Jette Ostan Vejrup o tem, zakaj je imela njena Afrodita na glavi zajčja ušesca

V pogovoru je spregovorila tudi o besedi igralcev, ki jo imajo pri oblikovanju svojih vlog. "Spomnim se vaj za Iliado, ko sem se v procesu oblikovanja Here v nekem obdobju začela poigravati z mislijo, da bi imela na glavi zajčkova ušesa," je povedala.

"To je bil del mojega procesa in ko sem zamisel predstavila režiserju, Jerneju Lorenciju, je rekel: "Ja, zanimivo, kot Afrodita!" A scenograf Branko Hojnik, po igralkinih besedah "fantastičen scenograf", je bil ves iz sebe: "Ne, Jette, ne moreš, kako se bo to skladalo z vsem drugim?"

"In smo imeli zelo luštno debato. Jaz sem pač čutila, da bi morda Afrodita lahko imela na glavi tak polpornografski kič. No, na koncu nismo potrebovali nič od tega, a to srečanje s Hojnikom je bilo čudovito! On dela fantastične scenografije, obožujem njegovo delo, a ta majhen prestopek je bil zanj velik izziv in ga ni mogel sprejeti," je pojasnila igralka, ki se v zadnjem obdobju posveča prevajanju.

Kot je povedala, je med epidemijo končala prevod romana Odpusti Aleša Štegra, zdaj za isto dansko založbo Jensen & Dalgaard prevaja Jančarjev roman To noč sem jo videl, prevedla je tudi Zdravljico. "Slovenska država je namreč dala pred začetkom predsedovanja EU prevesti besedilo nacionalne himne v vse jezike EU, in tako so mene prosili za dansko inačico," je pojasnila.

Spregovorila je tudi o svoji dvojni identiteti. "Sem Danka in Slovenka, če to sploh kaj pomeni, v sebi nosim obe kulturi in oba jezika, to sem jaz."

Jette Ostan Vejrup se je v slovensko prestolnico preselila konec 80. let minulega stoletja, po igralski akademiji v rodni Danski in začetni mednarodni igralski karieri v Parizu na gledališki šoli Ecole Jacques Lecoq ter Londonu. Po njenih besedah je drugače, če se v neko okolje preseliš kot otrok ali kot odrasel. "Ko se kot odrasel učiš tujega jezika, je to intelektualen proces, kot otrok to sprejemaš preko okolja. To je zvok in v tebi jezika rasteta in živita skupaj kot eno, to je organski del, morje asociacij."

Pri odraslem pa "je to vedno nekaj, kar je prilepljeno, nikoli ni del tvoje DNK, ne more biti. To seveda ne pomeni, da vsega tega privzetega ne vzljubiš, ne objameš, da te ne napolni, ampak le to, da je vedno nekaj tujega, tuj del tebe. Še posebej če delaš v poklicu, ki temelji na jeziku, tako kot jaz. Poglejte krasno slovensko besedico, ki se uporablja kot nekakšno mašilo: 'Saj.' Kako naj to spravim v drugi jezik? Kako bi se to reklo v francoščini? To je tako bogastvo pomenov: malo melanholije, malo minljivosti," je pojasnila.