Po besedah direktorja Beletrine Mitje Čandra je biografija Ivan Cankar. Portret genija v možici letošnjega dogajanja okoli Cankarja "nekaj posebnega in zelo dragocenega, kar bo daleč preseglo priložnost in značaj Cankarjevega leta". Pomembno sporočilo knjige je, da Cankar ni od nikogar, da si ga nobena politika, ideologija, estetska ne more do konca prilastiti. Da je vedno tudi nihal med različnimi pogledi na svet, da je bil nemiren človek, iskalec, ki je skušal stopati v dialoško zvezo s svetom. To pa je po Čandrovih besedah verjetno tudi značilnost velikih duhov, da se ne zadovoljijo s preprosto resnico in da so vsi naknadni poskusi njihove polastitve nekaj umetnega, kar zgolj služi potrebam nekega časa oziroma okoliščin.
Grdina je povedal, da je Cankar v marsičem kompleksnejši od tistih najbolj znamenitih izjav, kot so "o dolini šentflorjanski". Tega Cankarja po njegovih besedah poznamo, ne poznamo pa tistega mesta, kjer pravi o svojih rojakih "o dobrih ljudeh", v zadnjem tržaškem govoru.
Grdina po Čandrovih besedah v knjigi na nek način relativizira ustaljene predstave o Cankarju. Splošno znano je, da je dal generalni vikar Anton Bonaventura Jeglič leta 1899 dal sežgati Cankarjevo Erotiko. In iz tega po Čandrovih besedah izhaja stereotipna predstava, da je bil skorajda sovražnik cerkve. Vendar pa Grdina zapiše, da ni čisto tako in da je tretja izdaja Erotike je izšla pri katoliški založbi.
Kot je povedal Grdina, v knjigi ni nameraval niti nasprotovati mitom, niti jih vzpostavljati, saj "če to delaš, potem pristajaš, da so relevantni". Ob tem je spregovoril o kulturnem boju ter opozoril, da imamo na Slovenskem predstavo, da je kulturni boj nekaj posebno našega, vendar ni. Nastopi proti umetninam po njegovih besedah niso nič posebnega. To da je Jeglič kot zasebnik kupil in dal sežgati Erotiko, je gotovo eksces a tudi višek slovenskega kulturnega boja, je povedal. Za primerjavo je spomnil na dogajanje okoli slik avstrijskega slikarja Gustava Klimta na dunajski univerzi leto pozneje, kjer pa so bili, kot je poudaril, večinoma liberalni profesorji tisti, ki so trdili, da so slike mogoče za v anatomski muzej, ne pa za javno stavbo.
Med drugim se je v pogovoru dotaknil Cankarjevih žensk. Kot je povedal, je bila prva ženska, ki jo je Cankar opazil kot žensko, neka "ozkolična dama v črnem", o čemer je pisal zbirki črtic Moje življenje. Sicer pa je bil pri tistih njegovih ljubeznih, za katere vemo, redko prvi pogled tisti, ki je žensko napravil za njemu všečno, za njegovo ljubezen, razen mogoče pri Anici Lovšin in Ani Kessler. Vse druge pa je prej že kar precej časa poznal in nekatere so se mu gotovo tudi smilile. A njihove fotografije kažejo neko skupno značilnost - ozek obraz. Vse so isti tip, ki ga opisuje kot tega, ki ga je prvega opazil, je povedal.
Dotaknil pa se je tudi lika Cankarjeve matere, ki je bila po njegovih besedah močna osebnost. Je pa, kot je poudaril, Cankar na mater vedno gledal z žabje perspektive. "Jo je tudi imel za kaj, verjetno pa je to tudi čisto zavesten literarni postopek in posebnost Cankarja," je povedal in spomnil, da je bila nova romantika antifeministični čas, v katerem je kar mrgolelo egoističnih junakov. "Cankar pa je to obrnil. Imel je junakinjo. Bila je ženska in za povrhu še mati," je poudaril.