Irena je vešča pisateljica, napisala je veliko družinskih izletniških vodnikov, potopisov, opisala veliko pravljičnih poti za otroke in odrasle, a je vendarle kritična do pisanja. Takole pravi: »Da bi zanimivo pisali, moramo najprej brati.« In dodaja: »Bolje veliko brati, kot veliko pisati.« Za knjige, ki pripovedujejo o naravi, je Irena Štaudohar, prav tako pisateljica tovrstnih knjig, »izumila« besedo naravopisje. Zato sem Ireno Cerar poimenovala naravopiska.

Irena, ob branju vaše knjige sem večkrat jokala, tako ganljivo opisujete naravo in vaše doživljanje narave. Nisem še brala takšne knjige, tako doživeto napisane, o takšni temi. Čuti se, kako ste povezani z okoljem, kako radi imate naravne pojave, vodo, gozd, drevesa, ptice … In na poseben način ste nam odkrili Slovenijo, njene lepote …

Hvala za te besede! Bralci in bralke mi redno sporočajo svoje vtise, kar me iskreno veseli. Želela sem napisati zelo osebno knjigo o naravi, takšno, ki se ne bi dotaknila samo naših glav, ampak tudi src. Slovenci smo – sploh v primerjavi s prebivalci velemest  –  še vedno zelo osebno povezani z naravo. Znani smo po tem, da radi gojimo rože, na vrtičkih pridelujemo zelenjavo, sadje, med ... če ne mi, pa naši sorodniki na podeželju. Smo strastni nabiralci gob, kostanja, zdravilnih zelišč … 

ČESA SEM SE NAUČILA V KNJIGI SVETIŠČA NARAVE:
Slovenija velja za evropsko vročo točko biotske raznovrstnosti, na majhnem prostoru različni habitati.
V Sloveniji je 14 pragozdov, kjer ni pela sekira, bukev je tam nepretrgoma več deset tisoč let! Bukev je najpogostejša drevesna vrsta naših gozdov. In pragozdov.
V pragozdove ne smemo vstopati.
Jelka, stara 500 let, raste v Kočevskem rogu!
Polovica ptic gnezdilk gnezdi v Pomurju, več kot 110 vrst!
Mura je naša zadnja velika reka, ki še prosto teče. Skupaj z Dravo in Donavo velja za evropsko Amazonko!
Samo ob Muri najdemo praprot plavajoči plavček, žabo plavček in sinico plavček. Tam prebiva redka in plaha črna štorklja. In 56 vrst kačjih pastirjev.
Mura in Drava sta naši edini zlatonosni reki.
Na Veliki planini raste endemit, po vanilji dišeča kamniška murka.
V zadnjih 50 letih so v Sečoveljskih solinah popisali 309 različnih vrst ptic.
Sova skovik se seli na prezimovanje v Afriko, a ne mara leteti čez velike vodne površine.
Slovenci imamo edino avtohtono sladkovodno slovensko želvo sklednico. V Sečoveljskih solinah jih živi okrog 800.
Ptice hudourniki, ki so pri nas zelo redke, spijo med letom.

To so vse zelo preprosti in lepi načini, da je človek fizično, prav s telesom povezan z naravo. Ker je tudi ohranjenosi naše narave še relativno dobra, se nam zdi nekako samoumevna. Do stvari, ki so nam samoumevne, pa pogosto nimamo odprtega, vedoželjnega odnosa, saj že »vse vemo«. Morda je v tem razlog, da nimamo prav veliko sodobne, berljive literature o naravi. O njej ne razmišljamo, ne artikuliramo intelektualne misli, ne pišemo knjig, ker nam je vse očitno tako samoumevno.

Zato sem si želela napisati knjigo o slovenski naravi, ki bi bila tudi zelo osebna, ki bi oblikovala, formulirala moj lastni odnos do naših različnih naravnih okolij oziroma habitatov in bi prikazala še njihovo pomensko večplastnost. Imamo gozdove, reke, gore, kraške jame, mokrišča, travnike, morsko obalo, imamo vsega po malo, in ravno ta raznolikost nas dela tako posebne. Različne pokrajine namreč omogočajo, da smo ena od vročih točk biotske raznovrstnosti v Evropi. To pomeni, da je pri nas še vedno nadpovprečno velika pestrost živalskih in rastlinskih vrst. Ne vem, koliko se tega pri nas zavedamo oziroma koliko smo za to hvaležni.

