Profesionalen pristop z dobrimi igralci, ki so svoje vloge kar se da resno vzeli in študijsko izpopolnili, dvigne samo idejo besedila in posledično predstavo na višji nivo, povsem ločen od amaterskih pristopov in poskusov, s tem podajo mladim kvalitetnejše in tudi bolj vabljive razloge, da postanejo ljubitelji gledališča.

Igor Štamulak kot mama je prepričljiv in zabaven v svoji odločnosti, precepu, skrbi za otroka in nepregledno množico službenih obveznosti. Zelo zabaven deluje njegov nekoliko štorast in neposreden pristop do hčerke Eve, s katero želi vzpostaviti zaupanja vreden in nekoliko prijateljski odnos, a dobro ve, kako naj se hčerki približa v občutljivem obdobju odraščanja.

Jaša Jamnik je pri tem razdvojeni oče, neodločen in v resnici zelo možat in trd. Jamnika smo vajeni v različnih vlogah, tudi režiserskih, kar mu gre pri situacijskih komedijah zelo dobro od rok. Blaž Popovski kot sošolka Larisa deluje izredno prepričljivo, zabavno. Popovski naredi kreacijo vloge zelo dobro, sploh ker je to korak stran od njegovih dosedanjih igralskih kreacij. Odpira novo poglavje svoje igralske kariere.

Zelo dobro in prepričljivo nastopa Matic Valič, ki v dveh karakterno različnih vlogah upodobi sošolca Jašo in Učitelja Gregorina. Obe kreaciji sta tako gibalno kot govorno povsem različni, kar s trudom in resnim pristopom Valiču tudi uspe. Luka Cimprič kot sošolec Danijel deluje prepričljivo kot iščoči se najstnik, izgubljen v svetu različnih interpretacij, interesov sošolcev in iščoč svoje lastne identitete. Sara Gorše kot osrednji lik Eva se je še nekoliko lovila, saj je naredila sijajen skok v vlogo v kratkem času in postavila obetavne temelje interpretacije svojega lika.

Kostumografsko je predstava dobro osmišljena. Posameznim likom so ponujene rešitve maske (Sara Longar) in kostuma (Anja Ukovič), da lahko lažje utelesijo svoj lik. Scenografija (Milan Percan) je v bistvu zamišljena za premiero predstave, ki je bila v času kovida na prostem in je nekoliko prirejena za gledališki oder, a učinkuje in ima svoj smisel. Luč (Martin Peca) je v podporo likovni zasnovi predstave. Jezik (lektor Martin Vrtačnik) je mešanica zbornega in slengovskega jezika, s kakim sicer dramaturško umestno mladostniškim vzdihom, ki popestri jezikovno razgibanost predstave. Vsi nastopajoči so pazili na dikcijo in izgovarjavo, kar je zelo dobrodošlo.

Avtorica priredbe in režiserka Renata Vidič je mizanscensko predstavo zelo razgibala, postavila hiter tempo in sledila dramaturškemu zaporedju. Pohvalno je, da je imela tendenco jasne, klasične in razumljive režije, kar ji je praviloma uspelo. Nekaj nejasnosti v ponavljajočih se prizorih, ki so nekoliko »sekali« iz samega dogajanja in ga publika ni najbolj razumela (zatemnitve, ko se Eva na postelji čestokrat obrne s hrbtom proti publiki). Morda bi lahko našli kako drugo rešitev.

Predstava ima nekoliko odprt konec, pri čemer ni povsem jasen zaključek in usoda mlade, iščoče se najstnice Eve, ki ima v svojem odraščanju, neuspehih, zunanjih »pritiskih« tendenco samopoškodb in samomora, in tako ni najbolj primeren za osnovnošolsko publiko. Želeli bi si več poudarka na svetlih, lepih in veselih trenutkih življenja, ki nam vedno pomagajo prebroditi življenjske dileme in druge preizkušnje. Zato je potreba po pogovoru s šolarji pri pouku nujna.

Gledališče Koper s svojim programom za otroke (Svetilnik, gledališče za otroke) v tesnem sodelovanju z regijskimi šolami skozi vse leto izvaja različne edukativne programe in gledališke delavnice ter pripravlja pedagoško gradivo za obiskovalce (gledališka pedagoginja Vanja Korenč). Tovrstni pristop je v današnjem hektičnem času nujen, sploh pa v luči gledališke vzgoje, saj bodo ti mladi nekoč lahko redni obiskovalci gledališč in drugih kulturnih vsebin. Predstavo, seveda v obvezni predšolski in  pošolski obravnavi in pogovoru, priporočamo.