Film je počil še najbolj »rdečemu sindikatu«, saj je predsednica Zveze svobodnih sindikatov Lidija Jerkič potrdila, da vlada socialni dialog vodi nedosledno, da sklici sestankov pogajalskih skupin prihajajo tik pred zdajci ali pa so tik pred zdajci odpovedani, da se na sejah ekonomsko-socialnega sveta (ESS) ali celo po njih spreminja vsebino predlogov.
Neprecenljivo je še nekaj. Neusklajeni predlog zakona o dolgotrajni oskrbi je nastal v resorju ministra Levice Simona Maljevca, s katerim lahko v tej številki Reporterja preberete intervju. Državni zbor naj bi zdaj neusklajeni predlog zakona obravnaval po nujnem postopku! Ni bilo veliko usklajevanja v ESS in ga ne bo tudi v parlamentu! Ko so se podobne stvari v parlamentu dogajale pod kako drugo vlado, so vsi vpili o valjarju koalicijskih strank. Da poslanci vladne koalicije samo pritiskajo na gumbe, da opozicije sploh ne poslušajo, da jih ne prepriča noben, tudi dobronameren argument. Zdaj to počne levosredinska vlada, zdaj tudi njena najbolj leva stranka Levica.
Od levih vlad drugega, kot da višajo stare in uvajajo nove davke ni pričakovati. Pravijo, da druge poti ni, da socialna država pač stane. Da imajo tudi v skandinavskih državah visoke davke in da so državljani srečni, ker jim potem pripada veliko pravic socialne države. V nekdanji državi in prejšnjem režimu so radi govorili, da je socializem le prehodno obdobje v komunizem. Da nas na koncu čaka raj na zemlji. Pa ga ni bilo, saj je zmanjkalo denarja in je socializem bankrotiral.
Za dolgotrajno oskrbo bi lahko namenili tisti denar, ki se vsako leto pokrade iz javnega zdravstva. Pa kakšnemu dela prostemu dnevu, bi se lahko tudi odpovedali. Vsaj drugemu maju.
Potem so ob osamosvojitvi politiki obljubljali, da bodo iz Slovenije naredili drugo Švico. Trideset let je naokrog, pa o drugi Švici ne duha ne sluha. Tam imajo sicer nizke davke, a tudi zasoljene cene javnih storitev. Slovenija, ki so ji med tranzicijo večinoma vladale leve vlade, je v resnici postala ena taka posebna, balkanska Švica. Država z davčnim kaosom, kjer najbolje shajajo tisti, ki se znajdejo.
Pri nas je najlažje obdavčiti delo, najtežje pa kapital. Slednje tudi pod levosredinskimi vladami. Ni junaka, ki bi denimo uvedel nepremičninski davek, ki je v urejenih državah nekaj povsem normalnega. Tudi vlada Roberta Goloba je potegnila za ročno zavoro. So gospodje na oblasti prešteli vse svoje nepremičnine in se hitro premislili. Ni druge razlage. Obljubljali so, da bodo ukinili dodatno zdravstveno zavarovanje, a bodo do zdaj ta prostovoljni prispevek spremenili v obveznega. Zraven pa dodali še nov prispevek za dolgotrajno oskrbo: po en odstotek od prejemka za delavce, delodajalce in upokojence, po dva pa za samozaposlene in kmete. Davek na davek, državljani pa od veselja plešejo.
Drži, da država stane. Majhna še posebno. A v Sloveniji življenje postaja vse dražje. Ni treba brati statističnih podatkov, samo v trgovino po nakup osnovnih življenjskih potrebščin se je treba odpraviti, pa človek hitro ugotovi, da višjim cenam ne sledijo tudi višje plače. Vsak pameten politiki bi v času inflacije preštel vsaj do deset, preden bi višal ali uvajal nove davke. Na koncu ni nujno, da bo zaradi tega v državnih blagajnah več denarja. Zaradi višjih zneskov položnic bodo ljudje na koncu manj trošili. Ker bodo zaradi visokih dajatev imeli prej prazne denarnice. Na koncu bo manj prilivov od DDV. Tako enostavna je ta osnovna ekonomska logika.
Poleg davkov je treba najbrž kaj narediti tudi na odhodkovni strani države. Malo pripreti pipice, da ne bi javni denar odtekal na vse strani, da bi bilo manj korupcije. V Sloveniji je to težko, saj smo na tem področju prej Balkan kot Švica ali pa tako opevane bogate države v Skandinaviji. Slednje socialno državo omogočajo tudi z imigranti. Že več desetletji uvažajo delovno silo z juga Evrope, zadnja leta tudi z drugih kontinentov. V Sloveniji se zaradi birokracije zaplete že pri delovnih dovoljenjih. Države na severu in zahodu so bolj privlačne za tuje delavce. Pri nas pa še za domače ne znamo poskrbeti, saj kvalificirani kadri odhajajo še naprej v tujino.
Minister Maljevac bi se moral nujno ukvarjati s tem, kako dobiti negovalno in zdravstveno osebje za domove starejših občanov (DSO), kjer so zaradi pomanjkanja kadra prazne postelje. Pred njihovimi vrati pa dolge vrste čakajočih za sprejem. Tega problema ne rešuje neusklajen zakon o dolgotrajni oskrbi. Tudi nizkih pokojnin ne, s katerimi si starejši pogosto ne morejo kriti visokih cen oskrbnin. Če bo predlog zakona na koncu sprejet, bodo morali družinski člani še naprej doplačevati razliko k oskrbninam za svoje obnemogle starše v DSO. Zraven pa plačevati še nov davek.
Drži pa tudi, da so demografski kazalci neizprosni. Da se populacija stara, da je življenjska doba daljša. Da bo za dolgotrajno oskrbo morala država iz leta v leto namenjati več denarja. Toda rešitev te težke finančne situacije ni samo v višjih in novih davkih. Za dolgotrajno oskrbo bi lahko namenili tisti denar, ki se vsako leto pokrade iz javnega zdravstva, če bi seveda hoteli izkoreniniti korupcijo. Pa kakšnemu dela prostemu dnevu, kot so se v Nemčiji, bi se lahko tudi odpovedali. Vsaj drugemu maju.