V vaši knjigi sem prvič prebrala, da je mesto tudi narava, pa se mi je to zdelo nenavadno.

Seveda je v mestih doma tudi narava, v nekaterih bolj, drugih manj. Bolj ko je mesto napredno in pametno, bolj podpira in širi te koščke narave. Drevesa v mestu so neprecenljivega pomena, saj zmanjšujejo temperaturo urbanih, pozidanih površin, blažijo hrup, zboljšujejo zrak, pomirjajo meščane, znižujejo raven stresa in vlivajo optimizem. Dragoceni so vsi parki, zelenice, mejice, brežine, vode ... Vse to prinaša življenjski prostor za rastline in živali ter ljudem izboljšuje kakovost življenja v mestu. Narava v urbanih središčih izboljšuje tudi ustvarjalnost, duševno stabilnost in delovno uspešnost prebivalcev in prebivalk.  

Sodelavka je pred kratkim objavila fotografijo posekanega drevesa, ki ga je občudovala 35 let, pozimi in poleti, poslušala petje ptic …, zdaj pa bo tam zrasel blok. Moj sosed je pred leti posekal ogromno staro platano, da mu ne bi »padla na garažo«, ki je tam postavljena na črno. Nikogar ni vprašal. Samo posekal jo je. Pred bloki na Črnučah, kjer živi prijateljica, so mirno posekali visokorasle smreke.

Hudo je, kadar padajo velika in stara drevesa, je pa lepo opazovati, da nam toliko pomenijo. Še posebej težko je, če jasno vidimo, da drevesa padajo zaradi čistega pohlepa ali nerazumnih zasebnih interesov, ali če odločevalcem ne moremo zaupati. To so težka vprašanja. Zdi se mi, da je ravnovesje med različnimi pogledi, dejavniki, mnenji, zasebnim in javnim, še zlasti v mestu zelo težko loviti.

Velikokrat se o tem sprašujem sama pri sebi. Na vrtu imamo skoraj sto let star rdeči hrast, ki je zavarovan zaradi svoje velikosti in starosti. Že več let umira, njegova življenjska doba se končuje, ves je izvotljen, spreminja se v glivo, a ga ne smemo posekati, ker je zavarovan. Če ga eno od neurij podre, bo padel na bližnji transformator in zmečkal sosedove avtomobile. Materialnih stroškov, ki bodo pri tem nastali, pa verjetno ne bo kril Zavod RS za varstvo narave.

Luka Dakskobler

A vendarle. Mislim, da ne smemo pozabiti, da obstaja razlika med strokovnjaki in »strokovnjaki«. Vsako mnenje pač ni nadomestilo za argument in znanje. Večina strokovnjakov, s katerimi imam opravka, neprimerno globlje in bolj celostno od mene razume širšo sliko in delovanje naravnega okolja. Naravni procesi so kompleksni, ljudje pa si želijo preprostih rešitev in mnogi so se tudi nekoliko intelektualno polenili. In kot da ne bi bilo že dovolj zapleteno, se zgodi, da so še strokovna mnenja različna in pride do političnih preigravanj, ki ne koristijo ničemur. Kako naj potem zaupamo?

Ker stanujem pod Rožnikom, sem z veliko muko spremljala tisti véliki posek dreves. Določene stezice sem opustila, ker je bilo preveč boleče to gledati. Že strokovna mnenja glede upravičenosti in načina poseka niso bila enotna, na koncu so se vendarle strinjali vsaj s tem, da so podcenili čustveni pomen in odnos javnosti do dreves. Morali se bodo naučiti komunicirati drugače, če bodo želeli pridobiti in upravičiti naše zaupanje.  

