Globalna pandemija je za nekatere idealen čas za branje Camusove Kuge

Roman se sooča z najglobljimi in najbolj občimi vprašanji človečnosti. "Beremo ga lahko kot alegorijo ali kot kroniko izbruha elementarne nesreče v podobi epidemije, ki prizadene mesto Oran. Mejne situacije seveda zahtevajo mejne odločitve, v katerih se kažejo posebnosti različnih značajev, ki jih pisatelj mojstrsko oblikuje in predstavi v konkretnih potezah svojih literarnih oseb," so zapisali pri Beletrini.

Camusova Kuga velja za nekakšen literarni komplement njegovega filozofskega eseja Uporni človek, ki je izšel le nekaj let pozneje. Čeprav med liki osrednje mesto zaseda zdravnik Rieux, pa Camus bralcu s svojo pisateljsko odličnostjo nadvse nazorno približa tudi druge like, med katerimi posebno mesto zaseda srčni občinski uradnik Grand, ki ga scela zaposluje sestavljanje popolnega prvega stavka svoje bodoče knjige, so zapisali pri Beletrini.

Francoski pisatelj, filozof in novinar Albert Camus (1913-1960) poleg Jean-Paula Sartra velja za najpomembnejšega predstavnika francoske, pa tudi evropske eksistencialistične smeri v književnosti. Je tudi edini pravi predstavnik filozofije absurda.

Camus, ki je leta 1957 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo, je kot eksistencialistični pisatelj bistveno vplival na povojno evropsko duhovnost, a je bil v primeri s Sartrom izrazit idealist in moralist. Četudi je človekovo bivanje označil samo po sebi za absurdno, je temeljni smisel vendarle našel v predanosti sočloveku, v solidarnosti in uporu posameznika proti nesmislu, krivici in nasilju.

Njegova glavna prozna dela so poleg Kuge in Upornega človeka med drugim še Tujec (1942), Mit o Sizifu (1942), Padec (La chute, 1957), Izgnanstvo in kraljestvo (L'exil et le royaume, 1957), Dnevniški zapiski (Carnets, 1935-1951) in Članki (Actuelles, 1958). Napisal je tudi drami Kaligula (1944) in Obsedeno stanje (L'etat de siege, 1948).