Izstrelek, ki bo zelo verjetno začel tretjo (in zadnjo) svetovno vojno, je bil lansiran nekje v Tihem oceanu, a sovražnik, ki ga je poslal nad Ameriko, ni jasen. Je to Severna Koreja, Rusija, morda Kitajska? Gre za dejanski začetek svetovne vojne ali preizkušanje ameriške obrambe?

Gre za provokacijo, s katero želi pravi napadalec nekomu drugemu podtakniti odgovornost? Je za vse skupaj kriv kapetan jedrske podmornice, ki ga je pustila žena in je v besu in obupu pripravljen požgati ves svet? 

V trilerju Kathryn Bigelow A House of Dynamite (Hiša dinamita) so ameriški predsednik, vojaški vrh in obveščevalne službe obsojeni na tipanje v temi in čakanje na nekaj še hujšega.

V glavnem nemočno buljijo v zaslone, ki prikazujejo neustavljiv let rakete, obenem pa pripravljajo ameriški odgovor. Če so ZDA tarča jedrskega orožja, je neizogiben sorazmeren ali še hujši odziv. 

Liki, ne glede na prepoznavnost in talent igralcev (igralska zasedba je izjemno globoka in nadarjena), večinoma dobijo le nekaj minut, da nakažejo notranje konflikte in strahove, potem jih preglasijo tehnični dialogi o protiraketni obrambi in protokolih.

Scenarij s tem zavestno žrtvuje globino likov v prid občutku realnega kaosa – vsi govorijo hkrati, nihče ne ve nič zagotovo, vsak poskuša nadzorovati nekaj, česar ni mogoče nadzorovati. Pomanjkljivost takega pristopa je, da je zgolj peščica likov kaj več od njihovega opisa funkcije ali službe.

Predsednika, ki ga igra Idris Elba, vidimo tako kot politika, kot ljubečega soproga in kot moža, postavljenega pred morda najusodnejšo odločitev v zgodovini. O njem pravzaprav izvemo še največ, za vse ostale like (denimo operativko Bele hiše v upodobitvi Rebecce Ferguson) nam film pove kvečjemu, da imajo otroke in partnerje, ki jim grozi smrt. 

Če se že igralci ne morejo ovenčati s slavo, se pa vsaj režiserka. Prve ženske dobitnice oskarja za režijo (Bombna misija) ne zanimajo posnetki jedrskih mušnic in nuklearnega razdejanja, njen cilj je bil posneti napet triler, prežet z negotovostjo, strahom in jezo ljudi na pragu konca sveta.

Začetek filma napove, kaj čaka gledalca: tišina, potem alarm, nato še val panike, ki se razleze po hodnikih Pentagona in Bele hiše. To ni spektakel, temveč tesnoben triler o zmedi, paranoji in nemoči, katerega sporočilo je direktno: hudičevo malo je potrebno, da se človeštvo samo uniči.