Zakaj ste občutili željo, da se posvetite svetiščem neokrnjene narave v Sloveniji? Napisali ste že veliko knjig o naravi, pohodniških vodnikov, povezali ste slovensko ljudsko izročilo, pravljice in obiske pokrajin, kjer so nastale … Ta knjiga pa je prav posebna, drugačna, najbolj osebna.

Dolgo sem uživala v pisanju družinskih izletniških vodnikov, ki so izšli v seriji Pravljične poti Slovenije. Pri pisanju zadnjega vodnika po zamejstvu pa sem spoznala veliko ljudi, ki so me vodili, med nami so se spletle zanimive zakulisne zgodbe, ki sem jih zapisala v Potepuških okruških. Forma vodnika, ki je bolj formalna, nevtralna in neosebna, me je začela utesnjevati, s potopisnim prvencem, ki je dobil nagrado krilata želva za najboljši potopis, pa sem dobila zagon za tovrstno ustvarjanje. Za novo knjigo sem želela izbrati univerzalno temo – kar človekov odnos do narave zagotovo je. Iskala pa sem tudi inovaten način, okvir, kako vsebino pretopiti v zgodbo.

Zato sem se odločila, da grem za sedem tednov sama na teren, kar je krovna iztočnica za pisanje o vsem drugem. Da si ženska, ki je mati, lahko vzame toliko časa odmika brez družinskih in gospodinjskih obveznosti, je že samo po sebi pustolovščina in privilegij. Junakinja gre v svet, spremljamo jo iz domačega naslanjača, kaj se ji godi, na koncu se spremenjena vrne domov in zgodba se zaključi.

To je pravzaprav starodavna struktura ljudske pravljice, ki ji vede ali nevede sledijo mnoge knjige, ki pripovedujejo o subjektovi izkušnji sveta. Vsako potovanje se mi pravzaprav zdi podobno: dogajanje se začne, ko junak ali junakinja stopi iz hiše in gre v svet, saj dokler smo doma, se pač ne spremeni prav veliko.

Zdaj ste mi razgrnili nov vidik knjige. Odšli ste »v svet«, v različna svetišča narave, jih proučevali, se vrnili domov in napisali knjigo.

Kar precej časa sem si vzela za razmislek, kakšno knjigo o naravi želim napisati. Nato sem ugotovila, da imam odnos s prav vsemi naravnimi krajinami, vse me zanima, ne samo gore, reke ali gozd. Iz tega se je izcimilo, da lahko popotujem čez biotsko raznolike kotičke Slovenije. To se mi je zazdelo res zanimivo, saj tega literarno še nihče ni opravil.

Vprašanje biotske raznovrstnosti je tudi eno od ključnih, vitalnih vprašanj naše prihodnosti. O kakovosti naših življenj v prihodnosti ne bodo odločale samo podnebne spremembe s pogostimi ekstremnimi vremenskimi pojavi, ampak tudi zmanjševanje biotske raznovrstnosti, ki žal že zelo poteka. Zlepa ali zgrda se bomo naučili, da zmanjševanje živalskih in rastlinskih vrst na koncu vedno povzroči poslabšanju življenjskih razmer za človeka.

Poleg tega sem ugotovila, da še marsičesa v lastni državi nisem doživela in se mi je zdelo škoda. Še nikoli nisem videla medveda ali slišala volkov, še sove nisem videla v živo. Vse to imamo na domačem pragu, tujci hodijo živali opazovat v Slovenijo, jaz pa tega nisem doživela. Zato se mi je zdelo vredno to spremeniti, nekoliko poglobiti svoje doživljanje narave ter o tem pisati.

Kako ste izbirali kraje, ste zanje že vedeli, ste jih vsaj malo poznali? Soline, jame, rokave Mure …

Lahko si mislite, da je moje poznavanje Slovenije pri vseh mojih vodnikih, kjer je opisanih 190 izletov, kar dobro. Zato sem iskala lokacije, ki sem jih premalo poznala ali sem se jim želela posvetiti dlje časa. V  Kočevskem rogu pred tem še nikoli nisem bila, zame je bilo to območje nekaj odmaknjenega, samotnega, tudi tujega in nedostopnega. Zato se mi je zdelo, da si zasluži, da se vanj poglobim.

