza Vuk?

Njen jezik se mi zdi zelo zanimiv, tudi nekaj svežine je prinesla v slovensko literaturo, ampak resnici na ljubo, se mi je že po kakšnih tridesetih straneh zazdelo, da je bolj kot ne vse isto. Sem pa mnenja, da je treba izdajati tudi takšne zgodbe in takšne knjige, tudi to je literatura in večkrat tudi zelo dobra

Hodite na volitve?

Hodim.

Ste levičar ali desničar?

Vedno sem bil bolj levičar, dokler se to ni izrodilo v neoliberalizem. Trenutne ne vem, kako bi se opredelil, toda leve ideje so mi zagotovo bližje kot desne. Ampak danes tako in tako ni nobene razlike več.

Ste gledali film Limitless, v katerem Bradley Cooper igra pisatelja, ki se trudi napisati roman, a mu nikakor ne gre. Nato mu prijatelj ponudi tabletko, ki njegove možgane spremeni v superirorni organ, ki pozna odgovore na vsa vprašanja, tudi knjige je spisana v eni noči. Če bi vam kdo ponudil takšno tabletko, bi jo pogoltnili?

Jaz bi raje pogoltnil kakšno tableto, ki bi mi dala supermoči, da mi ne bilo treba pisati knjig!

Pa kaj je z vami? O pisateljevanju govorite, kakor bi pripovedovali o fizično ekstremno utrujajočem rudarjenju?

Pa saj je pisateljevanje podobo rudarjenju. Koplješ in koplješ po tekstu, po zgodbi, človeški psihi, zgodovini, po razlogih, zakaj in kako ... Včasih naletiš na mrzlo vodo, včasih pa na kakšno zlato žilo … Ja, pisatelj je kot rudar. Zmatran.

Ste se res kdaj ukvarjali z deljenjem prepovedanih drog?

Ah, kje pa! To so samo literarne zgodbe. Nekoč, že davno, sem doma sadil malo marihuane za lastno uporabo. Ko je bila žetev, sem vsakemu frendu nekaj dal. Nisem dilal ali počel kakšnih drugih prepovedanih reči. Imel sem samo tistih nekaj sadik.

Ne kot igralka Zvezdana Mlakar, ki je menda imela bujno njivo?

To je zabavno.

Slišala sem, da so moški avtorji vedno bolje plačani od ženskih avtoric? Da dobijo višje honorarje?

Tega ne vem.

Se mlade punce slavnim pisateljem res mečejo pod noge?

Joj, dajte no mir. Ko imam jaz literarni večer, pred mano sedi trideset upokojenih slavistk.

Opišite mi najbolj noro stvar, ki ste jo v življenju naredili?

Uf, ne vem ... Bilo jih je kar precej, ampak tega je že davno in spomin vedno bolj šepa. Si bom tu sposodil besede pokojnega igralca Dennisa Hopperja, ki je rekel: »Prvih 50 se sploh ne spomnim.«

Primož Lavre

Potem pa povejte enainpetdeseto?

Res se ne spomnim ...

Ste ponosni na nagrado fabula?

Seveda sem. Vsak, ki kaj ustvarja, je vesel priznanja, ki ga dobi za svoje delo.

Kaj vam pomeni ljubezen?

Eno stvar, brez katere v življenju ne gre.

Je hčerkica že prebrala kakšno vašo knjig?

Ne.

Ste ji prepovedali?

Ne.

Kaj pa potem?

Na vsak način jo želim prepričati, da bi začela brati, pa ne ravno mojih knjig, ampak na splošno. A t je to ne zanima. Morda se bo čez čas spremenilo.

Dobro, kdaj bo izšla knjiga o Perotu Lovšinu?

Predvidevamo, da prihodnje leto, ko bo Pero star 70 let.