"Zemlja kot Gaja je planet ljubeče zavesti. Če nočemo izgubiti njenega gostoljubja, moramo svoj um in svoja srca nujno odpreti njeni ustvarjalni navzočnosti," je ob prejemu naziva dejal prvi slovenski umetnik s tem nazivom.
Generalna direktorica Unesca je izpostavila njegov izjemen opus. "Izjemen opus Marka Pogačnika (...) že vseskozi izpostavlja naraščajoče grožnje, s katerimi se sooča Zemlja, a tudi in predvsem procese, s katerimi lahko vsi in vsak med nami ustvarjamo nove oblike sobivanja in sporazumevanja z vsemi živimi organizmi na planetu in vseh njegovih krajinah," je dejala.
Slovenski veleposlanik v Franciji in pri Unescu Andrej Slapničar pa je poudaril, da se Pogačnikova umetniška dejavnost in kamnite postavitve dostikrat udejanjajo prav na mejah, kjer med seboj povezujejo lokalne skupnosti. "To je v trenutku, ko se meje povsod zapirajo, še posebej aktualno," je dodal.
Umetnik za mir se v projekte Unesca dejavno vključuje dve leti, naziv pa obdrži vse življenje. Eno od poslanstev umetnikov za mir je osveščanje javnosti o delovanju in ciljih Unesca, so sporočili z ministrstva za kulturo.
V dejavnosti Unesca se bo Pogačnik vključil predvsem na področju, ki povezuje človeka in biosfero. Tako bo predvidoma že marca nagovoril 4. svetovni kongres o zalogah biosfere v perujski Limi, septembra pa bo vodil delavnico na 7. Unescovi globalni konferenci o geoparkih v britanskem Torquayu.
Pogačnik se bo z nazivom pridružil slovitim umetniškim imenom, kot so dirigent Valerij Gergijev, arhitektka Zaha Hadid, glasbenik in nekdanji brazilski kulturni minister Gilberto Gil in Svetovni orkester za mir, so še zapisali na ministrstvu.
Marko Pogačnik (1944), ki je leta 1967 diplomiral iz kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, je bil med drugim ustanovni član legendarnega gibanja OHO ter v 70. letih med somišljeniki pobudnik komune v primorski vasi Šempas. Poleg tega je sodeloval pri oblikovanju slovenskega državnega grba.
Že desetletja se ukvarja s krajinsko umetnostjo ter z zdravljenjem Zemlje s pomočjo svoje lastne metode, ki jo je poimenoval litopunktura. S tem je že od začetka poudarjal potrebo po iskanju sožitja z Zemljo, poosebljeno v konceptu Gaje kot panteističnega načina sobivanja planeta in življenja na njem. Te posege je izvajal po vsem svetu, zelo odmevno v Benetkah, na meji med Irsko in Severno Irsko ter v ekvadorskem Quitu.
Je avtor več knjig, kot so Ljubljanski trikotnik, Elementarna bitja, Ko se boginja vrne ter Zdravljenje zemlje, zdravljenje sebe, ki so bile prevedene v številne jezike. Leta 1991 je za pregledno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani prejel nagrado Prešernovega sklada.