Luka Dakskobler

Pa Mura, kjer sem sicer bila večkrat, a le na enodnevnih izletih. To je reka, kjer bi lahko živel vse življenje, pa bi jo vsak dan odkrival na novo, zato sem si že dolgo želela, da ji posvetim več časa. Primerne lokacije sem iskala tudi v pogovorih s prijatelji in znanci, ki sem jih spoznala, ko sem bila urednica otroške revije National Geographic Junior.

Posvetovala sem se torej z modrimi ljudmi in našli smo res izvrstne lokacije, ki so prinašale in ponazarjale večplastnost prostora. Ne gre samo za naravo, gre tudi za druge vsebine: literarne, mitološke, zgodovinske ...

Kako ste »našli« Sečoveljske soline? Opisali ste jih čarobno kot najlepši kraj na svetu. V zadnjih 50 letih, ste napisali, so v njih popisali 309 različnih vrst ptic. Vi ste hodili na nočne pohode, na označevanje ptic, v Krajinskem parku Sečoveljske soline ste živeli ves teden.

Sečoveljske soline imam od nekdaj rada in jih tudi poznam, priporočam jih v svojih vodnikih, ampak zelo sem si želela tam bivati dlje časa, ker vedno, ko si nekje dlje, se stvari razkrijejo na čisto nov način. Množični turizem je lahko zelo površinski, hlastajoč, mene pa zdaj zanima poglobljeno doživljanje prostora. In za vsako takšno doživljanje je potreben čas, nič se ne zgodi na hitro, tako kot ne moreš donositi otroka v štirih mesecih, pa če se razpočiš.

Stvari zahtevajo svoj čas, potekajo v naravnih ritmih. Tako tudi prostora ne moreš zares začutiti v enem dnevu, ampak je potreben čas, ker je za vzpostavitev vsakega odnosa potreben čas. Prostor ima svoje vzdušje, življenje, ki poteka, tudi ko nas ni zraven, in če si nekje dlje časa, se ti morda razkrije. No, v Sečoveljskih solinah ni dovoljeno bivati, ker so zavarovano območje.

Zato se mi je zdelo nepozabno darilo, da sem se lahko priključila ornitologom, ki vsako leto obročkajo ptice na solinah, z njimi sem šotorila pri obročkovalski postaji Stojbe. Tako se mi je razkrilo nočno življenje ptic in ptičarjev, kar je bila res osupljiva izkušnja solin.

V solinah, pa tudi ob Muri ste zelo natančno opisali mnogo ptic in drugih živali, ki tam živijo.

Bila sem zelo vestna zapisovalka, saj je nemogoče vse držati v glavi. Ko ženske slišijo, da sem šla od doma za sedem tednov, vzdihujejo, da bi si tudi same želela takšnega odmora. A to niso bile počitnice. Ves čas sem bila čuječa, budna, zavestno sem opazovala, kaj se dogaja zunaj mene in hkrati v meni, to je kar pošteno delo. Če ne verjamete, poskusite! Vsak dan sem sproti zapisovala, na roko pisala terenski dnevnik, pri tem sem zelo uživala. To se mi zdi zelo intimno početje, s pisanjem si sproti nekako urejaš dogodke v glavi, s tem pa ustvarjaš še prostor za nove vtise. Svoje sogovornike sem tudi snemala, nemogoče bi si bilo sicer zapomniti vse naše vsebinsko bogate debate!

Ste imeli kakšen pomislek, ko ste raziskovali divjino, mokrišča, jame, nedostopen Kočevski rog, da vdirate v ta prostor, da ga boste s knjigo naredili zanimivega za ljudi, ki bodo prav tako hoteli raziskati, videti te sicer dokaj neoblegane kraje?

