Irena je vešča pisateljica, napisala je veliko družinskih izletniških vodnikov, potopisov, opisala veliko pravljičnih poti za otroke in odrasle, a je vendarle kritična do pisanja. Takole pravi: »Da bi zanimivo pisali, moramo najprej brati.« In dodaja: »Bolje veliko brati, kot veliko pisati.« Za knjige, ki pripovedujejo o naravi, je Irena Štaudohar, prav tako pisateljica tovrstnih knjig, »izumila« besedo naravopisje. Zato sem Ireno Cerar poimenovala naravopiska.
Irena, ob branju vaše knjige sem večkrat jokala, tako ganljivo opisujete naravo in vaše doživljanje narave. Nisem še brala takšne knjige, tako doživeto napisane, o takšni temi. Čuti se, kako ste povezani z okoljem, kako radi imate naravne pojave, vodo, gozd, drevesa, ptice … In na poseben način ste nam odkrili Slovenijo, njene lepote …
Hvala za te besede! Bralci in bralke mi redno sporočajo svoje vtise, kar me iskreno veseli. Želela sem napisati zelo osebno knjigo o naravi, takšno, ki se ne bi dotaknila samo naših glav, ampak tudi src. Slovenci smo – sploh v primerjavi s prebivalci velemest – še vedno zelo osebno povezani z naravo. Znani smo po tem, da radi gojimo rože, na vrtičkih pridelujemo zelenjavo, sadje, med ... če ne mi, pa naši sorodniki na podeželju. Smo strastni nabiralci gob, kostanja, zdravilnih zelišč …