Ta dilema je seveda prisotna. Priznam, ne želim si, da bi vsi, ki bodo prebrali knjigo, tekli na vse opisane konce. Ta knjiga ni pisana kot vodnik, ki bi želel popularizirati izbrane kraje, saj so zgolj predstavniki naravnih okolij, o katerih sem želela pisati. Moja intimna želja je, da bi vsak, ki prebere to knjigo, na svojih sprehodih po gozdu, pa naj bo to kjerkoli, morda nekoliko drugače doživljal življenje gozda. Da bi se nekoliko bolj zavedal izjemnega pomena mokrišč in naravnih rečnih strug.

O kakovosti naših življenj v prihodnosti ne bodo odločale samo podnebne spremembe s pogostimi ekstremnimi vremenskimi pojavi, ampak tudi zmanjševanje biotske raznovrstnosti, ki žal že zelo poteka.

Ni treba, da gremo prav na Planino v Lazu, lahko gremo na katerokoli planino, že v Bohinju jih je čez petdeset, pa tudi drugje. Želim si tudi, da bi knjiga morda spodbudila lastni premislek o odnosu do naravnih krajin. In v najboljšem primeru tudi nekaj radovedne kreativnosti – kaj, če bi poiskali drugačne, morda celo nove doživljajske načine, kako spoznavati naravo? Odnos ni zakoličen, vedno se lahko spreminja in poglablja.

Kaj, če bi se samo usedli na samoten štor in poskušali doživeti gozd okrog sebe? Kakšen je mah na dotik rok, kako dišijo lišaji, kakšne zvoke slišimo? Sicer pa je Kočevski rog ogromen, dobrodošli!

Spomnili ste me na sprehod s štiriletno vnukinjo, ko sva nabirali kostanj, pa je rekla ježicam žice, potem pa sem ji pojasnila, zakaj se jim reče ježice, tipali sva jih, jemali ven kostanje vidno je uživala. In sva se dobro zabavali in učili hkrati.

Naravo doživljamo s čutili, z dotikom, vidom, sluhom, vonjem. Pri otrocih je pomembno, da imajo čim več takšnih možnosti, saj je narava najboljše igrišče, ponuja veliko materialov, ki so taktilno zelo zanimivi, dajejo možnost za prvovrstno prosto igro, zbujajo domišljijo. Moja hči se je ure in ure igrala v potokih, vedno smo šli s škornji na potep, pa z rezervnimi oblačili, poznala sem vse potoke, ki imajo čim bolj naravno in dostopno strugo, kjer je bila nizka voda, da se je lahko igrala. Ko smo šli na izlet, smo morali vedno predvideti daljši postanek ob vodi, kjer se igrala s kamni, z vejami, s spuščanjem listov po vodi.

Luka Dakskobler

Za otroke je igra v naravi edini način, da skozi telo vzpostavijo intimen odnos do narave, ki jih nato lahko spremlja vse življenje. Otrok to vsrka vase, zleze mu pod kožo. Seveda je normalno, da v nekem obdobju to pozabimo, na primer v najstniških letih, ampak običajno je, da se k znanim rečem kasneje vrnemo. Če bo otrok ves prosti čas preživljal po nakupovalnih središčih, bo to ponotranjil, mu bo to normalno ,in ko bo zrasel, bo svoje otroke peljal na izlet v nakupovalno središče. Zato sem v knjigo vključila tudi svoje mladostne izkušnje z vsemi habitati; ker so me oblikovale.

Moje otroštvo je bilo tudi eno samo plezanje po drevesih, igranje ob reki, cele dneve smo bili zunaj, noter smo prišli samo jest in spat.

Slovenija je eno veliko podeželje z nekaj urbanimi središči, možnosti za takšno otroštvo še vedno so. A bojim se, da mnogi starši v dobronamerni želji, da bi otrokom ponudili in omogočili »nekaj več«, zelo natrpajo njihove dneve. Otroke vključijo v celo vrsto popoldanskih aktivnosti, zaradi katerih nimajo časa ne otroci ne odrasli.

V najzgodnejšem obdobju, v vrtcu in prvi triadi je za otroka v resnici zelo pomembno, da ima tudi dovolj časa, ko se lahko prosto igra. Igra je zanj najboljša šola za življenje, za razvijanje in raziskovanje gibalnih spretnosti, ustvarjalnih potencialov; skozi igro podoživi in v sebi uredi vtise dneva, pa naj bo doma ali v naravi. Žal mnogi starši tega ne vedo, veliko gre tu narobe, preveč zaposleni otroci pa lahko hitro postanejo utrujeni odrasli.

Na začetku knjige napišete, da vas je izdalo zdravje, da ste tudi zato odšli raziskovat v mir in tišino, je bilo to za vas zdravilno, ste našli ravnovesje?

Počutila sem se kot v nekem medprostoru, ko starega ni več, novega pa še ni. Pred petimi leti so ukinili revijo, ki sem jo urejala 15 let, kar ni zanemarljiva doba. Hkrati s tem se mi je močno poslabšalo zdravje, da sem obležala. Niti glave nisem mogla dvigniti. Operirali so mi hernijo vratu, po operaciji pa je prišla diagnoza: sindrom kronične razširjene bolečine.

Zlepa ali zgrda se bomo naučili, da zmanjševanje živalskih in rastlinskih vrst na koncu vedno povzroči poslabšanju življenjskih razmer za človeka.

Če povem zelo poenostavljeno, ker zapleteno ne znam, gre za nekakšno okvaro celotnega mehanizma za doživljanje bolečine. Moje telo je ves čas v bolečini, ki ni premosorazmerna z realnim stresom, ves nevrološki sistem narobe interpretira dražljaje. Še težja oblika te bolezni je fibromialgija.

Kako je potekalo zdravljenje?

Vključili so me v pettedenski program za obvladovanje bolečine na URI Soča, ki mi je dejansko spremenil življenje. Naučili so me, kako živeti z bolečino, kako si organizirati delo in počitek, zasebno življenje, odnos do dela, kako si urediti življenje nasploh, da lahko še funkcioniraš. Zame je bila ta diagnoza huda, šokantna, sesula je mojo identiteto. Prej sem bila hitra, učinkovita, delovna, storilnostno usmerjena, urednica revije, zraven sem pisala knjige, organizirala sem festivale, bila sem pripovedovalka ljudskih pravljic, veliko sem nastopala. V bistvu sem deset let opravljala tri službe poleg materinstva in se mi to sploh ni zdelo nič takega, bila sem pač človek z izjemno veliko energije.

Ta bolezen je presekala mojo energijo na pol, zato sem morala popolnoma premisliti svoje življenje na novo. Medtem je tako rekoč odrasla tudi moja hči, zato se je začelo drugačno obdobje materinstva. Že dlje časa sem čutila močno notranjo potrebo po tem, da bi bila sama v naravi. In ja, da odgovorim na vaše vprašanje, teh sedem tednov v naravi je bilo izjemno darilo, pozabljeno razkošje.

Pri tem habitatnem eksperimentu so bili pomembni tudi ljudje, kajne, ne samo narava?

Res je. Želela sem si, da bi se mi na terenu občasno pridružili zanimivi ljudje. Takšni, ki so v prostor potopljeni bodisi strokovno ali kot domačini; s tem sem jim želela izkazati spoštovanje. Izkazalo se je, da so mi prišli na pot sami zanimivi ljudje z izjemnimi življenjskimi zgodbami, ki so nam sedaj, ko so zapisane, lahko v navdih.

Tretja stvar, ki je zame bila pomembna pri tem pronicanju globlje, je literatura. Vsemu navkljub sem še vedno strastna bralka knjig, svoje mnenje in izkušnje pa rada oblikujem tudi v odnosu, dialogu z avtorji in avtoricami, ki jih ustvarjalno privlačijo podobne reči. Zanimali so me takšni, ki so radi hodili in bivali v naravi in pisali. Zato bodo radovedni bralci v Svetiščih narave našli kup literarnih referenc, in če jih je moja knjiga nagovorila, bodo lahko potovali naprej.

Luka Dakskobler

Škotska avtorica Nan Shepherd je s knjigo Živa gora raziskovala Škotsko višavje na netradicionalen in subtilen način; danes velja za klasiko. Ali pa Mary Oliver, ameriška pesnica, ki je bila tesno povezana z naravo in je pesnila na sprehodih po peščenih sipinah in barjih. Tudi naš Tone Pavček se je vsak dan sprehajal po Sečoveljskih solinah in napisal cel ciklus pesmi o njih in o svojih najljubših solinarskih pticah. Dane Zajc je redno obiskoval in bival na Planini v Lazu, napisal je nekaj prav mističnih pesmi z gorsko vsebino.

Pesniki in pisatelji, ki doživljajo lepote in posebnosti narave globlje, znajo to ubesediti.

Še sreča, da jih imamo! To naravi daje še dodatno plast, vsebino, ki sodi v sfero duhovnega delovanja človeka, to je naša duhovna kultura. Pri ustvarjanju knjige me je presenetila ugotovitev, da je v meni evolucijsko zapisan odnos do gozda, rek, gora, jam, travnikov, sadovnjakov ... Res je, kar sta nekoč zapisali Alenka Rebula in Josipa Prebeg: »Travnik, gozd, morje in obala, reka in jezero, sadovnjak ali vrt … vse to je naš dom, ki ga telo išče, da bi se spet spomnilo smisla svojega obstoja.«

Vas je knjiga oziroma njeno ustvarjanje v kakšnem pogledu spremenilo, premaknilo, umirilo?

Veliko reči se mi je zgodilo, a mislim, da je bolje, če si o njih preberete v knjigi. No, en tak aha trenutek morda lahko delim z vami. V Škocjanskih jamah sem vsako jutro in večer sama sedela na obronkih Velike doline. To je res poseben prostor, ki nima primerjave, zato pa je zavarovan kot svetovna vrednota v okviru Unesca.

Narava nas tako močno presega, da postanemo kar ponižni ob njeni moči, veličini in lepoti, pa hvaležni tudi.

Ko gredo vsi obiskovalci Škocjanskih jam domov in se domačini zavlečejo v svoje hiše, si popolnoma sam, ni žive duše. In jaz sem tam pogosto sedela, meditirala, opazovala. Tako sem v nekem trenutku z vsem telesom, ne z razumom, ampak nekako z izkustvom začutila silo vode, ki tisočletja neprekinjeno teče. Takrat sem zares doumela, kako nastane kraška jama in izkušnja me je pretresla.

Reka Reka ni potoček, ki malo žubori, to je izjemna sila, ki strašljivo bobni in vztrajno brusi kamen. Te moči narave se ne da ustaviti, tu ni gumba za izklop! Narava nas tako močno presega, da postanemo kar ponižni ob njeni moči, veličini in lepoti, pa hvaležni tudi.

Se vam je v gorah dogajalo kaj podobnega?

Podoben občutek majhnosti, a vključenosti v nekaj večjega, kar te presega, ja. Ko sem bila sama na kakšnem samotnem vrhu, tam v Julijcih, daleč od turističnih poti, so mi gore vzbujale občutke večnosti, stabilnosti, zavezništva. Od njih od nekdaj črpam stabilnost in moč, sposobnost, da se ne obračam po vetru. Pa všeč mi je, ker si nekako odmaknjen od vseh skrbi, ki te žrejo v dolini. Na vse lahko gledaš z neke veličastne perspektive.

Ali lahko prenesete kakšno življenjsko spoznanje ob tem vašem sedemtedenskem odkrivanju in bivanju v naravi – na odnose tukaj, kjer živimo?

Na sprehodih ob morski obali Debelega rtiča sem na skalah ob vodi opazovala polže, ki so trdno prilepljeni na skalo, da preživijo v bibavičnem pasu. Življenje na območju med plimo in oseko je namreč obupno naporno, ves čas te premetava. Spoznala sem, da se moram tudi sama oklepati svojega pristnega življenja, da me bibavica vsakdanjika ne odplakne. Če nahranim svojo nerazložljivo hrepenenje po divjem, sem boljša družba vsem svojim ljubim.